Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da se znesek prisojene odškodnine 2.900 EUR zviša za 560 EUR (torej znaša 3.460 EUR), - v II. točki izreka tako, da se znesek 4.600 EUR zniža za 560 EUR (in znaša 4.040 EUR), - v III. točki izreka pa tako, da se znesek pravdnih stroškov 2.946,65 EUR nadomesti z zneskom 2.476,60 EUR.

II. V ostalem delu se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 49,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 2.900 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2012 dalje (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo 4.600 EUR je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 2.946,65 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnik zoper njen zavrnilni del, toženka pa zoper ugodilni del glede višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem nad 3.000 EUR in zoper stroškovno odločitev. Tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge, toženka pa pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

3. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje odmerilo prenizko odškodnino za strah. Sodišče ne dvomi, da je ob škodnem dogodku utrpel hud primarni strah, ko mu je stroj zgrabil roko, kot fizični delavec pa je bil tudi utemeljeno zaskrbljen za izid zdravljenja. Po ugotovitvah izvedenca je sekundarni strah lažje intenzivnosti trajal vse do zaključka zdravljenja, sodišče pa pri tem ni upoštevalo, da je zdravljenje trajalo skoraj tri mesece. Izvedenec je hud primarni strah opisal v trajanju nekaj minut, med zdravljenjem pa je tožnik trpel občasen strah v zvezi s transportom v bolnišnico, s prvim diagnostičnim pregledom, strah pred prevezami in odstranitvijo šivov, pred bolečo terapijo in rentgenskim obsevanjem in nevarnostjo jemanja analgetikov in antibiotikov. Ob upoštevanju vseh značilnosti, ki jih je izvedenec podal v mnenju na strani 5, in aktualne sodne prakse, je primerna odškodnina 1.300 in ne 1.000 EUR, kot je prisodilo sodišče. Tudi odškodnina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 500 EUR je občutno prenizka. Sodišče na podlagi mnenja sodnega izvedenca ugotavlja, da je poškodba pustila tožniku določene trajne posledice, saj se je zmanjšala gibljivost levega sredinca, kar onemogoča močan prijem orodij, kjer je potreben oprijem vseh prstov. Tožnik lahko vozi kolo, vprašljivo pa je igranje odbojke. Vtoževana odškodnina v znesku 3.300 EUR je primerna, saj izvedenec ugotavlja, da je poškodba prstov pustila trajne posledice v anatomskem, funkcionalnem in estetskem smislu. V anatomskem smislu bo sled zlomov dveh končnih členkov dveh prstov ostala vidna, v funkcionalnem smislu pa je omejena gibljivost končnega členka levega sredinca, upogib v sklepu med srednjim in končnim členkom je zmanjšan za 1/3. Estetske posledice pa predstavlja prečna dvo centimetrska brazgotina, ki je nežna in predstavlja manjši estetski defekt. Vidna je trajna izkrivljenost prsta. Zaradi omejene gibljivosti končnega členka levega sredinca so nekoliko zmanjšane tožnikove življenjske aktivnosti. Grob in močan oprijem orodij in naprav, kjer je potreben oprijem vseh tročlenih prstov, je zaradi tega oslabljen. Tožnik je trdil, da zaradi poškodbe ne more zavezati čevlje, dvigovati težjih bremen, igrati odbojke in kolesariti na daljše vožnje. Izpovedal je sicer, da lahko vozi kolo, vendar je razumljivo, da daljših voženj ne more opravljati. Izvedenec pa je tudi potrdil, da je možno, da sta pri škodnem dogodku bila poškodovana tudi prsni koš in komolec.

4. Toženka v pritožbi meni, da je na podlagi zdravstvene dokumentacije in izvedenskega mnenja previsoko odmerjena odškodnina iz naslova telesnih bolečin z nevšečnostmi med zdravljenjem. Iz prvega izvida izhaja, da je rentgensko slikanje sicer pokazalo zlom distalne falange sredinca in prstanca, a brez pomika, kar pa se je odrazilo v krajšem trajanju kirurškega zdravljenja, ki je bilo manj kot en mesec. Sicer pa je izvedenec ugotovil kratkotrajne telesne bolečine in tudi nevšečnosti niso bile tako intenzivne, da bi upravičevale denarno odškodnino v višini 3.500 EUR, temveč kvečjemu 3.000 EUR. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo pri stroškovni odločitvi in sicer 2. odst. 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je toženki naložilo plačilo vseh pravdnih stroškov, čeprav je tožnik uspel le z manjšim delom zahtevka, uspel je z zneskom 2.900 EUR od 7.500 EUR, kar je 39 % uspeh v pravdi. Seštevek ugotovljenih stroškov pa znese 2.926,65 EUR in ne 2.946,65 EUR. Glede na uspeh je toženka dolžna plačati sorazmeren del teh stroškov (39% od 2.926,65 EUR), to je 1.141,39 EUR.

5. Pravdni stranki na nasprotni pritožbi nista odgovorili.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. V skladu s 1. odst. 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, za strah in skaženost, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo. S tem je uzakonjeno načelo individualizacije višine odškodnine, ki po ustaljeni sodni praksi od sodišča terja, da mora upoštevati stopnjo in trajanje bolečin ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti, ter da zaradi tega specifično dojema telesno in duševno integriteto ter posege vanjo. Ob tem pa je treba upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod (2. odstavek 179. člena OZ).

8. Toženka neutemeljeno izpodbija odmerjeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, je tožnik v delovni nesreči utrpel zlom končnega členka sredinca in prstanca leve roke, razpočno rano na sredincu leve roke, krvavitev pod nohtom levega prstanca. Gre za poškodbe, ki sodijo po Fischerjevem sistemu razvrstitve telesnih bolečin med lahke primere. Zaradi utrpele telesne poškodbe se je tožnik zdravil skoraj tri mesece, kar je relativno dolgo, čeprav je do zloma prstov prišlo brez premika. Tožnik je bil podvržen operativnemu posegu in nosil slab mesec opornico. Ugotovljena je tudi intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter še druge nevšečnosti zaradi zdravljenja. Pritožba prezre, da bolečine niso povsem izzvenele, saj bo tožnik tudi v bodoče občasno trpel lahke. Tožnik je utrpel tudi, sicer blago posttravmatsko stresno motnjo, ki je izzvenela, je pa bil zaradi tega enkrat pri psihiatru in jemal zdravilo. Te nevšečnosti je sodišče pravilno štelo v okviru tovrstne škode. Vse te dejanske okoliščine, ki so potrjene z izvedenskim mnenjem in izpovedjo tožnika, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča dajejo podlago za odmero pravične odškodnine v znesku 3.500 EUR (3,2 povprečni neto mesečni plači v Republiki Sloveniji), ki odraža načelo individualizacije in je skladna tudi z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, saj so oškodovanci v primerljivih primerih (ki jih je omenilo že sodišče prve stopnje, pritožnica pa drugačnih primerov iz sodne prakse niti ne izpostavlja, medtem ko pritožbeno sodišče izpostavlja še dodatne primere: II Ips 540/2002, II Ips 258/2005, II Ips 541/2002) prejeli odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v višini 2 do 4 povprečnih mesečnih plač v RS.

9. Tudi odškodnina iz naslova strahu v znesku 1.000 EUR je primerna. Pritožnik zgolj s povzemanjem ugotovitev sodnega izvedenca v mnenju in z izpostavljanjem pomembnosti posameznih okoliščin, ne more doseči drugačne odločitve. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izvedensko mnenje izvedenca, ki je ugotovil obstoj primarnega in sekundarnega strahu in ocenil njuno intenzivnost in trajanje. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožnik utrpel hud primarni strah, ko mu je stroj zagrabil roko, a je trajal le nekaj minut. Ker pa med zdravljenjem ni bilo nobenih zapletov, tožnik pa je utrpel poškodbo lahke narave, je prepričljiva ocena izvedenca in zaključek sodišča prve stopnje, da je bil sekundarni strah ves čas zdravljenja lažje intenzitete. Odškodnina je odmerjena na zgornji meji glede na okvir oziroma razpon, ki ga je začrtala sodna praksa v podobnih primerih škod. Tožnik se zato neutemeljeno zavzema za zvišanje denarne odškodnine iz tega naslova.

10. Utemeljen pa je pritožbeni očitek o prenizki odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Višina odškodnine za to obliko škode je odvisna od intenzivnosti duševnih bolečin, ki jih oškodovanec trpi zaradi vseh omejitev v svojih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljal v prihodnosti. Z omejitvijo se razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke in trditev tožnika ugotovilo, da je tožnik kot fizični delavec, ki potrebuje čvrst/grob oprijem orodij, zaradi zmanjšane gibljivosti levega sredinca (gibljivost prsta je omejena zaradi zmanjšanja upogljivosti prsta v vrhnjem sklepu) omejen pri delu, kjer je potreben močan oprijem vseh prstov. Izvedenec je potrdil tožnikove trditve, da je oprijem in dvigovanje težjih orodij oziroma bremen zaradi navedene omejitve oteženo. Omejen je tudi pri igranju odbojke. Tožnik v pritožbi ponavlja, da si zaradi poškodbe ne more zavezati čevljev, vendar dokazni postopek tega ni potrdil, enako pa velja tudi glede njegovih trditev o omejenosti pri vožnji s kolesom. Glede na ugotovljene omejitve je po presoji pritožbenega sodišča tožnik upravičen do višje odškodnine. Pravnemu standardu pravične denarne odškodnine za to obliko škode ustreza znesek 1.300 EUR, kar predstavlja približno 1,2 povprečni neto plači in kar ustreza primerom, v katerih so oškodovanci utrpeli podobno težo posledic nesreče (npr. zadeve: II Ips 541/2002, II Ips 204/2006, II Ips 214/2006, II Ips 258/2005). Tožnik pa za uveljavljanje še višjega zahtevka za to škodo nima podlage. Pritožbene trditve, da ne more opravljati tudi tistih fizičnih del, za katere je potreben fin oprijem, so pritožbene novote in zato neupoštevne. Tožnik jih prvič podaja v pritožbi, pri tem pa ne pojasni zakaj tega ni mogel pravočasno trditi že v postopku na prvi stopnji oz. v sami tožbi (1. odst. 337. člena ZPP). Vprašanje vidnosti sledi zlomov v posledici zaraščenosti in brazgotine pa sodi na področje odškodnine zaradi skaženosti, ki je tožnik ne uveljavlja, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri brez pomena.

11. Glede na navedeno je primerna odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo 5.800 EUR (5,4 plače), ob upoštevanju tožnikovega soprispevka 30 % in odbitku delnega plačila 600 EUR pred pravdo, pa je toženka dolžna tožniku plačati še 3.460,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi pete alineje 358. člena ZPP delno ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo v I. točki izreka tako, da je znesek prisojene odškodnine 2.900 EUR zvišalo za 560 EUR (za isti znesek je v II. točki izreka znižalo zavrnjen zahtevek), v preostalem delu pa je na podlagi 353. člena ZPP njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani zavrnilni del sodbe prvostopenjskega sodišča. 12. Sprememba prisojene odškodnine vpliva tudi na stroškovno odločitev, ki jo toženka utemeljeno izpodbija. Izpodbijana stroškovna odločitev temelji na 2. odst. 154. člena ZPP, po katerem je stranka, ki deloma uspe v pravdi upravičena do povrnitve sorazmernega dela stroškov. Toženka utemeljeno opozarja, da se stroški odmerjajo od vtoževanega zneska, upoštevaje uspeh strank v postopku. V tem postopku sta bila sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka, tožnik pa je po temelju uspel s 70 %, v istem procentu pa tudi po višini, torej je njegov končni uspeh 70 %. Tožniku na podlagi stroškovnika, upoštevaje vrednost spornega predmeta 7.500 EUR ter določb Zakona o odvetniški tarifi (ZOdv) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pripadajo: nagrada za postopek (347,10 EUR - tar. št. 3100 ZOdv), nagrada za narok (320,40 EUR - tar. št. 3102 ZOdv), nagradi za dve pritožbi (196,80 + 27,20 EUR - tar. št. 3210 ZOdv), materialni stroški (20 EUR - tar. št. 6002 ZOdv), 22 % DDV (200,53 EUR), kilometrina pooblaščenca za štiri naroke1 in ogled2 (81,40 + 11,10 EUR), stroški dveh izvedencev za pisni in ustni mnenji (792,70 + 290,30 + 528,31 + 162,11 EUR) ter sodne takse za tožbo in dve pritožbi (345 + 195 + 33 EUR - tar. št. 1111 in 3010 ZAST-1), skupaj 3.550,85 EUR. Glede na njegov uspeh v pravdi je upravičen do povrnitve stroškov v višini 2.485,60 EUR. Toženki pa pripadajo materialni stroški v višini 30 EUR, glede na njen uspeh 9 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov mora toženka povrniti tožniku 2.476,60 EUR. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi toženke delno ugoditi in spremeniti stroškovno odločitev tako, da pravdni stroški, ki jih mora povrniti toženka znašajo 2.476,60 EUR.

13. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 2. odst. 154. člena zvezi z 165. členom ZPP. Tožnikov uspeh s pritožbo je 18 %3, zato je upravičen do sorazmernega dela priglašenih pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 275,23 EUR (225,60 EUR nagrada za postopek- tar. št. 3210 ZOdv in 22 % DDV) oziroma do zneska 49,54 EUR. Toženka je delno uspela s pritožbo zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vendar ji pritožbeni stroški ne pripadajo, ker jih ni opredeljeno zahtevala. Toženka je zato dolžna povrniti tožniku pritožbene stroške v znesku 49,54 EUR.

1 4 x 55 km (L. - K. - L.) x 0,37 EUR/km 2 30 km (M. - K. - M.) x 0,37 EUR 3 Tožnik je uspel s 560 EUR (razlika med 3460-2900), v pritožbi pa je bilo spornih 3.100 EUR.