Jedro

30 dnevni rok za odločitev po prejemu sodbe upravnega sodišča je v tem primeru zaradi kompleksnosti zadeve kratek in res ni mogoče življenjsko pričakovati, da bi lahko tožena stranka glede na navodila sodišča v zadnji sodbi v tako kratkem času izpeljala postopek in izdala novo odločbo. Vendar pa je potrebno upoštevati, da je vseeno trajalo zelo dolgo obdobje (več kot štiri mesece od prejema sodbe), da je bil izdan sklep o prekinitvi postopka, v teh štirih mesecih pa kljub navodilom sodišča tožena stranka ni razpisala ustne obravnave. V zvezi z navedbo stranke z interesom, da je bila tožba vložena le štiri dni po koncu prekinitve postopka, pa sodišče pojasnjuje, da so bile procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka podane že veliko prej.

Namen upravnega spora je predvsem kontrola zakonitosti upravnih aktov, sodno odločanje iz pristojnosti drugih organov (spor polne jurisdikcije) pa bi moralo biti zgolj izjema, saj predstavlja (sicer zakonsko dopusten) odstop od načela delitve oblasti.

Izrek

I. Tožbi tožnikov zaradi molka organa se ugodi tako, da se Informacijskemu pooblaščencu naloži, da mora v roku 90 dni od prejema te sodbe odločiti o zahtevi tožnikov, da odloči o obdelavi osebnih podatkov, ki jo izvaja upravljalec osebnih podatkov A. d.d. (v nadaljevanju stranka z interesom) z uporabo videonadzornega sistema na štirih vstopno-izstopnih točkah, ki se nahajajo na občinskih cestah v soseski BS3 v Ljubljani (Puhovi ulici, Trebinjski ulici, Maroltovi ulici in Reboljevi ulici).

II. Tožena stranka je dolžna tožnikom povrniti stroške postopka v višini 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

III. Zahteva stranke z interesom A. d.d. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

IV. Zahteva za izdajo začasne odrede se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožniki so dne 24. 4. 2018 vložili tožbo zaradi molka organa, kjer navajajo, da bi morala tožena stranka v 30 dneh od prejema sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 1643/2016-23 z dne 14. 6. 2017 zaključiti upravni postopek glede zahteve tožnikov z dne 19. 8. 2015 in izdati ustrezno odločbo. Ker se tožena stranka tudi v nadaljnjih sedmih dneh ni odzvala, vlagajo tožbo zaradi molka organa. Tožniki sodišču tudi predlagajo, naj samo odloči o stvari. Sodišče je v zadnji sodbi naložilo toženi stranki, da je potrebno izvesti zaslišanje predstavnikov Mestne občine Ljubljana na ustni obravnavi. Ker tožena stranka ni ravnala po navodilu sodišča, so izpolnjeni pogoji za tožbo v sporu polne jurisdikcije. Nadaljnje vodenje zadevnega postopka pri toženi stranki bi pomenilo izgubljanje časa, s tem da tožnikom nastaja težko popravljiva škoda. Namesto, da bi tožena stranka v roku 30 dni po prejemu sodbe Upravnega sodišča RS zadevo zaključila, je bil tri mesece po preteku zakonskega roka za odločitev izdan sklep o prekinitvi postopka. Tožena stranka ni izvedla niti ustne obravnave med nasprotnimi udeleženci, niti ni zaslišala uradnih oseb iz Mestne občine Ljubljana. Nadalje tožniki še navajajo, da med tožniki in nasprotnim udeležencem (A. d.d., t. j. stranka z interesom) ni sporno dejstvo, da so zadevne štiri ceste v ljubljanskem naselju BS3 kategorizirane kot javne poti. Nasprotni pa so si glede vprašanja, ali ima nasprotni udeleženec pravico upravljati z videonadzornim sistemom na zadevnih občinskih cestah. Tožniki namreč zagovarjajo stališče, da ne obstaja veljavno soglasje, ki bi stranki z interesom omogočalo upravljanje z javnimi cestami v Mestni občini Ljubljana. Stranka z interesom sicer opira svoje upravljanje na pridobljeno soglasje s strani etažnih lastnikov večstanovanjskih stavb, vendar pa so po mnenju tožnikov ta soglasja bolj ali manj izsiljena preko samovoljnega preprečevanja proste rabe občinskih cest v naselju BS3 prav s strani stranke z interesom. Stranka z interesom za snemanje tožnikov z video kamerami na občinskih cestah nima podlage niti v predpisu niti v osebni privolitvi tožnikov. Tožniki predlagajo, naj sodišče odloči, da se ugotovi, da je upravljanje s štirimi občinskimi cestami protizakonito, nadalje naj naloži stranki z interesom, da mora v roku 3 dni prenehati s snemanjem in nadaljnjo obdelavo osebnih podatkov in da mora v roku 3 dni zbrisati vse video posnetke, pridobljene z video nadzornim sistemom na javnih cestah v naselju BS3. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

2. Tožniki predlagajo tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se stranki z interesom takoj prepove nadaljnje snemanje z videonadzornim sistemom in vsakršno nadaljnjo obdelavo osebnih podatkov tožnikov na štirih cestah v naselju BS3, ki so javne ceste in predstavljajo javno dobro. Sklicujejo se na določilo petega odstavka 32. člena ZVOP-1, po katerem vložena zahteva zadrži obdelavo osebnih podatkov posameznika, glede katerih je vložil zahtevo. Tožnikom že s shranjevanjem video posnetkov prihaja do kršitev ustavno varovane pravice do varstva osebnih podatkov. Že na podlagi zahteve državnemu nadzornemu organu je stranki z interesom prepovedana obdelava osebnih podatkov tožnikov. Pomembnost posega v zasebnost posameznika je v taki situaciji presodil že zakonodajalec, ne da bi pri tem zahteval, da posameznik svojo težko popravljivo škodo izkaže še na kateri drugi način. Izdaja začasne odredbe ne nasprotuje javni koristi, saj gre pri upravljanju sistema zapornic le za zasebni posel nasprotnega udeleženca. Sicer pa je možen tudi videonadzor brez obdelave osebnih podatkov. Videonadzornega sistema ne obdeluje na način, da bi osebne podatke enih posameznikov posnela in obdelovala naprej, osebnih podatkov drugih posameznikov pa ne.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da končne odločitve v predmetnem postopku sicer res ni sprejela v tridesetdnevnem roku, kot ga določa drugi odstavek 65. člena ZUS-1, vendar pa so za to podani upravičeni razlogi, zaradi katerih je prišlo do prekoračitve roka. Tožena stranka v nadaljevanju podaja podrobno kronologijo odločanja v predmetnem postopku. Tožena stranka torej ne prereka navedb tožnikov, da v roku, ki ga določa drugi odstavek 65. člena ZUS-1 ni izdala končne odločbe, vendar pa upoštevajoč dejstvo, da bi po navodilih Upravnega sodišča RS iz sodbe št. I U 1643/2016 morala razpisati ustno obravnavo, na kateri bi morala zasliševati številne priče, katerih navzočnost bi bilo zaradi dopustniškega časa težko zagotoviti, in da iz odločitve Upravnega sodišča RS št. I U 1538/2015 izhaja, da mora tožena stranka odločiti o predhodnem vprašanju, v katerem je od septembra 2017 do sredine aprila 2018 odločal matični organ - inšpektorat Mestne občine Ljubljana, zaradi česar je bil postopek nekaj časa prekinjen, ter da je tožena stranka takoj po tem, ko se je seznanila z razlogi, zaradi katerih se predmetni postopek nadaljuje, pozvala Upravno sodišče RS, pri katerem se nahaja upravni spis, da ga posreduje, tožena stranka meni, da so bili razlogi, zaradi katerih ni izdala končne odločbe, upravičeni. Tožena stranka bo takoj po zaključku postopkov, ki se vodijo na sodiščih, pristopila k razpisu ustne obravnave ter izvedbi tistih dokazov, ki jih bodo v nadaljevanju morebiti predlagale stranke postopka in bodo relevantni za odločitev v sporu. Nerealno je terjati od tožene stranke izdajo končnega akta v krajšem roku od treh mesecev po prejemu upravnega spisa, ne da bi pri tem kršila številna procesna pravila ter procesne pravice strank. Trajanje postopka je tudi posledica vlaganja pravnih sredstev strank postopka zoper odločitve tožene stranke. Ne nasprotuje pa tožena stranka temu, da naslovno sodišče odloči v sporu polne jurisdicije, na kar v nadaljevanju to svoje stališče pojasnjuje.

4. Glede začasne odredbe pa tožena stranka meni, da je neizvršljiva, saj iz besedila predloga začasne odredbe ne izhaja, kje naj stranka z interesom sploh preneha izvajati video nadzor. Glede na to, da tožniki vlagajo tožbo zaradi molka organa, ne gre za spor polne jurisdikcije, v kolikor se sodišče ne bo za to odločilo, posledično pa tudi ne gre za tožbo zaradi kršitve 32. člena ZVOP-1, pač pa za tožbo zaradi domnevne kršitve procesnih pravil. Tožena stranka predlaga, naj sodišče preizkusi razloge, zaradi katerih tožena stranka ni izdala upravnega akta v 30 dneh in v primeru, da oceni, da niso utemeljeni, samo odloči o zadevi, če pa bo ocenilo, da so razlogi upravičeni, pa naj tožbo zavrže. 5. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo in na zahtevo za izdajo začasne odredbe odgovarja, da je s sodbo št. I U 1643/2016 z dne 14. 6. 2017 upravno sodišče tožbi stranke z interesom ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek z navodilom, da mora v ponovljenem postopku najprej ugotoviti zakonitost postavitve vstopno izstopnega sistema s postavljenimi zapornicami in video nadzorom ter šele nato odločati o zakonitosti oziroma dopustnosti samega video nadzora. Nadalje navaja, da je bil v ponovljenem postopku postopek prekinjen, ker je bilo potrebno predhodno rešiti vprašanje zakonitosti zapor javnih občinskih cest v naselju BS3. V postopku pred Inšpektoratom Mestne občine Ljubljana je bilo ugotovljeno, da je vstopno izstopni sistem postavljen zakonito in je potem tožena stranka stranke postopka obvestila, da bo s postopkom nadaljevala. Tožba zaradi molka organa je bila vložena neupravičeno in neutemeljeno. Po prejemu sodbe Upravnega sodišča RS tožena stranka ni bila neaktivna. Po 30 dneh ni izdala nove odločbe zaradi čakanja na rešitev predhodnega vprašanja. Če je postopek prekinjen zaradi reševanja predhodnega vprašanja, rok za izdajo odločbe niti ne teče. Stranka z interesom tudi ugotavlja, da datum vložitve zahteve tožnikov po izdaji odločbe ni viden. Nadalje stranka z interesom obsežneje pojasnjuje, zakaj po njenem mnenju tožba tudi vsebinsko (v delu, ki se nanaša na dopustnost video nadzora) ni utemeljena.

6. V zvezi z izdajo začasne odredbe pa stranka z interesom pojasnjuje, da v konkretni zadevi ne obstoji sporno pravno razmerje, vsled navedenega pa ne gre za verjetno terjatev tožnikov, saj ni podana kršitev pravic iz 32. člena ZVOP-1 ter začasna ureditev ni dovoljena. Tožnikom ne bo nastala nikakršna večja nepopravljiva škoda, tožniki jo le pavšalno zatrjujejo, vendar je ne izkažejo, po drugi strani pa bi bila odložitev video nadzora v nasprotju z javno koristjo in po drugi strani obstaja tudi nevarnost, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Tožniki niso vključeni v sistem izdaje kartic za pristop in tako se nedovoljeno ne obdeluje osebnih podatkov tožnikov. Tudi, če bi kamera tožnika v kakršnikoli situaciji zajela, teh posnetkov nihče ne vpogleduje, razen v kolikor bi prišlo do kaznivega dejanja in bi stranka z interesom od organov pregona prejela uradno zaprosilo za vpogled. Obdelavo osebnih podatkov še ne predstavlja zgolj namestitev in uporaba kamer, ampak šele sistematično shranjevanje slikovnih posnetkov oseb s teh kamer. Zadevni video nadzor pa je nujno potreben, ker je bil vstopno izstopni sistem v preteklosti že večkrat tarča namernega poškodovanja. Razen tega se zahteva za izdajo začasne odredbe razteguje zgolj na tožnike, glede vseh ostalih posameznikov pa ne. Razen teh treh tožnikov, ostali stanovalci v naselju BS3 ne nasprotujejo izvajanju video nadzora na vstopno izstopnih točkah. Sicer pa je objektivno nemogoče prenehati z video nadzornim sistemom zgolj nad temi tremi tožniki. To bi bilo hipotetično mogoče le v primeru pametnega video nadzora, ki bi prepoznal posameznike, za kar pa v konkretni zadevi ne gre. Stranka z interesom predlaga, naj sodišče tožbo zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne ter obenem zavrže oziroma zavrne tudi predlog za izdajo začasne odredbe ter tožnikom naloži v plačilo priglašene stroške stranke z interesom v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožniki so po vložitvi tožbe in po prejemu odgovorov nasprotnih strank vložili še pripravljalno vlogo ter dopolnitev začasne odredbe. V tej vlogi navajajo, da je v zahtevi za izdajo začasne odredbe po nesreči izpadla beseda "ulicah". Nadalje navajajo, da sodišče v sodbi ni naložilo toženi stranki, naj zasliši številne priče, ampak da izvede ustno obravnavo in zasliši tudi predstavnike Mestne občine Ljubljana. Tožena stranka sama priznava, da je z razpisom ustne obravnave zaradi počitniškega obdobja čakala na september. Nadalje izražajo bojazen, da tudi nova odločba ne bo prestala preizkusa zakonitosti in pravilnosti. Ponovno obsežneje pojasnjujejo, zakaj menijo, da so izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije in zakaj po njihovem mnenju narava stvari to dopušča. Nadalje pojasnjujejo, zakaj je po njihovem mnenju zahtevana začasna odredba izvršljiva. Nadalje med drugim tudi pojasnjujejo, da iz sklepa Inšpektorata Mestne občine Ljubljana ni razvidno, kršenje katerih določb predpisov je inšpektorat preverjal pri inšpekcijskem zavezancu in jih le ta domnevno ni kršil. Nadalje tožniki med drugim oporekajo trditvi stranke z interesom, da je pridobila soglasje stanovalcev naselja BS3 v 88,47 % lastniškem deležu. Podrobneje pojasnjujejo, zakaj po njihovem mnenju stranka z interesom nima pravice upravljati s sistemom zapornic oziroma z občinskimi cestami v naselju BS3. Podrobneje tudi pojasnjujejo, zakaj nasprotujejo odgovoru stranke z interesom na zahtevo za izdajo začasne odredbe.

K točki I izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Sodišče najprej uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka poslala le odgovor na tožbo, medtem ko spisov niti ni mogla poslati, ker se trenutno nahajajo na vrhovnem sodišču zaradi reševanja pritožbe zoper sklep o prekinitvi postopka. Vendar je po presoji sodišča možno ta upravni spor rešiti tudi brez spisov, saj gre za tožbo zaradi molka organa, kjer je bistvenega pomena, katera procesna dejanja so se dogajala po izdaji sodbe št. I U 1643/2016-23 z dne 14. 6. 2017, le-ta pa so iz priložene dokumentacije in vlog strank razvidna in tudi med strankami niso sporna.

10. Sodišče v navedeni zadevi ugotavlja, da je s sodbo št. I U 1643/2016-23 z dne 14. 6. 2017, na katero se sklicujejo tožniki, odpravilo odločbo tožene stranke št. 0711-2/2015/55 z dne 28. 10. 2016 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Iz četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izhaja, da mora pristojni organ v primerih, ko sodišče tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi, izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo, oziroma v roku, ki ga določi sodišče. Iz sodnega spisa št. I U 1643/2016 je razvidno, da je tožena stranka prejela sodbo št. I U 1643/2016-23 dne 27. 6. 2017. Ker je minilo od prejema sodbe pri toženi stranki že več kot 30 dni in nov upravni ni bil izdan do tega datuma, so tožniki na toženo stranko, po mnenju sodišča upravičeno, vložili urgenco, datirano z dne 12. 9. 2017. 11. Po določbi drugega odstavka 28. člena (ZUS-1) sme stranka sprožiti upravni spor, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenim rokom, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo stranke ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Po določbi tretjega odstavka istega člena sme po prejšnjem odstavku ravnati tudi tožnik, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so bila v postopku uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen.

12. V obravnavanem primeru gre za molk organa pri Informacijskem pooblaščencu, ki je nazadnje meritorno z odločbo odločil o zadevi, to odločbo pa je sodišče odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje. Kot je bilo že pojasnjeno, tožena stranka ni izdala novega akta o vlogi tožnikov v 30 dneh od dneva, ko je prejela citirano sodbo upravnega sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) niti ni odločila o zadevi po tem, ko je bila na to s strani tožnikov izrecno pozvana. Ker torej tudi v sedmih dneh od prejema zahteve tožnikov ni bilo odločeno o zadevi, so tožniki dne 24. 4. 2018 vložili tožbo zaradi molka organa, ki je predmet tega upravnega spora. Glede na navedeno so podani pogoji za vložitev tožbe zaradi molka organa.

13. Iz navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo sicer izhaja, da med strankama ni sporno, da odločitev ni bila sprejeta v 30 dnevnem roku, kot ga določa ZUS-1, sporno pa je, ali so podani upravičeni razlogi, zaradi katerih je prišlo do prekoračitve roka. Pri tem sodišče na podlagi vpogleda v spis I U 1643/2016 ugotavlja, da je bila sodba št. I U 1643/2016-23 z dne 14. 6. 2017 vročena toženi stranki 27. 6. 2017 in od tega datuma dalje je začel teči 30 dnevni rok za izdajo novega upravnega akta iz četrtega odstavka 64. člena ZUS-1. Ta rok se je torej iztekel 27. 7. 2017. Tožniki so poslali urgenco priporočeno po pošti dne 12. 9. 2017, kot je razvidno iz prilog k tožbi. Postopek je bil nato prekinjen s sklepom tožene stranke št. 0711-2/2015/80 z dne 10. 11. 2017. Torej je od dne, ko je bila sodba sodišča vročena toženi stranki, to je od 27. 6. 2017 minilo skoraj štiri mesece in pol do prekinitve postopka. V tem času pa bi lahko tožena stranka v skladu z navodili iz prej citirane sodbe razpisala ustno obravnavo in zaslišala priče in se v zvezi s tem sodišče ne strinja z njeno navedbo, češ, da to ne bi bilo smotrno. Po mnenju sodišča bi bilo mogoče v tem času opraviti v sodbi določena procesna dejanja.

14. Iz vseh navedenih razlogov se sodišče tudi ne strinja s trditvijo stranke z interesom, da je tožba zaradi molka organa vložena neupravičeno in neutemeljeno. Sodišče se sicer zaveda tega, da je lahko v določenih primerih 30 dnevni rok za odločitev po prejemu sodbe upravnega sodišča tudi zelo kratek. Tudi v tem primeru je ta rok zaradi kompleksnosti zadeve kratek in res ni mogoče življenjsko pričakovati, da bi lahko tožena stranka glede na navodila sodišča v zadnji sodbi v tako kratkem času izpeljala postopek in izdala novo odločbo. Vendar pa je potrebno upoštevati, da pa je vseeno trajalo zelo dolgo obdobje, kot je bilo že rečeno, več kot štiri mesece od prejema sodbe, da je bil izdan sklep o prekinitvi postopka, v teh štirih mesecih pa kljub navodilom sodišča tožena stranka ni razpisala ustne obravnave. V zvezi z navedbo stranke z interesom, da je bila tožba vložena le štiri dni po koncu prekinitve postopka, pa sodišče pojasnjuje, da so bile procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka podane že veliko prej, saj je že konec julija 2017 potekel 30 dnevi rok za izdajo odločbe in tudi tožniki so že dne 12. 9. 2017 vložili urgenco na izdajo odločbe.

15. Do vsebinskih navedb v odgovoru na tožbo stranke z interesom, ki se nanašajo na vprašanje dopustnosti video nadzora pa se sodišče ne opredeljuje, saj gre pri tej sodbi zgolj za procesno odločitev, namreč zgolj za odločitev o ugotavljanju procesnih predpostavk, ali je tožba zaradi molka organa upravičena.

16. Ker iz zgoraj navedenih razlogov glede na postavljene roke in procesno dejanje tožnikov, kot jih določata 28. ter 64. člen ZUS-1, izhaja, da so podani pogoji za vložitev tožbe zaradi molka organa, je sodišče tožbi ugodilo.

17. Po določilu prvega odstavka 69. člena ZUS-1 sodišče v primeru, če je vložena tožba zaradi molka organa, tožbi ugodi, če spozna, da je tožba upravičena in pod pogoji iz prvega oziroma petega odstavka 65. člena samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda. Sodišče ni sledilo zahtevam, da bi odločalo v sporu polne jurisdikcije, s tem da bi samo odločalo o tem, ali je obdelava osebnih podatkov nezakonita in da bi samo prepovedalo nadaljnjo obdelavo, če bi se izkazalo, da je to potrebno. V obravnavani zadevi namreč sodišče meni, da lahko o tem odloči tožena stranka glede na to, da razpolaga s potrebnimi podatki o tej zadevi in da je o zadevi že odločala ter da gre za zadevo, ki spada v njeno pristojnost. V skladu z ustavnim načelom o delitvi oblasti je namreč po mnenju sodišča ustrezneje, da sodišče, v kolikor je mogoče, ne prevzema pristojnosti drugih organov. Namen upravnega spora je predvsem kontrola zakonitosti upravnih aktov, sodno odločanje iz pristojnosti drugih organov (spor polne jurisdikcije) pa bi moralo biti zgolj izjema, saj predstavlja (sicer zakonsko dopusten) odstop od načela delitve oblasti.

18. Sodišče meni, da je 90 dnevni rok za odločitev v konkretni zadevi primeren rok. V tem času lahko tožena stranka tudi sama prosi za vpogled ali kopijo upravnega spisa, ki se nahaja na Vrhovnem sodišču RS, v kolikor ji v kratkem času še ne bo poslan. Po prejemu upravnih spisov lahko razpiše ustno obravnavo in zasliši priče ter izvede morebitne druge dokaze, če se bo izkazalo, da je to potrebno, kar je možno storiti v postavljenem roku.

19. Stranka z interesom je v navedeni zadevi tudi (smiselno) predlagala razpis glavne obravnave s predlogom za zaslišanje več prič. Sodišče temu predlogu ni sledilo, saj ZUS-1 v 59. členu izrecno daje sodišču pooblastilo, da v določenih primerih lahko odloči tudi brez glavne obravnave in v tej zadevi je tak primer podan. Na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru med vsemi tremi strankami ni sporno dejansko stanje v tistem delu, ki se nanaša na procesna dejanja tožene stranke po prejemu sodbe št. I U 1643/2016-23 z dne 14. 6. 2017 in prav ta del dejanskega stanja, ki ni sporen, je bil podlaga za to sodno odločitev.

20. Ob koncu sodišče še pojasnjuje, da je pripravljalno vlogo in dopolnitev zahteve za izdajo začasne odredbe tožnikov z dne 7. 5. 2018 prejelo isti dan, kot je bila tudi seja senata in ko je bilo o tožbi in o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločeno, zato te vloge tožnikov z dne 7. 5. 2018 predhodno ni moglo poslati toženi stranki in stranki z interesom. Ne glede na navedeno pa v tej vlogi ni nič takega, kar bi lahko imelo kakršenkoli vpliv na odločitev sodišča, saj se je sodišče odločilo na podlagi vlog strank, ki so bile vložene do datuma odločitve. Tiste navedbe v vlogi tožnikov z dne 7. 5. 2018, ki se nanašajo na začasno odredbo, so nerelevantne iz razloga, ker je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. V tistem delu vloge z dne 7. 5. 2018, kjer tožniki odgovarjajo na odgovora na tožbo obeh nasprotnih strank, pa ni nič takega, kar bi kazalo na drugačno dejansko stanje, kot ga je sodišče na podlagi vlog strank ugotovilo že do dne odločanja o zadevi. Iz navedenega razloga je bila za sodno odločanje vloga tožnikov z dne 7. 5. 2018 povsem nerelevantna in se sodišče pri svoji odločitvi nanjo ne opira, zaradi česar jo pošilja obema nasprotnima strankama skupaj s to sodbo in sklepom.

K točki II izreka:

21. Ker je sodišče tožbi ugodilo in naložilo, da mora tožena stranka izdati upravni akt, so tožniki v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnike pa v postopku ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se jim priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika).

K točki III izreka:

22. Povrnitve stroškov postopka je zahtevala tudi stranka z interesom. ZUS-1 ni uredil vprašanja povrnitve stroškov postopka stranskih udeležencev Po stališču Vrhovnega sodišča RS iz sklepa št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015 je treba glede tega vprašanja uporabiti Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v skladu z 22. členom ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora »stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške.« Ker stranka z interesom s svojim predlogom, naj se tožbeni zahtevek tožnikov zavrne, ni uspela, zato ni upravičena do povračila stroškov postopka.

K točki IV izreka:

23. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožniki glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nimajo pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba. Glede na to, da pritožba zoper to sodbo ni mogoča, pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožniki nimajo več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana lahko le na čas do pravnomočne sodne odločbe.