Jedro

Dokaz z zaslišanjem strank je "enoten dokaz", kar pomeni, da mora sodišče v mejah dolžnosti iz 261. člena v zvezi z 258. členom ZPP zagotoviti obojestranskost zaslišanja, ki naj s kontradiktorno osvetlitvijo spornih dejstev zagotovi kvaliteto takšnega dokaza, ki je sicer po naravi stvari podvržen izjemni subjektivnosti. Takšna dolžnost sodišča še posebej velja v primerih, kakršen je obravnavani, ko stranki ne predlagata zgolj svojega zaslišanja, temveč izrecno zaslišanje "strank".

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči 3.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2005 dalje do prenehanja obveznosti (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode in obresti je zavrnilo (2. točka izreka), tožeči stranki pa je še naložilo, da toženi plača 628,07 EUR pravdnih stroškov skupaj z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper odločitev sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbo zavrže in tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, podrejeno pa da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, ker je bila na naroku 6.12.2007 sklenjena pogojna sodna poravnava in meni, da je bila tožencu v postopku na prvi stopnji kršena ustavna pravica do izjavljanja. Sklicuje se na 22. člen Ustave in odločitev ustavnega sodišča Up-39/95 z dne 16.1.1997. Navaja, da mora biti stranki in vsakemu, ki ima stranki enak položaj, omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, pa na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. V konkretnem postopku sodišče prve stopnje ni zaslišalo toženca niti drugo toženca A. K. (zoper katerega je bila dne 8.12.2006 izdana zamudna sodba), s čimer mu je bila kršena pravica po 22. členu URS in 5. členu ZPP. Sodišče razlaga, da toženca ni zaslišalo, ker se naroka dne 10.3.2008, na katerega je bil povabljen z vabilom na zaslišanje in opozorjen na posledice izostanka, ni udeležil, svojega izostanka pa ni opravičil. Tovrstna razlaga sodišča ne more biti ustavno niti procesno pravilna, saj se je toženec udeležil tudi kasnejših narokov (in sicer dne 5.5.2008, 18.6.2008, 6.10.2008), kjer bi sodišče lahko izvedlo dokaz z zaslišanjem toženca kot stranke, ne glede na njegovo odsotnost z naroka dne 10.3.2008. Za takšno odločitev pa sodišče tudi ni imelo razloga, saj predlog za zaslišanje toženca nikoli ni bil umaknjen. Prav tako sodišče ni pojasnilo, zakaj v postopku ni zaslišalo toženca A.K. Obe stranki sta predlagali njegovo zaslišanje, predloga pa nista umaknili. Sodišče sicer ni dolžno izvesti dokazov, ki za odločitev o zadevi ne morejo biti relevantni, vendar mora zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti in za zavrnitev dokaznega predloga navesti sprejemljive (ustavno dopustne) razloge. In ker teh razlogov sodišče ni navedlo, je bilo tožencu kršeno temeljno jamstvo v dokaznem postopku, tj. pravica do izvedbe predlaganega dokaza. Za pravilno meritorno odločitev bi bila izvedba dokazov z zaslišanjem toženca in A. K. potrebna, saj je sodišče prve stopnje sprejelo ugotovitev o solidarni odgovornosti toženca in A. K., pri čemer pa ni napravilo zaključka o tem, kateri izmed njih je povzročil škodo oziroma ali sta škodo povzročila oba skupaj. Sodbe se zato v tem delu ne da preizkusiti. Tožena stranka nadalje graja izrek izpodbijane sodbe, saj bi moralo sodišče prve stopnje pri njegovem oblikovanju upoštevati že pravnomočno sodbo zoper solidarnega dolžnika A. K. (člen 395/1 OZ). Meni tudi, da ni mogoče preizkusiti zaključka sodišča prve stopnje, da tožencu ni uspelo dokazati, da ju je tožnik izzival, verbalno napadel toženca in A. K., mahal z rokama proti njima in grozil, da ju bo zaprl in ustrelil kot pse. Soodgovornost tožnika za nastalo škodo se lahko v konkretnem primeru ugotavlja zgolj tako, da sodišče zasliši tudi oba toženca ter zatem naredi zaključke upoštevaje načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Zgolj na podlagi izpovedbe priče G. kot edinega očividca dogodka, ki je pojasnil, da se ne spominja, ali je prišlo med tožnikom in tožencema do fizičnega ali verbalnega kontakta, namreč ni moč zaključiti, da tožnik ni sokriv za nastalo škodo, niti s stopnjo verjetnosti. Toženec še ugotavlja, da je sodišče prisodilo tožniku odškodnino ultra petitum, saj mu je prisodilo tudi odškodnino za bodočo nepremoženjsko škodo po členu 182. OZ, čeprav je tožnik posebej ni zahteval in v tej smeri tudi ni podal relevantnih sklepčnih navedb. Tožena stranka v nadaljevanju pritožbe še polemizira z vprašanjem, na kakšen način in kako je tožnik prispel do Zdravstvenega doma Ribnica, ki je več kot 20 km oddaljen od kraja dogodka, če je bil nezavesten, kot to sam zatrjuje, zato ker je utrpel lažji pretres možganov, kot to ugotavlja izvedenec travmatolog S. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino iz naslova pretrpljenih bolečin in strahu. Tožena stranka pa meni, da o nakazanih nejasnostih sodba sodišča prve stopnje nima dolžnih razlogov. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je v predmetni pravdi vtoževala odškodnino iz naslova nepremoženjske škode, za katero naj bi solidarno odgovarjala toženec in prvotni drugotoženec A. K. zato, ker sta dne 26.5.2002 tožnika večkrat udarila s kovinsko palico po glavi in zatilju. V dokaz svojih trditev je tožeča stranka v tožbi med drugim predlagala zaslišanje strank. To pa je v odgovoru na tožbo storila tudi tožena stranka, ki se je branila z ugovorom deljene odgovornosti. Ker drugotoženec na tožbo ni odgovoril, je sodišče prve stopnje zoper njega izdalo zamudno sodbo, ki je postala pravnomočna, v pravdi zoper prvotoženca pa izvedlo dokazni postopek, v katerem je neuspešno poskusilo zaslišati prvotoženca, dokaz z zaslišanjem A. K. pa opustilo in v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da je dokaz kot nepotreben zavrnilo na podlagi 2. odstavka 287. člena ZPP.

Ker toženec v pritožbi primarno ugovarja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zaradi sklenjene poravnave med strankama zavreči, pritožbeno sodišče opozarja, da je bila v postopku med pravdnima strankama sklenjena sodna poravnava, v kateri je bilo med drugim dogovorjeno, da bo stopila v veljavo, v kolikor je nobena izmed strank ne bo preklicala v roku 15 dni (primerjaj zapis na list. št. 63). Tožeča stranka je navedeno poravnavo pravočasno, tj. z vlogo, ki jo je na sodišče neposredno vložila 19.12.2007, preklicala. Tožena stranka zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči. Nepravilno je stališče, da se šteje pogojna sodna poravnava v vsakem primeru za sklenjeno, ker pogoj v njej ni dopusten. Velja kvečjemu obratno, pri čemer so se v sodni praksi dejansko pričele sklepati pogojne sodne poravnave, glede veljavnosti katerih pravna teorija ni zavzela odklonilnega stališča (primerjaj J.S., Pravdni postopek: Pogojna sodna poravnava v civilnem postopku, Pravna praksa št. 35, str. 16), vendar pa opozarja, da je potrebno pri presoji njihove veljavnosti upoštevati naravo dogovorjenega pogoja. Če je ta odložni, kot je to bilo v konkretnem primeru, pomeni, da sodna poravnava ne stopi v veljavo s trenutkom njene sklenitve pred sodiščem, temveč z izpolnitvijo odložnega pogoja. Le-ta je lahko v storitvi, opustitvi ali dopustitvi. V konkretnem primeru je bila vsebina odložnega pogoja opustitev preklica v 15 dnevnem roku in ker se ta odložni pogoj zaradi preklica tožnika ni uresničil, sodna poravnava nikdar ni začela veljati.

Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje z odločitvijo, da prvotoženca ne zasliši, ni kršilo njegove ustavne pravice do izjave, je pa smiselno to pravico oziroma njegovo pravico do obravnavanja kršilo z nezaslišanjem A. K., s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Prvotoženec je bil namreč z vabilom na zaslišanje v skladu s 162. členom ZPP pravilno vabljen na narok za glavno obravnavo dne 10. 3. 2008, vendar se naroka ni udeležil, niti ni svojega izostanka opravičil. O tem ga je sodišče povprašalo na naslednjem naroku 5. 5. 2008, na katerem je bil prisoten in kjer je izjavil, da se zaveda, da bo sodišče štelo njegov izostanek s predhodnega naroka zaradi odsotnosti opravičila kot neopravičen. Sodišče prve stopnje ga je kljub temu v skladu z določbo 261. člena ZPP ponovno vabilo na narok 18. 6. 2008, na katerega pa toženec ponovno ni prišel, niti ni opravičil svoje odsotnosti. Nasprotne pritožbene navedbe na strani 3 toženčeve pritožbe so zato protispisne, kakor tudi tiste, ki se nanašajo na sledeči narok 6. 10. 2008, na katerega toženec prav tako neopravičeno ni prišel, pri čemer vabilo v spisu sicer ni izkazano, je pa pooblaščenec toženca na samem naroku sodišče seznanil, da ga je o naroku obvestil (glej zapisnik na list. št. 133 zadaj v sodnem spisu).

Tožencu je bilo s takšnim postopanjem sodišča ne samo enkrat, temveč celo večkrat omogočeno, da se izvede dokaz z njegovim zaslišanjem, kar pa je toženec onemogočil s svojo odsotnostjo. Teorija in ustaljena sodna praksa skladno opozarjata, da so izvedbi dokaza z zaslišanjem strank inherentne vse dolžnosti, ki so značilne tudi za zaslišanje priče, tj. dolžnost odzvati se vabilu na zaslišanje, dolžnost izpovedati in dolžnost govoriti resnico. Prvo in drugo omenjena predstavljata dolžnosti stranke do same sebe, saj sicer sodišču potem, ko je upoštevalo dolžnost osebnega vabljenja stranke na narok z opozorilom, da bo na njem zaslišana kot stranka in poukom o posledicah izostanka, ni mogoče očitati neutemeljene opustitve izvedbe takšnega dokaza, temveč nemožnost zaslišanja stranke bremeni njo samo. Sodišče prve stopnje se je namreč v okviru strankine pravice do izjave opredelilo do dokaznega predloga z dopustitvijo njegove izvedbe, v dokaznem postopku pa ga opravičeno ni moglo oceniti, saj je njegovo izvedbo onemogočila stranka sama.

Enako pa ne velja za opustitev zaslišanja A. K. Zoper njega je sicer že pravnomočna zamudna sodba z dne 8. 12. 2006, vendar ima v predmetnem postopku še vedno položaj stranke. Sodišče prve stopnje ga je na narok 18. 6. 2008 (potem, ko je dokaz z njegovim zaslišanjem dopustilo na naroku 5. 5. 2008) vabilo kot pričo (glej vročilnico na list. št.103) - to pa pomeni brez ustreznega pouka o posledicah neopravičenega izostanka, kot to predpisuje 261. člen ZPP. Ker torej omenjeni pogoj iz citiranega člena v zvezi z 258. členom ZPP ni bil izpolnjen, odsotnosti A. K. z naroka 18. 6. 2008 ni mogoče šteti v breme tožene stranke. Sodišče prve stopnje namreč v izpodbijani sodbi tudi ne obrazloži, zakaj je dokaz z njegovim zaslišanjem eventuelno zavrnilo, temveč se zgolj sklicuje na določbo 2. odstavka 287. člena ZPP, pri čemer očitno spregleda, da ravno citirana določba izrecno opozarja, da mora sodišče za zavrnitev nepotrebnih dokazov navesti ustrezne razloge.

Ker torej sodišče prve stopnje zaradi nepravilnega vabljenja in posledičnega nezaslišanja A. K. na glavni obravnavi kot stranke v postopku ni zadostilo svoji dolžnosti, da vzame na znanje trditve o dejstvih in dokazne predloge strank ter se do pravnoodločilnih tudi opredeli, je kršilo ustavno pravico toženca do izjave v postopku, s tem pa storilo kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero je toženec v pritožbi izrecno opozoril. Pritožbeno sodišče pri tem zgolj še dodaja, da predstavlja dokaz z zaslišanjem strank "enoten dokaz", kar pomeni, da mora sodišče v mejah dolžnosti iz 261. člena v zvezi z 258. členom ZPP zagotoviti obojestranskost zaslišanja, ki naj s kontradiktorno osvetlitvijo spornih dejstev zagotovi kvaliteto takšnega dokaza, ki je sicer po naravi stvari (stranka, ki izpoveduje, je seveda zainteresirana za izid pravde) podvržen izjemni subjektivnosti. Takšna dolžnost sodišča še posebej velja v primerih, kakršen je obravnavani, ko stranki ne predlagata zgolj svojega zaslišanja, temveč izrecno zaslišanje "strank".

Upoštevajoč navedeno je zato pritožbeno sodišče v skladu z določbo 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovljenih kršitev postopka namreč glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti. V ponovljenem postopku naj sodišče s pravilnim vabljenjem A. K. zagotovi možnost izjave tožene stranke pred sodiščem o pravnoodločilnih dejstvih in se šele na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka po napotku 8. člena ZPP opredeli do vseh pravno pomembnih dejstev za razsojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke. Ob morebitni ugotovitvi odškodninske odgovornosti toženca naj upošteva, da je njegova zaveza glede na tožbeni zahtevek in predhodno pravnomočno zamudno sodbo zoper A.K. v razmerju do tožnika solidarna, kar je treba ustrezno upoštevati tudi pri oblikovanju izreka sodbe. V zvezi s pritožbenimi očitki o prekoračitvi tožbenega zahtevka pa pritožbeno sodišče odgovarja, da so le-ti neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe zgolj navedlo materialnopravno podlago zanjo, takšne škode pa v dokaznem postopku ni ugotovilo in je posledično tudi ni upoštevalo pri določitvi primerne odškodnine, kar je razvidno iz obrazložitve na strani 4 in 5 izpodbijane sodbe. Neutemeljeno je tudi stališče toženca, da sodba nima dolžnih razlogov o tem, ali je bil tožnik po dogodku v nezavesti. Pritožba je namreč v delu, v katerem povzema izvedeniško mnenje, protispisna, saj je izvedenec ugotovil, da "je bil tožnik nezavesten le kratek čas, po prebuditvi iz nezavesti pa ni imel znakov hudega pretresa možganov" (primerjaj izvedeniško mnenje na list. št. 122). Takšnih ugotovitev izvedenca tožena stranka v postopku ni grajala in tega smiselno ne počne niti v pritožbi, temveč "odgovornost" za presojo nalaga sodišču. Pritožbeno sodišče zato opozarja, da predstavlja dejanski obseg utrpljene škode strokovno vprašanje, za odgovor na katerega je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 243. člena ZPP pravilno angažiralo izvedenca kot strokovnega pomočnika sodišča. Ker je sodišče prve stopnje njegovo mnenje sprejelo kot jasno in prepričljivo obrazloženo, brez pripomb pa sta ga sprejeli tudi stranki postopka, je sodišče prve stopnje pravno oceno nematerialne škode pravilno oprlo na njegove dejanske ugotovitve.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.