Jedro

Zoper sodbo oziroma sklep višjega sodišča pritožba ni dovoljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Storilec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 20,00 EUR (dvajset eurov).

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je v izpodbijanem sklepu odločilo, da se kot nedovoljena zavrže pritožba storilca, ki jo je vložil 3. 11. 2015 zoper sklep višjega sodišča kot pritožbenega organa in sicer sklep PRp 259/2015 z dne 2. 9. 2015. Storilcu je naložilo še plačilo sodne takse v znesku 20,00 EUR.

2. Proti sklepu se pritožuje storilec. Uveljavlja, da je namesto odgovora višjega sodišča ali obvestila o kakem obljubljenem datumu prejel sklep sodnice, da pritožbo zavrača, zato smatra, da policija njegove pritožbe ni poslala na višje sodišče, temveč sodnici, ta pa zadeve ni poslala višjemu sodišču, ampak jo je samovoljno ustavila. Pritožil pa se je zaradi odločitve višjega sodišča, ki je upoštevalo sklepanja namesto dejstva. Meni, da je sodnica s tem storila novo kaznivo dejanje in mu je kršila pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu razlogov sklepa in pregledu spisovnega gradiva v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti (pregled na podlagi 159. člena v zvezi s 168. členom Zakona o prekrških – ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

5. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je storilec vložil pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani PRp 259/2015 (v zvezi z zadevo Okrajnega sodišča v Kranju ZSV 264/2013) direktno na naslov višjega sodišča, zato je višje sodišče z dopisom PRr 76/2015 z dne 11. 11. 2015 odstopilo zadevo okrajnemu sodišču, da opravi formalni preizkus pravočasnosti in dovoljenosti pritožbe po določilih 161. člena ZP-1, ker okrajno sodišče na podlagi četrtega odstavka 161. člena ZP-1 predloži pritožbo s spisom višjemu sodišču šele po opravljenem takšnem preizkusu. Tako v primeru izdaje izpodbijanega sklepa ni šlo za samovoljno odločanje sodnice in sodišča, temveč za postopanje v skladu z določili ZP-1. 6. Odločitev v izpodbijanem sklepu, da pritožba storilca ni dovoljena, pa je tudi pravilna in zakonita glede na določbo drugega odstavka 74. člena ZP-1, da zoper sodbo oziroma sklep višjega sodišča ni pritožbe. Pravno nepomembno pa je, ali je višje sodišče sodbo ali sklep zavrglo ali pa zavrnilo. V vsakem primeru nobeno redno pravno sredstvo ni več dovoljeno.

7. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe storilca o nezakonitem postopanju sodišča prve stopnje in o dovoljenosti pritožbe. 25. člen Ustave RS res zagotavlja pravico do pritožbe, ki pa ni neomejena, temveč sistemski zakon, kot v obravnavanem primeru ZP-1, določa, kdaj je pritožba dovoljena in kdaj ne. Če storilec meni, da so določbe protiustavne, lahko sproži postopek pri Ustavnem sodišču. 8. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 pritožbo storilca zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijani sklep.

9. Storilcu je na podlagi 147. člena ZP-1 naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeno odločanje, ker s pritožbo ni uspel. Višino sodne takse je določilo na podlagi tarifnega dela Zakona o sodnih taksah (ZST-1), to je na podlagi tar. št. 8407 ZST-1. Tako določeni znesek sodne takse 20,00 EUR mora storilec – pritožnik plačati v 15 dneh po prejemu tega sklepa in poziva, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.