Jedro

V kolikor izvršilno sodišče izvršitelju ni izdalo odredbe o opravi dejanj izvršbe ali zavarovanja, postopek izvršbe pa ustavilo zaradi upnikovega neplačila predujma za kritje stroškov izvršitelja, tedaj slednjemu ni mogoče priznati plačila za seznanitev s spisom in za vpis spisa v evidenco, saj za opravo te storitve ni bilo nikakršne utemeljene podlage.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se predlog izvršitelja za povračilo stroškov postopka kot neutemeljen zavrne.

Upnica nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je bil predmetni izvršilni postopek ustavljen na podlagi določila 3. odst. 38. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj upnica ni poravnala dolgovanega predujma za stroške izvršitelja, ki ji je bil naložen v plačilo s sklepom o določitvi izvršitelja z dne 11.9.2000. Slednji je tako s predlogom z dne 12.1.2001 zahteval povračilo stroškov tega postopka, ki so mu nastali zaradi seznanitve s spisom in vpisom spisa v evidenco v višini 25 točk ali 1.000,00 SIT ter vrednost 19 % DDV na tako opravljeno storitev v višini 190,00 SIT. Te stroške je sodišče prve stopnje izvršitelju v celoti priznalo ter jih skladno s tarifno št. 11 veljavnega Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršitelja odmerilo na 1.190,00 SIT, ki jih je na podlagi 1. odst. 38. čl. ZIZ naložilo v plačilo upnici.

Zoper ta sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje upnica, ki se z odločitvijo prvostopnega sodišča nikakor ne strija. Nobenega dvoma namreč ni, da je bil predmetni izvršilni postopek proti dolžniku ustavljen, saj ni bil poravnan dolgovani znesek predujma, zaradi česar izvršitelj niti ni pričel z opravljanjem izvršilnih dejanj. Skladno z določilom 2. čl. Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev namreč izvršiteljska storitev obsega vsa tista dejanja, ki jih izvršitelj opravi na podlagi sklepa ali odredbe sodišča oziroma drugega organa in v skladu s predpisi, ki določajo izvršiteljeva opravila. Določilo 19. čl. Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja pa določa, da izvršitelj prične opravljati dejanja izvršbe ali zavarovanja po pravnomočnosti sklepa izvršilnega sodišča, ko prejme odredbo o opravi izvršilnih dejanj ter, ko na svoj žiro račun od upnika prejme tudi znesek predujma za kritje stroškov oprave teh dejanj. Ti pogoji so določeni kumulativno in v konkretnem primeru brez dvoma niso bili podani, saj izvršitelj ni nikoli prejel odredbe o opravi izvršilnih dejanj niti zneska predujma zanje. Prav zaradi navedenega je prvostopno sodišče postopalo napačno, ko je brez utemeljene podlage izvršitelju z izpodbijanim sklepom priznalo in odmerilo stroške tega postopka. V zvezi s tako uveljavljenimi pritožbenimi trditvami pa upnica prilaga tudi odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10.1.2001, opr. št. III Cp 2240/2000, ki je v povsem identični zadevi sprejelo odločitev skladno pritožbenemu stališču upnice.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v celoti sledilo pritožbenim trditvam upnice, ki prvostopnemu sodišču povsem upravičeno očita napačno postopanje, ko je z izpodbijanim sklepom brez utemeljene pravne podlage izvršitelju priznalo stroške predmetnega izvršilnega postopka.

Pritožbeno sodišče namreč opozarja, da določilo 19. čl. Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja res določa, da v posameznem postopku izvršbe lahko izvršitelj prične opravljati posamezna izvršilna dejanja ali dejanja zavarovanja šele tedaj, ko prejme sklep sodišča o tem, da je bil v postopku določen za izvršitelja, ko prejme odredbo o opravi dejanj izvršbe ter ko mu upnik na žiro račun pač nakaže dolgovani znesek predujma, ki mu je bil naložen v plačilo s sklepom o določitvi izvršitelja. Iz vsebine tega določila citiranega pravilnika brez dvoma izhaja, da tako določeni pogoji morajo biti podani kumulativno ter da, kot pravilno opozarja tudi upnica, v konkretni izvršilni zadevi temu ni bilo tako. Prvostopno sodišče je sicer s sklepom z dne 11.9.2000 določilo izvršitelja, kasneje pa postopek izvršbe ustavilo zaradi neplačila predujma, ne da bi izvršitelju obenem vročilo tudi odredbo o opravi dejanj izvršbe ali zavarovanja.

To pa seveda pomeni, da izvršitelj v tej izvršilni zadevi pravzaprav ni imel nikakršne utemeljene podlage za opravo katerihkoli dejanj izvršbe ali zavarovanja proti dolžniku, ki skladno z določilom 2. člena Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev predstavljajo tisto izvršiteljsko storitev, za opravo katere je izvršitelju sicer potrebno priznati pravico do ustreznega plačila ter povračila stroškov, ki so mu pri tem morebiti nastali. Iz same vsebine izvršiteljevega stroškovnega zahtevka je mogoče razbrati, da je ta zahteval plačilo zlasti za seznanitev s predmetno zadevo ter za vpis spisa v svojo evidenco. Skladno s tarifno št. 11 omenjenega pravinika o izvršiteljevi tarifi je za takšno enotno storitev izvršitelj resda upravičen do plačila v stalnem znesku v višini 25 točk ali 1.000,00 SIT, vendar le tedaj, ko je takšno storitev v postopku dejansko tudi opravil. V konkretnem primeru pa po oceni pritožbenega sodišča izvršitelj vendarle ni imel nikakršne potrebe, da bi se moral seznaniti s predmetno izvršilno zadevo. Ker namreč upnica nikoli ni poravnala dolgovanega predujma za kritje stroškov izvršiteljevih dejanj in izvršilno sodišče tudi ni izdalo ustrezne odredbe o opravi potrebnih dejanj izvršbe, niso nikoli nastopili pogoji za opravo teh dejanj s strani izvršitelja, kateremu ta izvršilni spis iz tega razloga tudi ni bil predložen v neposredno izvršitev. Ker je iz določila 38. čl. ZIZ jasno razvidno, da je upnik tisti, ki je zavezan vnaprej založiti vse stroške izvršilnega postopka in s tem tudi izvršiteljeve stroške v obliki predujma, ki se določi s sklepom o določitvi izvršitelja, v primeru neplačila takšnega zneska pač izvršitelj teh dejanj ne more opraviti in upnika zadane posledica iz 3. odst. istega člena ZIZ, ki izvršilnemu sodišču nalaga ustavitev celotnega izvršilnega postopka. Vse to torej tudi po mnenju pritožbenega sodišča brez dvoma priča o tem, da izvršitelj v predmetni zadevi ni imel nikakršnega utemeljenega razloga, da bi se moral seznaniti s predmetnim izvršilnim spisom, zaradi česar je bilo potrebno zaključiti, da ta storitev dejansko ni bila opravljena in mu posledično tudi ne gre priznati zahtevanega plačila zanjo. Iz opisanih razlogov je bilo torej potrebno v celoti pritrditi pritožbenim razlogom upnice in ugoditi obravnavani pritožbi ter zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava spremeniti izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, kot to izhaja iz izreka te odločbe (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Pri presoji (ne)utemeljenosti upničine zahteve po povračilu stroškov tega pritožbenega postopka pa je pritožbeno sodišče sklenilo, da jih je dolžna nositi upnica sama. Skladno z določilom 7. odst. 38. čl. ZIZ je namreč mogoče zahtevati povračilo stroškov izvršilnega postopka le do trenutka poplačila. V konkretnem primeru pa so omenjeni pritožbeni stroški nastali že po izdaji sklepa prvostopnega soidšča, s katerim je bila predmetna izvršba ustavljena, kar pomeni, da pravzaprav ni nikakršne podlage, da bi bilo mogoče upnici priznati priglašene stroške tega postopka ter jih naložiti v breme dolžniku.

Obenem pa določilo 38. čl. ZIZ tudi ne predvideva, da bi se v takšnih primerih lahko povračilo upnikovih stroškov lahko naložilo v breme izvršitelja.