Jedro

Drugi toženec je opustil svoje dolžno nadzorstvo, zaradi česar mu je tudi mogoče očitati neskrbno ravnanje (protipravnost). Vendar tožnikova škoda iz te protipravnosti ne izvira, ker se nevarnost, ki jo je bil drugi toženec s svojim dolžnim ravnanjem dolžan preprečiti, ni realizirala. Škodo je tožniku s svojim aktivnim in naknadnim ravnanjem povzročila tretje toženka, česar drugi toženec ni mogel in tudi ni bil dolžan predvideti in preprečiti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožnik mora prvi toženki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 1.170,00 EUR, drugemu tožencu pa njegove revizijske stroške postopka v višini 1.676,00 EUR, obema v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je sporno, ali je Center za socialno delo v A. (drugi toženec) v postopku skrbstvene odobritve pravnega posla po določbah 111. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki mu ga je v odločanje predložila tožnikova mati (tretje toženka), ravnal protipravno, zaradi česar naj bi tožnik utrpel škodo. Zahtevek za solidarno plačilo 93.000,00 EUR je tožnik primarno vložil zoper prvo in drugo toženo stranko (državo in center za socialno delo), zoper tretje toženko (mamo) pa je vložil podrejeni tožbeni zahtevek.

**Odločitev nižjih sodišč**

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta prva in druga toženka dolžni tožniku solidarno plačati 93.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2013 dalje (plačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 27. 8. 2008 do 21. 3. 2013 je sodišče prve stopnje zavrnilo). Ker je primarnemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, o podrejenem zahtevku zoper tretjo toženko ni odločalo, zavrnilo je le zahtevek glede plačila zakonskih zamudnih obresti.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tretje toženke zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo. Pritožbama prve in druge tožene stranke pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek zoper prvo in drugo toženo stranko za solidarno plačilo odškodnine v višini 93.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.1 **Revizijske navedbe**

4. Revizijo je vložil tožnik. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ji ugodi in pravnomočno odločbo spremeni tako, da s stroškovno posledico ugodi toženemu zahtevku tožnika v obsegu, kot je to storilo sodišče prve stopnje, podredno pa, da sodbo sodišča II. stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne v novo sojenje.

5. Utemeljuje, da je tretje toženka drugega toženca dne 7. 7. 2008 zaprosila za odobritev pravnega posla, in sicer prodajne pogodbe z dne 24. 6. 2008 za nakup stanovanja v ..., ki naj bi jo sklenil takrat mld. tožnik, kot kupec, in A. A., kot prodajalec. Drugemu tožencu očita, da je z odločbo z dne 10. 7. 2008 pravni posel odobril le na podlagi nepodpisanega osnutka prodajne pogodbe, hkrati pa je tretje toženki dovolil dvig denarnih sredstev v višini 93.000,00 EUR z njegovega skrbstvenega računa. Meni, da odobritev pravnega posla na podlagi osnutka nepodpisane prodajne pogodbe ne bi bila sporna, če ne bi hkrati z isto odločbo tretje toženki dovolila dviga denarnih sredstev. Do odstopa od pogodbe s strani prodajalca je prišlo, ker tretje toženka ni plačala preostanka kupnine v višini 30.000,00 EUR. Če bi drugi toženec zahteval predložitev podpisane prodajne pogodbe, bi ugotovil, da preostanek kupnine v višini 30.000,000 EUR, za katerega mu je tretje toženka ustno zagotovila, da ga je že plačala, še ni bil plačan. Tožnik zato meni, da bi drugi toženec od tretje toženke moral zahtevati, da najprej plača svoj del kupnine, šele nato bi smel odobriti dvig tožnikovih denarnih sredstev s skrbstvenega računa.

6. Revizija drugemu tožencu nadalje očita, da pred odobritvijo pravnega posla ni preveril zemljiškoknjižnega stanja nepremičnine, ki je bila predmet pogodbe. Iz zemljiškoknjižnega izpiska z dne 20. 2. 2013 namreč izhaja, da je bila na dan odobritve pravnega posla predmetna nepremičnina obremenjena s hipoteko v višini 24.200,00 EUR. Iz osnutka prodajne podobe z dne 24. 6. 2008 ni razvidne nobene zaveze v smeri izbrisa hipoteke. Nasprotno, v IV. členu pogodbe je zapisano, da prodajalec izjavlja, da je nepremičnina, ki je predmet pogodbe, bremen prosta. Drugi toženec pravnega posla, s katerim bi tožnik v last prejel hipotekarno obremenjeno lastninsko pravico, ne bi smel odobriti.

7. Po mnenju tožnika je materialnopravno zmoten zaključek pritožbenega sodišča, da vloge centrov za socialno delo glede na zakonsko določilo iz 111. člena ZZZDR ni mogoče razlagati tako široko, da bi morali skrbeti tudi za pravilno izpeljavo pravnega posla. Utemeljuje, da je namen tega določila, da center za socialno delo kot strokovnjak na svojem področju zavaruje otrokovo premoženje pred interesi in koristmi njegovih staršev. To se uresničuje tudi preko zahteve, da se otrokova denarna sredstva hranijo na varnem računu, s katerega lahko starši kot skrbniki dvigujejo sredstva le v izrecnem soglasju s centrom za socialno delo, kadar dokažejo, da bodo sredstva porabljena v otrokovo korist. Namen 111. člena ZZZDR je torej v varstvu otrokovega premoženja pred neutemeljenim razpolaganjem s strani staršev. Da je bila naloga centra za socialno delo v konkretnem primeru tudi spremljanje realizacije odobrenega pravnega posla, dokazuje vsebina odločbe z dne 10. 7. 2008, iz katere izhaja, da je tretje toženka dolžna predložiti dokazilo o nakupu stanovanja, katerega lastnik bo tožnik. Spremljanje realizacije odobrenega pravnega posla spada med običajno dolžnostno ravnanje centrov za socialno delo, ki pa je bilo opuščeno, zato je drugi toženec ravnal protipravno. Prodajalec je tretje toženki prejeto kupnino vrnil v letu 2008, tožnik pa je za ta posel izvedel šele leta 2012, ko je tretje toženka prejeta sredstva že porabila. Če bi drugi toženec spremljal realizacijo odobrenega pravnega posla, bi tretje toženko že leta 2008 pozval, naj vrnjena sredstva nakaže na skrbstveni račun. Stališče višjega sodišča je tudi v nasprotju s stališčem, ki ga je to isto sodišče zavzelo v zadevi II Cp 3518/2009. 8. Nazadnje se tožnik sklicuje še na 26. člen Ustave, ki naj bi mu dajal pravico do izbire, od koga bo zahteval povračilo nastale škode. Zato se ne strinja z argumentom višjega sodišča, da bi bil z odškodninskim zahtevkom zoper prvo in drugo toženo stranko lahko uspešen le, če bi izkazal, da z zahtevkom zoper tretjo toženko, ki mu je škodo dejansko povzročila, ni bil uspešen. Če bi sledil stališču višjega sodišča in najprej zahtevek naperil zoper tretje toženko, bi ob upoštevanju običajnega trajanja sodnih postopkov, njegov zahtevek zoper prvo in drugo toženo stranko zastaral, sam pa bi bil prikrajšan za sodno varstvo.

**Odgovor toženih strank**

9. Revizija je bila v odgovor vročena toženim strankam.

10. Prva toženka je v odgovoru poudarila, da je odškodninska odgovornost države podana, če gre za protipravnost ali opustitev, ki je huda, jasna, očitna in nedopustna. Tožnik ni zatrjeval, katere jasne določbe ZZZDR naj bi bile kršene. Prav tako ni izkazal, katera so bila tista ravnanja tretje toženke, na podlagi katerih bi lahko drugi toženec predvidel, da bo tretja toženka, ki je bila tožnikova zakonita zastopnica, ravnala v njegovo škodo. Po normalnem teku stvari je tožnik nujni dedič svoje zakonite zastopnice, zato drugemu tožencu ni mogoče očitati očitne predvidljivosti ravnanja tretje toženke. Glede na naravo dela in zakonske pristojnosti organov drugega toženca, tožniku ni uspelo dokazati, katere ukrepe, ki so običajni in predvidljivi, je opustil. Metode dela drugega toženca niso odstopale od običajnih. Razlog za prikrajšanje tožnika ni v nedopustnem ravnanju drugega toženca, temveč tretje toženke, kar izključuje odgovornost prve in drugo tožene stranke.

11. Tudi drugi toženec v svojem odgovoru poudarja, da v postopku odobritve pravnega posla ni prišlo do nepravilne uporabe veljavne zakonodaje ali do odstopa od veljavne metode dela. Deloval je v okviru svojih pristojnosti in v skladu z veljavnimi predpisi, enako kot v vseh ostalih podobnih zadevah v tistem času. Ni mu mogoče očitati neskrbnega ali zlonamernega ravnanja, zato protipravnosti ni. Meni, da njegovo soglasje iz 111. člena ZZZDR ni potrebno, kadar otrok s pravnim poslom pridobi več pravic, kot jih ima. Tako je bilo tudi v obravnavani zadevi, saj sta starša otrokovo nepremičnino, ki sta mu jo predhodno podarila, prodala soglasno, z namenom in navedbo, da bosta tožniku priskrbela večje stanovanje, kar je bilo nedvoumno v otrokovo korist. Kljub temu je drugi toženec tak pravni posel na pravilen in zakonit način odobril, kar le dodatno dokazuje njegovo skrbnost pri izvajanju svojih pristojnosti. Na podlagi 111. člena ZZZDR morajo centri za socialno delo le preveriti, ali je načrtovani pravni posel otroku v korist, kar lahko napravijo tudi le na podlagi nepodpisanega osnutka pogodbe. Niso pa dolžni nadzirati zakonitosti in pravilnosti ravnanja staršev in drugih pogodbenih strank. Zato drugi toženec tudi ni bil dolžan pozivati tretje toženke na predložitev izvoda podpisane prodajne pogodbe in preverjati, ali je tretje toženka plačala svoj delež kupnine. Nadalje opozarja, da je tožnik prekludiran z revizijskimi navedbami, da odobritev pravnega posla na podlagi osnutka nepodpisane prodajne pogodbe ne bi bila sporna, če drugi toženec ne bi hkrati z isto odločbo odobril dviga tožnikovih denarnih sredstev. Prav tako tožnik po mnenju drugega toženca v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da bi drugi toženec smel pravni posel odobriti le na podlagi podpisane pogodbe. Običajna in pravilna praksa centrov za socialno delo je, da se istočasno z odobritvijo pravnega posla odloča tudi o dvigu denarnih sredstev s skrbstvenega računa. Če je bil pravni posel skrbstveno odobren, ni nobenih zadržkov več za sprostitev denarnih sredstev. Drugi toženec ni bil pogodbena stranka in ni bil obveščen o odstopu od pogodbe, zato tudi ni mogel pozvati tretje toženke na vračilo kupnine na skrbstven račun. V zvezi z vpisano hipoteko drugi toženec pojasnjuje, da ji je tretje toženka predložila izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega je razvidno, da nepremičnina ni bila obremenjena. V letu 2008 zemljiškoknjižnega stanja še ni bilo mogoče preveriti v programu e-sodstvo. Drugi toženec ni imel nobenega razloga, da bi podvomil v resničnost vsebine predloženega ji zemljiškoknjižnega izpiska. Nazadnje drugo toženec opozarja še na to, da tožniku škoda ni nastala, saj mu je tretje toženka ob njegovi polnoletnosti denar vrnila v gotovini.

12. Revizija ni utemeljena.

**Dejanske ugotovitve**

13. Dejansko stanje, na katerem temelji odločitev nižjih sodišč o (ne)odgovornosti prve in druge tožene stranke (države in centra za socialno delo), je mogoče strniti v naslednje bistvene točke: - takrat mld. tožnik (rojen je bil ... 1994) je bil lastnik stanovanja na ..., ki sta mu ga podarila njegova starša; - tožnikova starša sta se razvezala, hkrati pa sta se strinjala, da se stanovanje proda in se za tožnika kupi večje stanovanje v ...; - pogodbo o prodaji tožnikovega stanovanja je z odločbo z dne 15. 5. 2008 skrbstveno odobril drugi toženec in hkrati odločil, da mora biti kupnina nakazana na tožnikov skrbstveni račun; - tožnikovo stanovanje na ... je bilo prodano, kupnina v višini 93.000,00 EUR je bila nakazana na tožnikov skrbstveni račun; - tretje toženka je drugega toženca dne 7. 7. 2008 zaprosila za odobritev prodajne pogodbe, na podlagi katere bi tožnik postal lastnik večjega stanovanja v ...; - v postopku skrbstvene odobritve pravnega posla je tretje toženka drugemu tožencu predložila nepodpisan osnutek prodajne pogodbe, v kateri je bil naveden datum 24. 6. 2008. V 8. členu pogodbe je bilo pogodbeno določilo, da je bil prvi del kupnine v znesku 30.000,00 EUR plačan dne 24. 6. 2008, drugi del kupnine v znesku 93.000,00 EUR pa bo plačan najkasneje do 15. 7. 2008. Znesek v višini 30.000,00 EUR naj bi prispevala tretje toženka, znesek 93.000,00 EUR pa pomeni znesek, ki ga je tožnik imel na skrbstvenem računu; - tretje toženka v postopku skrbstvene odobritve pravnega posla ni predložila podpisanega izvoda prodajne pogodbe, niti od nje tega ni zahteval drugi toženec; - drugi toženec je dne 10. 7. 2008 izdal odločbo, s katero je v izreku odločil: „_1) predložena prodajna pogodba, sklenjena med mld. B. B., ki ga zastopa zakonita zastopnica C. C.2, kot kupcem, in A. A., kot prodajalcem, se za mld. B. B., skrbstveno odobri; 2) C. C. se dovoli dvig zneska v višini 93.000,00 EUR s skrbstvenega računa, katerega imetnik je mld. B. B.. C. C. je dolžna celotni znesek, v skladu s prodajno pogodbo, nakazati prodajalcu A. A. na njegov osebni račun; 3) zakonita zastopnica C. C. je dolžna Centru za socialno delo ..., v roku 15 dni po opravljenem poslu, predložiti dokazila o nakupu stanovanja, katerega lastnik bo mld. B. B.“;_ - tretje toženka je drugemu tožencu predložila potrdilo o plačilu kupnine v višini 93.000,00 EUR prodajalcu stanovanja; - nakup stanovanja se je izjalovil - tretje toženka je 26. 8. 2008 podpisala odstopno izjavo, s katero je potrdila prejem vrnjene kupnine v znesku 93.000,00 EUR; - tretje toženka tega zneska ni vrnila na tožnikov skrbstveni račun.3 **Razlogi nižjih sodišč**

14. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da sta prvo in drugo toženi stranki tožniku solidarno odškodninsko odgovorni za nastalo škodo. V zvezi s protipravnostjo ravnanja drugega toženca je prvostopenjsko sodišče utemeljilo, da je center za socialno delo strokovnjak, ki je dolžan zavarovati koristi in interese otrok tudi pred interesi in koristmi njegovih staršev. Določba o varovanju koristi otroka ne zajame le preverjanja ustreznosti sklenjenih pogodb, pač pa gre za celovito varovanje koristi otroka na splošno. Drugi toženec je v izreku svoje odločbe tretji toženki celo sam naložil obveznost, da predloži dokazilo o nakupu stanovanja za mld. tožnika. Le potrdilo o plačilu kupnine po presoji prvostopenjskega sodišča ne zadošča kot dokazilo o nakupu stanovanja. Pomeni le, da so bila tožnikova sredstva porabljena, ne pa tudi, da je tožnik postal lastnik stanovanja. Drugi toženec bi moral po poteku roka, ko bi uvidel, da je tretje toženka predložila le potrdilo o plačilu kupnine, na primeren način preveriti, ali je bilo stanovanje res kupljeno, najprej s pozivom tretje toženki na predložitev nadaljnje dokumentacije v zvezi z nakupom. Ker je to opustil, je ravnal protipravno. V ravnanju drugega toženca, ki v postopek skrbstvene odobritve ni pritegni mld. tožnika in ki je pravni posel skrbstveno odobril le na podlagi predloženega nepodpisanega osnutka pogodbe, sodišče prve stopnje ni videlo elementov protipravnosti.

15. Sodišče druge stopnje, drugače kot sodišče prve stopnje, v ravnanju drugega toženca ni zaznalo elementov protipravnosti. Kot bistveno je utemeljilo, da vloge drugega toženca, glede na zakonsko določilo 111. člena ZZZDR, v postopku odobritve pravnega posla ni mogoče razlagati tako široko, da bi moral skrbeti tudi za vsebinsko izpeljavo odobrenega posla. Drugi toženec ni bil v vlogi stranke ali skrbnika takrat mld. tožnika, saj sta ga zastopala njegova starša. Oba sta s poslom soglašala, objektivno gledano pa bi bil posel ob uspešni realizaciji v otrokovo korist. S prodajo manjšega stanovanja bi dobil večje, pri čemer bi kupnino dodatno zagotovila zakonita zastopnica. Razlogov, zakaj center za socialno delo takega posla ne bi smel odobriti, tožnik ni navedel, niti jih ni našlo sodišče druge stopnje. Drugi toženec bi sicer lahko skrbneje spremljal izpeljavo pravnega posla, vendar to ni bila njegova dolžnost in ne utemeljuje njegove odškodninske odgovornosti. Po odobritvi pravnega posla je njegova izpeljava prepuščena strankam. Razlog za prikrajšanje tožnika v obravnavanem primeru zato ni v nedopustnem ravnanju drugega toženca, temveč njegove zakonite zastopnice, ki je potem, ko je od prodajalca zaradi nerealizirane prodajne pogodbe dobila vrnjeno kupnino, slednjo zadržala in je ni nakazala na skrbstveni račun tožnika. Tudi če bi drugi toženec za takšen razplet po odobritvi pravnega posla izvedel, po mnenju pritožbenega sodišča ni imel nobenega vzvoda za odpravo prikrajšanja tožnika.

**Pravna podlaga**

16. Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost države je v 26. členu Ustave.4 Ustava ne rešuje vseh pravnih vprašanj, ki se postavljajo v zvezi z odškodninsko odgovornostjo države, npr. vprašanje pravno priznane škode, vzročnosti, obseg škode, zato se zanjo uporabljajo pravila odškodninskega prava iz Obligacijskega zakonika (OZ).5 Za obravnavano zadevo je pomemben tudi 56. členu Ustave, ki pravi, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Nadalje Konvencija o otrokovih pravicah, ki je za Slovenijo obvezujoča od 25. 6. 1991 dalje, v 3. členu določa, da morajo biti otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih z zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa. Otrokovo korist v premoženjskih zadevah Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) varuje v okviru 1. člena Dodatnega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki vsaki fizični ali pravni osebi daje pravico do mirnega uživanja svojega premoženja.6 Na internacionalni ravni sprejeto vodilo o največjem možnem varstvu otrokove koristi je bilo preneseno tudi v prej veljavni ZZZDR, ki je v 5. členu določal, da morajo državni organi ter nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. Za presojo obravnavane zadeve pa je ključen 111. člen ZZZDR7, ki je določal, da starši smejo s privolitvijo centra za socialno delo odsvojiti ali obremeniti stvari iz premoženja svojega otroka samo zaradi njegovega preživljanja, vzgoje in izobrazbe, ali če to zahteva kaka druga njegova korist. **Glede privolitve centra za socialno delo**

17. Jezikovna razlaga 111. člena ZZZDR bi privedla do sklepa, da so morali starši za vsako otrokovo stvar, ki so jo želeli odsvojiti ali obremeniti, pridobiti privolitev centra za socialno delo, tudi če stvar ni imela večje vrednosti ali pomena za otrokovo življenje. Taka razlaga zakona je neživljenjska, zlasti pa se pokaže za napačno, če upoštevamo še druge metode razlage, predvsem namensko in sistematično. ZZZDR je mladoletnikom, ki so dopolnili petnajst let, dovoljeval, da so sami sklepali pravne posle. Za njihovo veljavnost so potrebovali odobritev staršev, če so bili tako pomembni, da so bistveno vplivali na mladoletnikovo življenje ali na njegovo življenje tudi po polnoletnosti. Za tiste posle, ki večjega vpliva na njegovo življenje niso imeli, mladoletnik ni potreboval niti soglasja staršev niti privolitve centra za socialno delo. Določbo 111. člena ZZZDR je zato treba razlagati tako, da so starši, ko so odsvojili ali obremenili stvari iz premoženja svojega otroka, potrebovali privolitev centra za socialno delo le, če je šlo za take posle, ki so bistveno vplivali na otrokovo življenje ali na njegovo življenje po polnoletnosti.

18. Drugi toženec v reviziji zastopa stališče, da v obravnavanem primeru njegova privolitev sploh ni bila potrebna, ker bi tožnik z nakupom večjega stanovanja pridobil več pravic, kot jih je imel. S takšnimi stališčem Vrhovno sodišče ne soglaša. Glede na prej pojasnjeno se je treba vprašati, ali so starši s poseganjem v otrokov premoženje, lahko bistveno vplivali na njegovo življenje ali na njegovo življenje po polnoletnosti. V obravnavani zadevi je tretje toženka s privolitvijo drugega toženca najprej prodala tožnikovo stanovanje v ..., kupnino je položila na skrbstveni račun tožnika, nato pa je želela s tem denarjem za tožnika kupiti večje stanovanje. Nakup stanovanja z otrokovim denarjem v višini 93.000,00 EUR zagotovo sodi med take vrste poslov, ki bistveno vplivajo na otrokovo življenje. Nobenega dvoma zato ne more biti o tem, da je tretje toženka za nakup večjega stanovanja, ki bi ga financirala z otrokovim denarjem, potrebovala privolitev centra za socialno delo.

**Glede protipravnosti ravnanja**

19. Nadalje je med pravdnimi strankami sporno, kakšna je bila skrbstvena dolžnost centra za socialno delo v postopku po 111. členu ZZZDR. Ali so bili centri za socialno delo dolžni le na abstraktni ravni preveriti, ali bo sklenjen pravni posel otroku v korist; ali pa so bili dolžni nadzirati tudi nadaljnjo izvedbo pravnega posla.

20. Drugi toženec je pravni posel skrbstveno odobril le na podlagi nepodpisanega osnutka pogodbe za nakup nepremičnine na ime tožnika, hkrati pa je istočasno dovolil razpolaganje z njegovim denarjem na skrbstvenem računu. To je tudi bistven revizijski očitek, za katerega pa drugi toženec trdi, da je tožnik z njim prekludiran, ker ga ni uveljavljal v postopku na prvi stopnji. Vrhovno sodišče je po vpogledu v pravdni spis zadeve ugotovilo, da je tožnik v tožbi navajal, da je bila skrbstvena odobritev podana zgolj na podlagi osnutka prodajne pogodbe, ki nikoli ni bila podpisana ne s strani tretje toženke in ne s strani prodajalca, drugi toženec pa je takšen osnutek štel za sklenjen pravni posel. Nadalje je tožnik navajal, da je drugi toženec z odločbo tretje toženki hkrati s skrbstveno odobritvijo posla, dovolil dvig zneska v višini 93.000,00 EUR. In še, da drugi toženec nikoli ni preverjal ali je bila pogodba dejansko sklenjena niti ni zahteval izstavitve podpisane pogodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožnik s temi navedbami drugemu tožencu pravočasno očital protipravno ravnanje v postopku odločanja po 111. členu ZZZDR, in sicer iz istih razlogov, kot jih uveljavlja v reviziji (ker je odločil le na podlagi nepodpisanega osnutka prodajne pogodbe in ker je denarna sredstva s skrbstvenega računa sprostil hkrati z odobritvijo pravnega posla). Tako ne drži ugovor drugega toženca o neizčrpanosti teh trditev. Res pa je, da tudi sodišče prve stopnje, ki je sicer ugodilo tožnikovemu zahtevku, v ravnanju drugega toženca, ki je pravni posel skrbstveno odobril le na podlagi nepodpisanega osnutka prodajne pogodbe in hkrati tretje toženki dovolil razpolaganje s tožnikovimi denarnimi sredstvi, ni videlo elementov protipravnosti (20. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Višje sodišče je k razlogom prvostopenjskega sodišča dodalo še, da ravnanje drugega toženca ni odstopilo od običajne metode dela niti od njenih zakonskih dolžnosti v zvezi z odobritvijo pravnega posla. Tudi v odgovoru na revizijo prvo in drugo toženi stranki poudarjata, da drugi toženec ni odstopil od uveljavljene metode dela oziroma da ni bilo nič neobičajnega, da so starši privolitev centra za socialno delo dobili le na podlagi nepodpisanega osnutka pogodbe, s katero so nameravali odsvojiti ali obremeniti otrokovo premoženje.

21. Tretja toženka je torej za tožnika nameravala kupiti nepremičnino, ki naj bi se v pretežnem delu financirala iz njegovih denarnih sredstev. Pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom na nepremičnini je urejena v Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ), urejajo pa jo tudi drugi predpisi, npr. Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) in OZ. V našem pravnem sistemu je uveljavljeno ločevanje na obligacijskopravni zavezovalni in stvarnopravni razpolagalni pravni posel. Z zavezovalnim pravnim poslom se sedanji imetnik pravice zaveže, da bo pravico prenesel drugemu subjektu. OZ v 52. členu za veljavnost poslov, s katerimi se prenaša lastninska pravica na nepremičnini, zahteva pisno obliko. Najbolj razširjen zavezovalni posel za prenos lastninske pravice je prav prodajna pogodba. Na podlagi prodajne pogodbe ne nastopi prenos lastninske pravice, kot posledica, ampak samo zaveza, da prodajalec opravi vse, kar je potrebno, da kupec postane lastnik stvari. Šele na podlagi veljavnega zavezovlanega posla je mogoče izvršiti razpolagalni pravni posel, s katerim se pravica dejansko prenese iz premoženja dosedanjega imetnika (odsvojitelja) v premoženje novega imetnika (pridobitelja). Razpolagalni posel na področju nepremičnin je zemljiškoknjižno dovolilo, ki je v 23. členu SPZ opredeljeno kot izrecna in nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo. Podpis prenosnika na zemljiškoknjižnem dovolilu mora biti overjen. Za prenos lastninske pravice na nepremičnini pa je potreben še vpis v zemljiško knjigo (49. člen SPZ).8

22. S prodajno pogodbo se prodajalec zaveže, da bo na kupca prenesel lastninsko pravico na svoji stvari, kupec pa, da mu bo za to plačal dogovorjeno kupnino. Prodajna pogodba je dvostranski pravni posel, za katerega po 101. členu OZ velja pravilo sočasne izpolnitve. To pomeni, da stranka ni dolžna izpolnitvi svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti. Ločevanje na zavezovalni in razpolagalni pravni posel, ki je bilo opisano v prejšnjem odstavku, na prvi pogled pomeni le nepotreben pravni formalizem pri pravno poslovnem prenosu lastninske pravice na nepremičninah, v resnici pa omogoča vzpostaviti učinke sočasnosti izpolnitve obveznosti. V pravnem prometu z nepremičninami je zemljiškoknjižno dovolilo, ki mora biti overjeno, ponavadi združeno z zavezovalnim pravnim poslom v enotno listino. Kupec praviloma plača kupnino šele po podpisu zavezovalnega pravnega posla, ko od prodajalca prejeme overjen podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu oziroma istočasno z njegovo overitvijo. Ni pa običajno, da bi kupec kupnino plačal pred podpisom zavezovalnega pravnega posla, torej še preden bi se mu prodajalec zavezal, da bo nanj prenesel lastninsko pravico na nepremičnini, ki jo kupuje. Kupec, ki bi tako ravnal, zoper prodajalca ne bi mogel uspeti z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, če zaradi kakršnegakoli razloga do sklenitve pravnega posla nato ne bi prišlo. Lahko bi zahteval le vračilo denarja na temelju neupravičene obogatitve, pri čemer bi bil izpostavljen nevarnosti, da je prodajalec prejet denar v vmesnem času že porabil. Ker plačana kupnina pred sklenitvijo prodajne pogodbe kupcu ne daje nobenega pravno veljavnega zagotovila, da bo res postal lastnik stvari, ki jo kupuje, v pravno poslovnem prometu z nepremičnini ni običajno, da bi bila kupnina plačana pred podpisom zavezovalnega pravnega posla.

23. Drugi toženec je pravni posel za nakup stanovanja v ... na ime tožnika odobril na podlagi nepodpisanega osnutka prodajne pogodbe in hkrati tretje toženki dovolil razpolaganje s tožnikovimi denarnimi sredstvi na skrbstvenem računu. S tem je tretje toženki omogočil, da je pretežni del kupnine za stanovanje plačala še pred podpisom prodajne pogodbe oziroma še preden se je prodajalec tožniku pravno veljavno zavezal, da bo nanj prenesel lastninsko pravico na stanovanju. Če je bila kupnina za stanovanje plačana še pred podpisom prodajne pogodbe, so bila tožnikova denarna sredstva izpostavljena možnosti zlorabe bodisi s strani druge pogodbene stranke bodisi s strani tretje toženke.9 Prvo in drugo toženi stranki sta se zagovarjali, da je bil takšen način poslovanja centrov za socialno delo običajen. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je poslovanje centrov za socialno delo, ki so staršem v pravnem prometu z nepremičninami dovoljevali, da so z denarnimi sredstvi otrok razpolagati le na podlagi nepodpisanih osnutkov pogodb, očitno napačno in v nasprotju s 5. a členom ZZZDR. Center za socialno delo je strokovnjak, ki je dolžan zavarovati koristi in interese otrok, tudi pred interesi in koristmi njihovih staršev.10 Moral in mogel bi se zavedati, da bodo otrokova denarna sredstva izpostavljena nevarnosti zlorabe, tako s strani druge pogodbene stranka, kot s strani otrokovih staršev, če na skrbstvenem računu ne bodo zavarovana vsaj do podpisa pogodbe. Tudi ne gre za pretirano pravno zapletene postopke, za katere centri za socialno delo ne bi imeli dovolj pravno usposobljenih uslužbencev. Le nekoliko drugače organizirano delo bi namreč bistveno povečalo varstvo otrokove premoženjske koristi v pravno poslovnem prometu. Če bi centri za socialno delo otrokova denarna sredstva s skrbstvenega računa sprostili, ko bi jim bila predložena podpisana (prodajna) pogodba, bi otrok v trenutku plačila kupnine razpolagal vsaj z zavezovalnim pravnim poslom, na podlagi katerega bi od prodajalca lahko zahteval, da nanj prenese lastninsko pravico na nepremičnini. Nepodpisan osnutek pogodbe pa mu ne daje nobene pravne varnosti in nikakršne možnosti za uspešno varstvo njegove pričakovane lastninske pravice. Hkrati pa plačilo kupnine pred podpisom pogodbe odpira široke možnosti zlorabe denarnih sredstev, tako s strani druge pogodbene stranke, kot tudi s strani otrokovih staršev.

24. Nižji sodišči sta pravilno povzeli stališče sodne prakse v zvezi z odškodninsko odgovornostjo države posamezniku, ki mu je škoda povzročena s protipravnim ravnanjem pri opravljanju službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil. Ravnanje države je protipravno, če je škoda nastala oškodovancu z nepravilno uporabo veljavne zakonodaje ali če je prišlo v postopku do očitnega odstopa od veljavne metode dela. Višje sodišče je presodilo, da drugi toženec v obravnavani zadevi ni postopal drugače, kot v drugih primerljivih postopkih po 111. členu ZZZDR, zaradi česar naj njegovo ravnanje ne bi bilo protipravno. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je bila metoda dela (četudi je bila v vseh drugih primerljivih postopkih pred centri za socialno delo enaka), po kateri je center za socialno delo otrokova denarna sredstva s skrbstvenega računa sprostil, ne da bi mu bilo izkazano, da je bila pogodba za nakup nepremičnine na otrokovo ime res sklenjena, tako očitno napačna, da je protipravnost ravnanja drugega toženca očitna in jasna.11

25. Tožnik v reviziji zastopa stališče, da naj bi bili centri za socialno delo dolžni nadzirati tudi nadaljnjo izvedbo in dokončanje pravnega posla v korist otroka, čemur pa Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Otrokovi zakoniti zastopniki so starši. V okviru roditeljske pravice (sedaj starševske skrbi) so starši dolžni poskrbeti za otrokovo osebnost in tudi za njegovo premoženje. Njihova pravica do upravljanja otrokovega premoženja je bila omejena toliko, da so v primerih iz 111. člena ZZZDR potrebovali privolitev centra za socialno delo. To privolitev je DZ ukinil. Zakonodajalec je ocenil, da bi bile pravice iz 54. člena Ustave, ki staršem daje pravico in obveznost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke, ogrožene, če jim ni omogočeno skrbeti za otroka na način, ki je po njihovih predstavah zanj najboljši. Zato je opustil zahtevo, da starši za obremenitev in odsvojitev stvari iz otrokovega premoženja potrebujejo še soglasje oblastvenega organa.12 Določbe 111. člena ZZZDR se zato ne sme razlagati na način, da bi staršem odvzeli vso avtonomijo pri upravljanju premoženja njihovih otrok. Poiskati je treba pravo ravnovesje med dolžnostmi oblastvenega organa za zaščito otrokovega premoženja na eni strani in pravicami staršev do avtonomnega odločanja o usodi otrokovega premoženja na drugi strani. Dolžnosti centrov za socialno delo ne smemo razumeti tako, da bi bili ti, zanje pa država, odgovorni za vsako ravnanje staršev ali druge osebe, s katerim bi bilo lahko ogroženo ali zmanjšano otrokovo premoženje. Taka obveznost centrov za socialno delo bi bila nemogoča in nesorazmerna.13 Odgovornost centrov za socialno delo, zanje pa države, mora biti zato omejena na razumne ukrepe, ki jih ti lahko sprejmejo za zaščito otrokovih premoženjskih interesov. Tudi ESČP pri presoji, ali je država kršila posameznikove pravice, ki so varovane v okviru 1. člena prvega Protokola k EKČP, ugotavlja, ali je bilo ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin primera vzpostavljeno pošteno ravnovesje med zahtevami po varstvu javnih interesov na eni strani in zahtevami po zaščiti posameznikovih temeljnih pravic na drugi strani. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato treba revidentu pritrditi, da ravnanje drugega toženca, ki je pravni posel skrbstveno odobril in dovolil razpolaganje s tožnikovim denarjem le na podlagi nepodpisanega osnutka prodajne pogodbe, ni bilo dovolj skrbno in zato protipravno. Ne strinja pa se z njegovim nadaljnjim argumentom, da bi bil drugi toženec dolžan nadzorovati nadaljnjo izvedbo pravnega posla. Ta je bila v pristojnosti tretje toženke, ki je bila v vlogi tožnikove matere in zakonite zastopnice dolžna poskrbeti za dokončno realizacijo pravnega posla, za katerega je drugi toženec pravilno ugotovil, da bi bil tožniku v korist. **Glede škode**

26. Drugi toženec je v odgovoru na revizijo navajal, da škoda tožniku sploh ni nastala, ker mu je tretje toženka ob njegovi polnoletnosti v gotovini izročila 93.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje se je z vprašanjem škode ukvarjalo v 22. točki obrazložitve svoje sodbe. Zaključilo je, da tretje toženka denarja tožniku ni vrnila, čemur so tožene stranke pritožbeno ugovarjale. Ker je višje sodišče pritožbama prvo in drugo tožene stranke ugodilo že zato, ker v ravnanju drugega toženca ni prepoznalo elementov protipravnosti, se z vprašanjem nastanka škode sploh ni ukvarjalo. Z vprašanjem, ali je tožniku škoda v višini 93.000,00 EUR nastala oziroma pravilneje, ali je tretje toženka nastalo škodo naknadno odpravila, se bo sodišče prve stopnje znova ukvarjalo v sojenju o podrejenem tožbenem zahtevku zoper tretje toženko. Vprašanje, ali je tretje toženka tožniku vrnila 93.000,00 EUR, je dejanske narave, zato se Vrhovno sodišče v njegovo presojo ne bo spuščalo. Za obravnavano zadevo pa je bistven odgovor na vprašanje, ali je med protipravnim ravnanjem drugega toženca in tožniku nastalo škodo, ob predpostavki, da škoda ni bila odpravljena, podana vzročna zveza.

**Glede vzročne zveze**

27. Da lahko govorimo o obstoju odškodninske odgovornosti, mora biti protipravno ravnanje v vzročni zvezi zastalo škodo. Naravna povezanost dogodkov ni dovolj za pravno relevantno vzročnost. V sodni praksi in teoriji je najbolj sprejeta teorija adekvatne vzročnosti, po kateri se izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, za vzrok šteje samo tista, ki po življenjskih izkušnjah običajno, ob rednem teku stvari, pripelje do enake posledice. Razumevanje vzročne zveze je tesno povezano z razumevanjem protipravnosti. V obravnavani zadevi drugemu tožencu ni mogoče očitati, da pravnega posla skrbstveno sploh ne bi smel odobriti. Pravni posel, s katerim bi tožnik dobil večje stanovanje, kot ga je sicer prej imel v lasti, mu je bil nedvomno v korist. Protipravnost drugega toženca je le v tem, da je dolžnikova denarna sredstva s skrbstvenega računa sprostil na podlagi nepodpisanega osnutka. Na ta način je tretje toženki omogočil, da je kupnino za stanovanje plačala še pred podpisom prodajne pogodbe. Tožnikova denarna sredstva so bila v tistem trenutku izpostavljena možnosti zlorabe, tako s strani tožnikovih staršev, kot tudi s strani druge pogodbene stranke. Vendar se v obravnavani zadevi ta nevarnost ni realizirala. Tretje toženka je ravnala točno tako, kot je bilo predvideno v osnutku prodajne pogodbe in kot ji je naložil drugi toženec z odločbo – denar je nakazala prodajalcu stanovanja. Tudi prodajalec ni zlorabil okoliščine, da je kupnino dobil plačano pred podpisom pogodbe – ko je bilo jasno, da pravni posel ne bo realiziran, je prejet denar vrnil. Šele od tu dalje lahko govorimo o nastali škodi. Ko je tretje toženka od prodajalca dobila vrnjeno kupnino, le-te ni položila nazaj na skrbstveni račun tožnika, čeprav je najmanj od prodaje tožnikovega stanovanja v ... vedela, da se mora denar mladoletnega otroka hraniti na posebnem skrbstvenem računu. Tožniku je torej škodo povzročila tretje toženka in ne drugi toženec. Lahko bi sicer rekli, da si tretje toženka tožnikovega denarja ne bi mogla prisvojiti, če ga drugi toženec pred tem ne bi sprostil s skrbstvenega računa, vendar kot je bilo že rečeno, teorija in sodna praksa ne sprejemata teorije naravne vzročnosti. Po teoriji o adekvatni vzročnost pa je za obravnavano zadevo bistveno vprašanje, ali bi drugi toženec v dejanskih okoliščinah primera lahko predvidel, da si bo tretje toženka, ki je tožnikova mati, prisvojila tožnikov denar, če se bo pravni posel izjalovil. Po presoji Vrhovnega sodišča drugi toženec takšne posledice ni mogel predvideti. Že prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se je drugi toženec pred skrbstveno odobritvijo pravnega posla prepričal, da je tretje toženka imela resen namen kupiti stanovanje. Za varstvo otrokovih pravic in koristi so po naravi stvari in tudi po ustavni in zakonski ureditvi primarno zadolženi otrokovi starši. Dolžnost države mora biti subsidiarna in omejena na razumne ukrepe, s katerimi je mogoče zavarovati otrokovo korist. Po življenjskih izkušnjah je običajno, da starši v največji možni meri zavarujejo otrokovo korist. Drugi toženec zato v danih okoliščinah primera, ko je bilo ugotovljeno, da je tretje toženka imela resen namen za tožnika kupiti stanovanje in ko je kupcu tudi že nakazala kupnino, ni mogel predvideti, da si bo ta denar kasneje prisvojila. Vrhovno sodišče zato soglaša z razlogi višjega sodišča iz 13. točke obrazložitve, da razlog za prikrajšanje tožnika ni v nedopustnem ravnanju drugega toženca, temveč njegove zakonite zastopnice, ki je potem, ko je od prodajalca zaradi nerealizirane prodajne pogodbe dobila vrnjeno kupnino, slednjo zadržala in je ni nakazala na skrbstveni račun tožnika.

28. Glede na pojasnjeno Vrhovno sodišče zaključuje, da je drugi toženec opustil svoje dolžno nadzorstvo, zaradi česar mu je tudi mogoče očitati neskrbno ravnanje (protipravnost). Vendar tožnikova škoda iz te protipravnosti ne izvira, ker se nevarnost, ki jo je bil drugi toženec s svojim dolžnim ravnanjem dolžan preprečiti, ni realizirala. Škodo je tožniku s svojim aktivnim in naknadnim ravnanjem povzročila tretje toženka, česar drugi toženec ni mogel in tudi ni bil dolžan predvideti in preprečiti. V tem smislu je treba razumeti utemeljitev sodišča druge stopnje, da tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik primarno zahteval povrnitev škode od prvo in drugo tožene stranke, šele podredno pa od tretje toženke, ki mu je škodo dejansko povzročila, „_ni na mestu_.“ **Odločitev o revizijskih stroških**

29. V skladu s prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnik z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko je prvi in drugi toženi stranki dolžan povrniti njune stroške revizijskega postopka (III. točka izreka).

30. V času vložitve tožbe je veljal Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C in 2/15), zato so revizijski stroški, glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife14 (Uradni list RS, št. 2/15, 28/18 in 22/19), odmerjeni v skladu s tem zakonom.

31. Vrhovno sodišče je drugemu tožencu priznalo 1.676,00 EUR priglašenih revizijskih stroškov (1.676,00 EUR za odgovor na izredno pravno sredstvo po tarifni št. 3300 in 20,00 EUR administrativnih stroškov po tarifni št. 6002). Prva toženka je materialnopravno zmotno priglasila stroške v skladu s sedaj veljavno Odvetniško tarifo v višini 1950 odvetniških točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR to znaša 1.170,00 EUR. Čeprav bi bila prva toženka ob pravilnem materialnopravnem izhodišču upravičena do povračila višjih stroškov revizijskega postopka, ji je Vrhovno sodišče skladno z načelom dispozitivnosti prisodilo toliko, kolikor jih je zahtevala.

1 Zavrnitev primarnega zahtevka je imela za posledico oživitev podrednega zahtevka, o katerem bo moralo odločiti prvostopenjsko sodišče. 2 C. C. je bilo prejšnje osebno ime tožnikove matere (tretje toženke). 3 V zvezi z vračilom denarja tožniku je tretje toženka zatrjevala, da je 93.000,00 EUR dne 26. 8. 2008 v gotovini vrnila tožniku, vendar ji sodišče prve stopnje ni verjelo. Sodišče druge stopnje se s tem vprašanjem ni ukvarjalo. 4 Določba 26. člena Ustave se glasi: „_Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja_.“ 5 D. Možina (ur.) , Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana, 2015, str. 22. 6 Glej npr. zadevo ESČP S.L. in J.L. proti Hrvaški (št. 13712/11) z dne 19. 10. 2015. 7 To določbo je 15. 4. 2019, ko se je začel uporabljati Družinski zakonik (DZ), nadomestila določba iz 149. člena DZ, ki ne zahteva več privolitve centra za socialno delo. Določba 149. člena DZ se glasi: „_1) Starši smejo odsvojiti ali obremeniti stvari iz premoženja svojega otroka samo zaradi njegovega preživljanja, vzgoje in izobrazbe ali če to zahteva kakšna druga njegova korist. 2) Če obstaja nevarnost, da bodo starši z odsvojitvijo ali obremenitvijo stvari iz premoženja svojega otroka ogrozili njegove premoženjske koristi, mora sodišče izreči ukrepe, ki jih za varstvo premoženjskih koristi otroka določa ta zakonik_.“ 8 Več o zavezovalnem in razpolagalnem pravnem poslu glej komentar 40. člena SPZ v Stvarnopravnem zakoniku s komentarjem, M. Juhart, GV Založba, Ljubljana, 2004. 9 Druga pogodbena stranka bi npr. lahko denar zadržala zase, pogodbe pa ne bi želela skleniti. Podobno bi tudi tretje toženka, kot zakonita zastopnica tožnika, lahko naknadno sklenila pogodbo s povsem drugačno vsebino, kot jo je odobril drugi toženec ali tožnikovega denarja ne bi namenila za plačilo kupnine za stanovanje ipd. 10 V zadevi Lazarev in Lazerev proti Rusiji (št. 16153/03) z dne 24. 11. 2005 je ESČP povedalo, da v okviru 1. člena Protokola št. 1 k EKČP presoja, kako so domači organi zaščitili premoženjske interese otroka pred kakršnimikoli možnimi zlorabami ali malomarnimi dejanji drugih, vključno pred možnimi zlorabami ali malomarnimi ravnanji njihovih staršev oziroma zakonitih zastopnikov. 11 Ker je ravnanje drugega toženca protipravno že iz razloga, ker ne bi smel skrbstveno odobriti nepodpisanega osnutka prodajne pogodbe in hkrati sprostiti tožnikovih denarnih sredstev na skrbstvenem računu, revizijskemu sodišču ni treba odgovarjati na očitke o premalo skrbnem ravnanju drugega toženca pri preverjanju zemljiškoknjižnega stanja nepremičnine. 12 Glej B. Novak et. al., Družinski zakonik, Uradni list, Ljubljana, 2019, str. 150. 13 Prodajalec bi npr. od pogodbe lahko odstopil ali pa bi bila ugotovljena njena ničnost tudi po tem, ko bi se tožnik v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik stanovanja. 14 Drugi odstavek 20. člena Odvetniške tarife se glasi: „_Če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C), se odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C)_.“