Jedro

Odpravnina iz 250. člena ZGD je bila lahko tudi predmet avtonomnega pogodbenega urejanja, vendar le izven kogentnih zakonskih okvirov, to je nad minimalnim 24- kratnikom zadnje mesečne plače. To pomeni, da je bilo določilo pogodbe o zaposlitvi, ki je določalo le minimalno 12-kratnik zadnje plače, v nasprotju z določbo drugega odstavka 250. člena ZGD in tudi v nasprotju z določbami 10., 12. in 13. člena ZOR.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje v drugem odstavku in tretji alineji prvega odstavka izreka spremenita tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 4.277.592 SIT (17.850,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.1997 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v znesku 593.283,00 SIT (2.476,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v osmih dneh.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenih postopkov v znesku 521,60 EUR in stroške prvega revizijskega postopka v znesku 688,50 EUR, vse v osmih dneh.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške revizijskega postopka v znesku 688,50 EUR, v osmih dneh.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je tudi v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna izplačati tožniku na račun odpravnine iz 16. člena individualne pogodbe o zaposlitvi še znesek 4.277.592,00 SIT (17.850.00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi (v reviziji je sporen samo ta del sodbe sodišča druge stopnje).

Sodišče druge stopnje je v tem delu pritožbo tožnika zavrnilo in glede odločitve o odpravnini potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je v delu, ki se nanaša na odpravnino, tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da ni utemeljenega razloga za zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka. Ponovno je navajal, da sodišče še vedno ni obrazložilo zavrnitve dela odpravnine, zato sodbe še vedno ni mogoče preizkusiti, izrek pa nasprotuje razlogom sodbe. V sodbah ni razlogov o odločilnih dejstvih, so pa tudi nasprotni, kar pomeni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka nikoli ni nasprotovala zahtevku v višini 24 plač. Sodišče druge stopnje je to dejstvo ugotovilo protispisno. To pa pomeni, da sodišče sploh ne bi smelo izvajati dokazov v to smer in je zato nedopustno poseglo v dispozitivnost strank. Poleg tega je sodišče napačno razlagalo izjave prič, zaslišanih v postopku. Sodišče je pri odločanju uporabilo načelo oficialnosti, ki ni načelo pravdnega postopka, v katerem so stranke nosilci procesa. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbo v izpodbijanem delu in zadevo vrne v nov postopek.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitev dejanskega stanja v izpodbijani sodbi. Zato glede na določbo 371. člena ZPP izpodbijane sodbe ni preizkušalo v delu, kjer revizija posega v izpodbijanje ugotovitev dejanske narave.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da se sodbe v izpodbijanem delu ne bi dalo preizkusiti, ker ta ne bi bila obrazložena, ni ugotovilo, da bi bili razlogi v nasprotju ali da bi ti bili v nasprotju z listinami v spisu, zato tudi ni ugotovilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija nima prav, ko navaja, da tožena stranka ni prerekala višine zahtevane odpravnine. Iz odgovora na tožbo, ki je bil vložen 3.12.1998, izhaja, da je tožena stranka v prvem odstavku točke 1. tožbeni zahtevek vsaj formalno prerekala v celoti, tako po temelju kot tudi po višini, saj ga je prerekala v celotnem obsegu, res pa je, da je bil ta del zahtevka za toženo stranko ves čas sporen predvsem po temelju, po višini (12 ali 24 plač) pa je bil sporen za tožnika. Zato kljub kasnejši obrazložitvi ne more biti o tem, kaj je bilo prerekano in kaj obravnavano, nobenega dvoma, kar sta pravilno ugotovili obe nižji sodišči. Pri tem ni nepomembno, da je tožena stranka v prerekanem delu ponudila enake dokaze, kot se nanje sklicuje tožeča stranka. Zato ni jasno, kakšno dispozitivnost strank in uvodnih določb ZPP (v 2., 3. in 7. členu ZPP) naj bi sodišče v postopku kršilo.

Sodišči sta v ponovljenem postopku obrazložili, zakaj sta prišli do zaključka, da lahko tožnik glede na določbo 16. člena pogodbe o zaposlitvi uveljavlja odpravnino v znesku 12 in ne 24 kratnika zadnje plače direktorja. Obrazložitev sodbe je logična, v skladu z izvedenimi dokazi (kar pa ne pomeni tudi pravilne uporabe materialnega prava). To pa pomeni, da je sodbo v tem delu mogoče preizkusiti, zato ni obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Je pa sodišče pri odločanju zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je bil s sklepom iz junija 1996 imenovan za direktorja tožene stranke, dne 6.6.1996 je bila podpisana pogodba o zaposlitvi, s sklepom tožene stranke z dne 8.5.1997 pa je bil tožnik razrešen kot direktor tožene stranke. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja (drugi odstavek 16. člena), da pripada tožniku v primeru izsiljene oziroma nezakonite razrešitve najmanj 12 njegovih osebnih dohodkov zadnjega meseca. Že s sodbo Pd 1227/97-26 z dne 13.12.2001 je sodišče ugotovilo, da je bila tožnikova razrešitev nezakonita in da ima zato ob upoštevanju 16. člena pogodbe o zaposlitvi pravico do odpravnine v višini 12 kratnika mesečne plače. Tako odločitev je potrdilo tudi sodišče druge stopnje (Pdp 264/2002 z dne 8.10.2003). Revizijsko sodišče je zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka (VIII Ips 34/2004 z dne 26.10.2004) zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču druge stopnje. Sodišče druge stopnje je zadevo vrnilo v še spornem delu v novo sojenje sodišču prve stopnje (Pdp 1615/2004-11 z dne 16.12.2004). V ponovljenem postopku sta obe nižji sodišči tožbeni zahtevek v še spornem delu glede izplačila odpravnine v višini razlike med 12 kratnikom plače in 24 kratnikom plače v znesku 4.277.592,00 SIT s pripadki zavrnili, ob upoštevanju določbe sklenjene pogodbe o zaposlitvi (16. člen). Iz določbe drugega odstavka 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Uradni list RS, št. 30/93 in nadalj.), ki je veljala pred sprejemom novele ZGD-C (3.3.1998 - Uradni list RS, št. 20/98), izhaja, da je bil odpoklic direktorja (predsednika uprave, individualnega poslovodnega organa) brez utemeljenega razloga (tudi nezakonit odpoklic) povezan s plačilom odpravnine, ki jo je zakon določal najmanj v višini 24-kratnika njegove zadnje mesečne plače (nato 6-kratnik povprečne plače v zadnjih 12. mesecih).

Po že sprejeti odločitvi Vrhovnega sodišča (sklep VSRS, III Ips 81/2003 z dne 9.11.2004) je sicer odpravnina lahko bila (je) tudi predmet avtonomnega pogodbenega urejanja, vendar le izven kogentnih zakonskih okvirov, to je nad minimalnim 24-kratnikom zadnje mesečne plače. To pa pomeni, da določila pogodbe o zaposlitvi, ki je določala le minimalno 12-kratnik zadnje plače, sodišče ni bi smelo upoštevati, saj je bila določba pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo pri odločanju uporabili obe nižji sodišči, v nasprotju, ne samo z določbo drugega odstavka 250. člena ZGD, ampak tudi v nasprotju z določbami 10., 12. in 13. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78), ki se je v času podpisa pogodbe o zaposlitvi in času razrešitve tožnika še uporabljal. Glede na to, da je revizijsko sodišče zaključilo, da je sodišče pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je reviziji v skladu z določbo prvega odstavka 380. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo.

Glede stroškov je revizijsko sodišče uporabilo določbe 154., 155. in 165. člena ZPP. Pri odločitvi je kot osnovo za stroške tožnika na prvi stopnji uporabilo izračun stroškov iz prvostopenjske sodbe, stroške v pritožbenem in revizijskem postopku pa je priznalo na podlagi postavk Odvetniške tarife.