Jedro

Dolžnikove trditve, da ima veliko premoženja, vendar predlagateljici noče plačati, ker se boji njenega stečaja, je sodišče prve stopnje utemeljeno označilo za irelevantne, saj je njeno judikatno terjatev dolžan plačati.

Ker je bil izpodbijani sklep pritožnikovemu pooblaščencu vročen še pred naznanitvijo preklica pooblastila, je bila vročitev že vprvo pravno učinkovita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Na predlog upnice A. d. o. o. (v nadaljevanju: predlagateljica) je sodišče prve stopnje sklenilo, da se nad dolžnikom začne postopek osebnega stečaja, in imenovalo upravitelja.

2.Dolžnik se pritožuje, stečajni upravitelj in predlagateljica pa odgovarjata, da neutemeljeno.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Preden razloži ta svoj zaključek, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pritožnik po svoji novi stari pooblaščenki, v uvodu tega sklepa navedeni odvetniški družbi, ki ji je bil med prvostopenjskim postopkom že enkrat preklical pooblastilo, potem pa jo je znova pooblastil 6. 5. 2024, tega dne najprej vložil pritožbo in nato 30. 5. 2024 še njeno dopolnitev. Te pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je bila že pritožba vložena na zadnji dan roka. Prejšnji pritožnikov pooblaščenec je namreč sodišču prve stopnje 22. 4. 2024 pisal, da mu je bil (pooblaščencu) 19. 4. 2024 dan prej izdani izpodbijani sklep sicer vročen, a da mu je bil pritožnik z dopisom z dne 15. 4., ki ga je sam (pooblaščenec) prejel 19. 4., pritožnik z učinkom 16. 4. 2024 preklical pooblastilo. Sodišču prve stopnje je predlagal, to pa mu je sledilo, naj zato izpodbijani sklep pritožniku vroča še neposredno. Pritožniku je bil tako izpodbijani sklep vročen še enkrat, to pot s fikcijo. Po nepotrebnem, saj je bila že prva vročitev veljavna ter je že takrat pritožbeni rok stekel in se iztekel 6. 5. V postopkih zaradi insolventnosti se na podlagi prvega odstavka 121. člena(ZFPPIPP) subsidiarno smiselno uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ta pa v drugem odstavku 99. člena določa, da se mora preklic sodišču naznaniti. Ker je bil izpodbijani sklep pritožnikovemu pooblaščencu vročen še pred naznanitvijo preklica pooblastila, je bila vročitev že vprvo pravno učinkovita (prvi odstavek 137. člena ZPP). Zaradi prepoznosti pritožbeno sodišče tudi ni upoštevalo pritožnikove vloge z dne 7. 6. 2024, kakor tudi ni upoštevalo predlagateljičinih odgovorov na navedeni pritožnikovi prepozni vlogi.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je predlagateljica v skladu z ZFPPIPP izkazala svoje terjatve do pritožnika in da ta z njihovim plačilom zamuja več kot dva meseca. Presodilo je, da pritožnik ni izpodbil zakonske domneve o svoji trajnejši nelikvidnosti, ki za dolžnike, ki so potrošniki, velja za primer, da več kot dva meseca zamujajo z izpolnitvijo terjatev, ki presegajo trikratnik njihovih rednih prihodkov v obdobju dveh mesecev. Zaradi zaključka o (neizpodbiti) pritožnikovi trajnejši nelikvidnosti se ni ukvarjalo z zatrjevanim neobstojem drugega stečajnega razloga, pritožnikove dolgoročne plačilne nesposobnosti.

Glede predlagateljičinih terjatev je ugotovilo, da izhajajo iz pravnomočne in izvršljive sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 228/2023 z dne 9. 5. 2023, po kateri mora pritožnik predlagateljici plačati 171.837,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2017 dalje do plačila. Ob upoštevanju pravdnih stroškov na prvi (23.711,28 EUR) in drugi stopnji (5201,89 EUR) z obrestmi, tekočimi od 11. 7. 2023 do plačila, naj bi skupen dolg na dan vložitve predloga za začetek stečajnega postopka 20. 11. 2023 znašal 299.291,18 EUR. V zvezi s to terjatvijo in z navedeno sodbo je bil pritožnikov predlog za dopustitev revizije zavržen (s sklepom Vrhovnega sodišča III DoR 103/2023 z dne 12. 3. 2024), njegov ugovor zoper sklep o izvršbi pa zavrnjen (s sklepom Okrajnega sodišča na Ptuju I 325/2023 z dne 9. 10. 2023).

Po pravkar povzetem sodeč, naj bi bil izpolnjen tudi pogoj zamude s plačilom več kot dva meseca (pritožnik naj bi bil zatrjeval zgolj plačilo tri- ali štirikrat po 50 EUR), poleg tega pa tudi t. i. domnevna baza za vzpostavitev domneve o pritožnikovi trajnejši nelikvidnosti, čigar zatrjevanih 1530 EUR neto mesečne plače je skoraj dvestokrat (zgoraj povzeto zakonsko merilo je trikrat) manj od 299.291,18 EUR, dolgovanih ob uvedbi stečaja.

Sodišče prve stopnje je menilo, da se pritožnikove trditve nanašajo na njegovo domnevno neprezadolženost in niso relevantne za vprašanje njegove trajnejše likvidnosti. Če bi bil sredstva za predlagateljičino poplačilo lahko pridobil, naj bi jih bil tudi moral pridobiti. Ker jih ni, je bilo prepričano, da je nelikviden. Pritožnik naj ne bi izpodbil trditve, da njegova domnevna dolžnika B. B. in C., d. o. o, nista sposobna vrniti posojila. Poleg tega naj posojili ne bi dosegali niti 20 % dolga do predlagateljice. Nadalje naj trajnejše likvidnosti ne bi bil dokazal niti z izjavama D., d. o. o., in E. LLC. Izjavi je podpisal pritožnik kot direktor teh družb, izjavama priloženi listini pa naj ne bi bili podpisani s strani bančnega uslužbenca, iz njiju naj ne bi izhajalo, na kateri dan naj bi obstajalo dobroimetje, zlasti pa naj bi iz ene od njiju izhajalo, da razpoložljivo stanje znaša 0,00 EUR. O pritožnikovi nelikvidnosti se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi po njegovem zaslišanju. Iz izpovedbe, da ima poleg plače tudi druge prihodke, ko mu dolžniki vrnejo posojila, je zaključilo, da sredstev za poplačilo predlagateljice nima. Kot neprepričljive je štelo njegove trditve, da ima veliko premoženja, vendar predlagateljici noče plačati. Hkrati je trditve, da noče plačati, ker se boji predlagateljičinega stečaja, označilo za irelevantne, saj naj bi bil njeno judikatno terjatev dolžan plačati.

Zavrnilo je pritožnikove navedbe, da predlagateljica že vodi izvršbo, a da ni dovolj strpna. Po eni strani so na pritožnikovih nepremičninah hipoteke njegovih drugih upnikov, tako da naj ne bi bilo zanesljivo, da bi se predlagateljica lahko v celoti poplačala. Po drugi strani pa, četudi poteka v izvršbi cenitev teh nepremičnin, naj bi bilo predlagateljičino poplačilo oddaljeno vsaj nekaj mesecev, če ne eno leto, torej naj bi bil tudi glede na to pritožnik trajneje nelikviden. Tega naj ne bi mogla spremeniti okoliščina, da F., d. o. o, katere edini družbenik je pritožnik, od predlagateljice iztožuje plačilo preko enega milijona EUR, saj naj spor na prvi stopnji (pod I Pg 123/2017) še ne bi bil razsojen, ostaja pa tudi možnost pritožbe. Zavrnilo je tudi strokovno mnenje G. G., ki ga je pritožnik sam priskrbel, saj naj iz njega ne bi izhajalo, da ima pritožnik na svojih dveh transakcijskih računih razpoložljiva sredstva, niti naj v mnenju ne bi bila omenjena druga konkretna dejstva ali dokazi o pritožnikovi likvidnosti. Iz mnenja kvečjemu izhaja, da ima pritožnik več premoženja kot dolgov, in četudi ni nujno, da bi imel ravno denar na tekočih računih, naj iz mnenja ne bi izhajalo, da v krajšem časovnem obdobju, kar naj bi bila dva meseca, denarna sredstva lahko pridobi.

Ker je ocenilo, da ima predlagateljica interes za sprožitev pritožnikovega stečaja in da so za to tudi izpolnjeni pogoji po ZFPPIPP, je zavrnilo njegove očitke o njeni zlorabi pravic.

6.Iz povzetka v prejšnji točki te obrazložitve je jasno, da v nasprotju s pritožbenimi očitki izpodbijani sklep razloge o odločilnih dejstvih ima: v prvem odstavku prejšnje točke je povzeta na prvi stopnji uporabljena zgornja premisa (ki izvira iz 3. točke prvega odstavka 231. člena1 in prve alineje 3. točke drugega odstavka2 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 14. člena3 ZFPPIPP), v ostalih odstavkih pa zaključki sodišča prve stopnje o nespornih, domnevanih, ugotovljenih in nedokazanih dejstvih (tj. o spodnji premisi) ter o njihovem prileganju zgornji premisi. To pa je sinonim za razloge o odločilnih dejstvih.

7.Opozoriti je nadalje treba na razliko med bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 8. in po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prva je med drugim podana, če stranka po izvedenem postopku in izdani odločbi ostane v negotovosti, ali njenih argumentov, navedb ali dokazov sodišče ni prezrlo. Druga pa je podana, če odločbe ni mogoče preizkusiti, na primer ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožniki to pogosto pomešajo: tudi če sodišče razsodi mimo strankinih navedb, ne izvede dokazov, ki jih je predlagala, ne da bi pojasnilo, zakaj, in na njene argumente ne odgovori, iz tega ne sledi, da odločbe ni mogoče preizkusiti, ker da nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ta takšne razloge ima, kadar "stoji na lastnih nogah", tj. če vsebuje razloge o dejstvih, ki so odločilna "po stališču sodiš­ča", ki jo je izdalo (lahko da se to moti o tem, katera dejstva so odločilna, vendar je v tem primeru napačno uporabilo materialno pravo, kar je drugačna napaka sojenja). Če pa stranka zlasti iz odločbe, lahko pa tudi iz drugih procesnih dejanj sodišča ne more spoznati, ali sodišče navedb, dokazov in argumentov o dejstvih, ki mu jih je prezentirala in so "po njenem odločilna", ni prezrlo, bo podana kršitev po 8. točki.

8.Zato ne more držati, da bi bil izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo po 14. točki, ker naj sodišče ne bi bilo upoštevalo pritožnikove obrambe, da ima veliko premoženje in da bi obveznosti "sicer lahko poplačal, pa jih zaradi taktičnih razlogov ne želi, in da se zato mora šteti", da je likviden. Z vidika pravilne kvalifikacije domnevne kršitve (po 8. točki) pa očitek ne drži. Citirani argument ni bil prezrt. Zgoraj (v 5. točki te obrazložitve) so bili povzeti prvostopenjski razlogi v zvezi s tem (v izpodbijanem sklepu so zapisani na koncu 11. točke obrazložitve).

9.Ti razlogi so tudi materialnopravno pravilni. Za nasprotno stališče ima pritožnik le navidez nekaj opore v sklepu Cst 268/2023 z dne 27. 9. 2023. V njem je Višje sodišče v Ljubljani ob pritrjevanju prvostopenjskim nosilnim stališčem, da dolž­niku, za katerega tako kot za sedanjega pritožnika velja domneva o trajnejši nelikvidnosti, ni treba trditi in dokazati, da premore ravno in izključno denar, pač pa se lahko tudi brani, da ima drugo premoženje, če je le tega mogoče razmeroma hitro unovčiti, dodalo (obiter dictum), morda po nepotrebnem, zagotovo pa, kot je razkril sedanji primer, nekompletno, da se dolžnik lahko ubrani, tudi če trdi in dokaže, da lahko na podlagi svojega premoženja pridobi za poplačilo upnikov zadosten kredit. Toda zamolčana predpostavka tega stališča je bila, da dolžnik ne ravna protipravno in si prizadeva za izpolnitev svoje obveznosti (je ne preprečuje). Udeleženci obligacijskih razmerij namreč svoje obveznosti morajo izpolniti (prvi odstavek 9. člena Obligacijskega zakonika, OZ). "Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi." (prvi odstavek 239. člena OZ) To se torej tudi izrecno navezuje na nadaljnje temeljno načelo, ki udeležencem obligacijskih razmerij nalaga, da pri izpolnjevanju obveznosti ravnajo pošteno (zadevno relevantni del prvega odstavka 5. člena OZ), odsev česar je stališče, da oporečno ravnanje ne more služiti kot temelj zahtevka ali ugovora - nemo auditur propriam turpitudinem (sodba Vrhovnega sodišča III Ips 3/2008 z dne 21. 12. 2010, 14. točka obrazložitve). Zamuda, tj. neizpolnitev obveznosti takrat, ko je treba (prvi odstavek 299. člena OZ), pa je kršitev obveznosti. In ta v tej zadevi traja od leta 2017, odkar so bile predlagateljici z zgoraj navedeno sodbo Višjega sodišča v Mariboru prisojene zakonske zamudne obresti od 171.837,40 EUR, kolikor ji je moral pritožnik že takrat plačati. Pritožnikovo zatrjevano preprečevanje pridobitve likvidnih sredstev na račun njegovega domnevno velikega premoženja se torej s stališča predlagateljice (ki je merodajno zato, ker se stečaj vodi, da bi se poplačali upniki - gl. prvi odstavek 224. in prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP -, ona pa mednje zanesljivo spada) niti dejansko niti vrednostno ne razlikuje od pritožnikove nelikvidnosti.

10.Ali bo predlagateljica tudi sama prišla v stečaj, zaradi česar naj se ne bi mogla poplačati s svojo (nesporno sporno) terjatvijo do nje družba, v kateri je pritožnik družbenik, je res irelevantno, kot je to reklo že sodišče prve stopnje, in na razloge iz prejšnje točke obrazložitve ne vpliva. Ugovora ogroženosti zaradi poslabšanja sopogodbenikovih premoženjskih razmer, kakršnega za primer vzajemnih obveznosti iz (ene, iste) pogodbe ureja 102. člen OZ, pritožnik nima. Niti ne gre pri njem za terjatev iz pogodbe, iz katere bi izvirala zadevna predlagateljičina judikatna terjatev, niti ne gre za njegovo lastno terjatev. Ravno iz tega razloga ne more uspeti niti s sicer dovoljeno pritožbeno novoto, da je na dan vložitve pritožbe prejel odločbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 123/2017 z dne 3. 4. 2024, s katero naj bi bilo družbi H. v predlagateljičino breme prisojenih 529.000 EUR z obrestmi od leta 2016 (iz pritožbi priložene odločbe sicer izhaja, da je bil ta znesek prisojen intervenientki na strani tamkajšnje tožnice A. GmbH, kar pa za to obrazložitev nima posebnega pomena, kvečjemu jo dodatno utrjuje). Bistveno je torej, da ta terjatev (glede katere sodba še ni pravnomočna) ne pripada pritožniku. Ker je tako, je primerno na tem mestu iz tega razloga zavrniti še pritožbeno grajanje (spet: ne odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih in absolutno bistvene kršitve po 14. točki, temveč) neopredelitve sodišča prve stopnje do pritožnikovega predloga, naj se do pravnomočnega zaključka spora I Pg 123/2017 prekine odločanje o začetku njegovega stečajnega postopka. Ni namreč nobene prejudicialnosti - nujne za kakršenkoli razmislek (ki mora biti v stečaju skrajno zadržan iz razlogov, ki jih je Višje sodišče v Ljubljani pojasnilo v 17. točki obrazložitve sklepa Cst 46/2016 z dne 20. 1. 2016) o prekinitvi postopka (prim. prvi odstavek 13. člena4 in 1. točko prvega odstavka 206. člena5 ZPP) - med predlagateljičino (judikatno) terjatvijo do dolžnika in (nepravnomočno prisojeno) terjatvijo navedene družbe do predlagateljice (ki jo bo ta družba morda šele odstopila dolžniku, ki jo bo ta, ko bo navedena sodba morda postala pravnomočna, šele tedaj lahko in morda tudi bo pobotal s predlagateljičino terjatvijo).

11.Iz razlogov iz predprejšnje in prejšnje točke obrazložitve ni niti sklepčno pritož­nikovo poudarjanje izjav družb D. in E., da mu "lahko kadarkoli posodita zadostna sredstva". S tem si predlagateljica ne more pomagati. Drugače bi bilo, če bi bila posojilna pogodba že sklenjena in bi bilo mogoče pritožnikovo terjatev zarubiti, ob še nadaljnjem pogoju, da bi bila posojilojemalčeva terjatev zadosti velika, posojilodajalki pa likvidni. Sicer pa se pritožbeno sodišče s prvostopenjskim strinja tudi glede dokaznega ovrednotenja teh izjav. Iz bistveno enakih razlogov, ki jih je že ono podalo, ti izjavi s priloženima izpiskoma ne dokazujeta, da bi imeli navedeni družbi zadostna sredstva za poplačilo predlagateljičine terjatve (res je bilo sicer napačno ugotovljeno, da bančna izpiska nista datirana, saj eden od njiju je, res pa tudi nimata enake verodostojnosti, kot če bi ju izdala banka, namesto da sta ju natisnili navedeni družbi oziroma dolžnik, ki je njun direktor; zlasti pa dejanski zaključek o razpoložljivih sredstvih onemogoča izrecen zapis iz enega od teh izpiskov o razpoložljivem stanju 0 EUR). Zaradi navedene nesklepčnosti lahko ostane odgovor tudi na druge pritožbene očitke v zvezi s temi listinami in dejstvi, ki naj bi jih dokazovale, zgolj skiciran. Sodišče prve stopnje ni kršilo pravil o materialnem procesnem vodstvu (285. člen ZPP) s tem, da ko na podlagi teh izjav ni štelo pritož­nikovih trditev za dokazane, ga ni pozvalo k predložitvi nadaljnjih dokazov. Navedeni zapis o razpoložljivem stanju je namreč izrecen, bije v oči in ne more biti presenečenje, da na njegovi podlagi sodišče ni moglo ugotoviti zadostne likvidnosti pritožnikove potencialne posojilodajalke (materialno procesno vodstvo je namreč namenjeno temu, da procesni udeleženci ne bi govorili eden mimo drugega, tu pa možnosti takšnega šuma ni bilo, le premajhna kakovost dokazil stranke, ki jo je dokazno bremenilo, da izpodbije domnevo o lastni trajnejši nelikvidnosti). Pritožbi priložen bančni izpisek banke in navedbe s tem v zvezi so nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

12.Očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pritožnikovih trditev o njegovih posojilih družbi D., po že razloženem ne more biti kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da se izpodbijanega sklepa zato ne da preizkusiti. Ne gre pa niti za kršitev po 8. točki. Trditve, na katere pritožnik opozarja, niso odločilne, saj višina zatrjevanih posojil tisti družbi (skupno okoli 120.000 EUR) ne dosega predlagateljičine terjatve, rečeno pa je tudi bilo točko obrazložitve višje, da pritožnik na prvi stopnji ni dokazal, da navedena družba razpolaga s kakršnimikoli denarnimi sredstvi.

13.Na pritožnikove slutnje o "morebitnem ravnanju sodišča" prve stopnje, ki da je odločitev sprejelo na podlagi "navodil o izidu", ni mogoče odgovoriti drugače, kot da jih pritožbeno sodišče ne deli (zanje ne najde nobene opore) in da hude obtožbe zahtevajo trdne dokaze.

14.Pritožnik se ne sklicuje utemeljeno na že omenjeni sklep Cst 46/2016, v katerem je višje sodišče pojasnilo tudi dokazni standard za presojo procesnih in materialnopravnih predpostavk za začetek stečajnega postopka. Zanemaril je, da je sodiš­če prve stopnje drugače kot v tistem primeru odločalo na podlagi domneve o trajnejši nelikvidnosti iz prve alineje 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki je sam ni izpodbil. Razloženo je tudi že bilo, da ni sklepčno zatrjevanje, kot je to v pritožbi, da ima "kot lastnik in poslovodja možnost izvesti različne finančne operacije, kot so izplačilo dobička, direktorske nagrade, posojila med družbami, vračilo kapitalskih vložkov ali prodajo nepremičnin, da zagotovi sredstva za plačilo dolga". Tudi če je to res, je odločilno, da tega ni storil in noče storiti.

15.Ali je predlagateljica edina pritožnikova upnica, ni odločilno (gl. na primer sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 302/2015 z dne 2. 6. 2015). Tudi ne, ali bi se lahko poplačala v izvršilnih postopkih, ki že potekajo, pa da za to ni dovolj "potrpežljiva". Da bi že začeta izvršba izključevala stečaj, iz ZFPPIPP ne izhaja. Pritožbene navedbe na te teme za odločitev o pritožbi niso odločilne.

16.S pravkar povedanim se povezujejo tudi pritožbene navedbe, da se je po koncu zadnjega naroka, ko je bil zapisnik že podpisan in ko naj protesta pritožnikovega tedanjega pooblaščenca ne bi bilo mogoče več protokolirati, predlagateljičina zakonita zastopnica obrnila na sodnico, češ da naj bi bili enkrat zoper pritožnika že predlagali stečaj, nakar je plačal, tako da jo naproša, naj spet ugodi njihovemu predlogu. Pritožnik se zato "sprašuje o dopustnosti vlaganja predloga za stečaj zgolj iz razloga, ker upnik ni potrpežljiv in premoženje v izvršilnih postopkih še ni prodano, na podlagi česar bi bil upnik poplačan". Tudi če je predlagateljičina zastopnica res tako ravnala, to ne potrjuje očitka, da je vložitev predloga v tej zadevi zloraba pravice. Kot je bilo že poudarjeno, ima upnik pravico prejeti izpolnitev obveznosti, med pravnimi sredstvi, ki mu jih ponuja pravni red, da to doseže, pa prosto izbira. Zakonski pogoji za uveljavitev sredstva, ki mu je bilo z izpodbijanim sklepom ugodeno, so izpolnjeni. To bi lahko bili, celo če predlagateljica še ne bi uspešno uveljavila - zaenkrat tudi to še zaman - pravnega sredstva (tožbe in pritožbe v gospodarskem sporu), s katerim(a) je dosegla izdajo pravnomočne sodbe, saj po že citirani prvi alineji 3. točke 231. člena ZFPPIPP zadostuje že verjetna terjatev. Tedaj ji izvršba - ki jo tudi zaenkrat še zaman vodi in ji ni videti hitrega in uspešnega konca (o čemer gl. 12. in 13. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa) - sploh ne bi bila na voljo (saj ta praviloma terja izvršilni naslov, tipično pravnomočno sodbo). To, da ji je, pa ne pomeni, da mora vztrajati samo pri njej. Predlagateljica si očitno predvsem prizadeva za poplačilo, to pa se povsem prilega namenu pravnega varstva, ki ga uveljavlja.

17.Zlorabe pravice, da predlaga začetek osebnega stečaja v tej zadevi, ne pomenijo nit a) domnevna predlagateljičina nepotrpežljivost z izvršbo (iz že navedenih raz­logov), b) njena morebitna nezainteresiranost za poravnavo, s katero bi pritožnik pobotal že omenjeno terjatev, ki naj bi bila nepravnomočno prisojena družbi H., saj udeleženci svoja obligacijska razmerja urejajo prosto (3. člen OZ) in predlagateljice k poravnavi ni mogoče prisiliti (ob že povedanem, da pritožniku navedena terjatev vsaj zaenkrat sploh ne pripada), ali c) nezainteresiranost za pritožnikovo ponudbo za poplačilo v celoti, če mu predlagateljica zagotovi zavarovanje (niti nima predlagateljica nikakršne dolžnosti to sprejeti niti ne pritožnik pravice tega zahtevati). Da bi si predlagateljica s svojim predlogom prizadevala za deleže v dolžnikovih družbah ali za povzročitev škode, je pavšalno. Jasno je le to, da si po evidentno velikem vložku časa in sredstev zaman prizadeva za plačilo. Pavšalni so tudi pritožbeni razlogi o predlagateljičinem "prirejanju stanja na računih". Pavšalno je končno tudi pritožbeno sklicevanje na podrobnejše razloge o tem prirejanju v pripravljalni vlogi - nadaljnja pomembna razlika med kršitvama postopka po 8. in po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je, da medtem ko pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi, ali je izpodbijano odločbo mogoče preizkusiti, pritožnika bremeni, da utemelji, katero je tisto potencialno relevantno gradivo, ki naj bi ga bil ponudil sodišču, to pa naj bi ga bilo prezrlo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče tega ne išče samo. V zadevi, kot je ta, v kateri je vsaka stranka na prvi stopnji vložila po deset vlog in se obsežno izjavljala na dveh narokih (in še potem, prim. v nadaljevanju), ne zadostuje, da pritožnik samo zatrdi, da je sodišče prezrlo neko njegovo navedbo, dokaz ali stališče, temveč mora tudi precizirati, kje in kdaj je kaj od tega uveljavljal. Pritožnik tega praga s svojim navedenim posplošenim sklicevanjem ni prestopil. In končno v tem okviru, pritožnik ne more uspeti s sklicevanjem na sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 386/2018 z dne 21. 8. 2018. Prvič, med primeroma je kar nekaj vpadljivih razlik, saj tamkajšnji predlagatelj ni enako kot predlagateljica vodil pravde (na dveh sodnih stopnjah; pritožnik je ni uspel spraviti še na tretjo, kot je že bilo omenjeno), kar na njegovo zatrjevano nekooperativnost s tamkajšnjo dolžnico meče drugačno luč, poleg tega pa je tista dolžnica tudi sprožila pravdo za ugotovitev ničnosti notarskega zapisa, iz katerega je tisti predlagatelj izpeljeval svoje upravičenje, da zahteva začetek njenega stečaja. In drugič, sodišča niso vezana na odločitve v drugih zadevah.

18.Ne drži, da sodišče prve stopnje ni upoštelo, da se domneve lahko izpodbija z izpodbijanjem domnevne baze ali same domneve. Četudi se je nekoliko neprecizno izrazilo v zadnji povedi 8. točke obrazložitve, kjer večidel povzema zgolj dom­nevno bazo iz prve alineje 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki da bi jo moral pritožnik izpodbiti, da bi lahko bil uspešen, pa se vsa ostala ožja obraz­ložitev izpodbijanega sklepa posveča vprašanju pritožnikove trajnejše nelikvid­nosti. Protislovnost razlogov je samo navidezna in v pritožbi prepotencirana.

19.Da je tako, pokažejo že nadaljnji pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje napačno sledilo predlagateljici, da sta pritožnikova domnevna posojilojemalca B. B. in družba C. neplačevita (to nima nič z domnevno bazo, temveč s samo domnevo). Spregledalo naj bi, da je v zadnji vlogi trdil, da je pred­lagateljica njegovi terjatvi zarubila in s tem prišla do dodatne možnosti plačila, ter da terjatvi, upoštevajoč pogodbene kazni in obresti, omogočajo predlagateljičino poplačilo v celoti. Ti očitki niso utemeljeni. Rubež terjatve je samo prvo v vrsti izvršilnih in drugih procesnih dejanj v izvršilnem postopku, ki naj bi izvršilnemu upniku omogočila, da se poplača (prim. prvi odstavek 104. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju), in ne pomeni, da se bo tudi zares poplačal. Zato ni nobenega protislovja z razlogi sodišča, da sta navedena domnevna pritožnikova dolžnika neplačevita, s katerimi se pritožnik neposredno ne sooči. In ko govori o pogodbenih kaznih in obrestih, je pri tem povsem posplošen in ne navede, ne na kakšni pravni podlagi naj bi te stranske terjatve obstajale (pogodbene kazni namreč ne more biti pri denarnih obveznostih, gl. tretji odstavek 247. člena OZ) niti kolik­šne naj bi bile po višini (navedbe o tem na 13. strani pritožbe so nedovoljene pritožbene novote).

20.Ni utemeljeno niti grajanje neizvedbe dokaza z izvedencem. Sodišče prve stopnje ni ugibalo o pritožnikovi trajnejši nelikvidnosti, pač pa je on ni uspel izpodbiti. To ga je tako trditveno kot dokazno bremenilo, in sicer najprej prvo, nato pa drugo od tega dvojega (prim. prvi odstavek 7. člena ZPP). Dokazi namreč služijo potrjevanju resničnosti obstoja predhodno zatrjevanih dejstev in ne šele njihovemu odkrivanju. Sodišče prve stopnje je o strokovnem mnenju, ki mu ga je priskrbel pritožnik (in ki ga je skladno z ustaljeno sodno prakso presojalo kot del pritožnikovih navedb), povedalo, da ne vsebuje konkretnih navedb o pritožnikovem likvidnem premoženju (prim. 15. in 16. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Iz tega izhaja, da pritožnik ni zmogel že svojega trditvenega bremena. V takšnem položaju bi izvajanje dokaza z izvedencem pomenilo izvajanje nedovoljenega poizvedovalnega (informativnega) dokaza, s katerim bi se šele odkrivalo, kar bi bilo treba že od začetka zatrjevati.

21.Končno ne more uspeti pritožnikovo grajanje, da ga je sodišče prve stopnje prikrajšalo za možnost izjavljanja, ker mu ni vročilo zadnje predlagateljičine vloge (kot sam pravi, "ni seznanjen z morebitno zadnjo vlogo upnika") in ker je glede dveh dokazil, na kateri se je bila predlagateljica sklicevala v eni od prejšnjih vlog, ne da bi jih bila predložila, v navedeni zadnji vlogi navedla, da ta dokaza umika (kot je to omenjeno v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je na ti listini predlagateljica sklicevala v vlogi z dne 22. 3. 2024, ki je bila pritožniku vročena 26. 3., pred drugim (in zadnjim) narokom 2. 4. Na njem je sodišče pritožniku dalo sedemdnevni rok za izjasnitev o navedeni vlogi, predlagateljici pa dvodnevnega za repliko, v kateri je pojasnila, da prejšnjikrat teh listin pomotoma ni skenirala skupaj z vsem ostalim gradivom, da pa dokaza v vsakem primeru umika. Pritožnik bi bil manjkajoče priloge vloge z dne 22. 3. lahko opazil, ko je vlogo prejel, in to grajal že na naroku. Ravno tako pa je glede na navedeni dvodnevni rok predlagateljičino repliko lahko pričakoval (nenazadnje sta stranki skozi postopek dosledno in celo zagrizeno odgovarjali na vsako vlogo in izjavo svoje nasprotnice, še v pritožbenem postopku sta vložili po tri vloge) in bi se bil brez napora v elektronskem spisu lahko prepričal, da je vložena (kot bi bil brez napora lahko tudi preveril, kdaj je bila njegova vloga vročena predlagateljičini pooblaščenki, ko je stekel navedeni dvodnevni rok za repliko: glede na elektronsko vročanje odvetniku, ki zastopa stranko v postopku insolventnosti po tretjem odstavku 123. a člena ZFPPIPP, ni bilo nikakršne možnosti daljšega obdobja za vročitev in za negotovost glede vložitve vloge, ki sicer v civilnih postopkih pride včasih v poštev zaradi možnosti fikcije vročitve po tretjem in četrtem odstavku 142. člena ZPP). Vse navedeno bi bil po presoji pritožbenega sodišča tudi moral storiti skladno s prvim odstavkom 286. b člena ZPP, v pritožbi pa je s svojo navedeno grajo zato prekludiran. Določba je namenjena preprečevanju taktiziranja stranke z uveljavljanjem kršitev, ob nasprotnem stališču pa bi bila pritožniku ravno ta pot odprta. Poleg tega je jasno, da izpodbijani sklep ne temelji na ničemer, kar bi se prvič pojavilo v navedeni predlagateljičini repliki, izrecno pa ne na navedenih (umaknjenih) dokazilih. Izpodbijani sklep ne bi bil nič drugačen, tudi če predlagateljica svoje replike ne bi vložila. Absolutno bistvene procesne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni.

22.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče ni našlo nobenih napak sojenja, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. členom ZFPPIPP).

-------------------------------

1"Predlog za začetek stečajnega postopka je upravičen vložiti: […] 3. upnik, ki verjetno izkaže: - svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka, in - okoliš­čino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca[.]

2(2) Če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik trajneje nelikviden: […] 3. pri dolžniku, ki je potrošnik: - če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njegove plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev[.]

3(1) Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik […] 1. ni sposoben poravnati svojih zapadlih obveznosti v določenem obdobju (v nadaljnjem besedilu: trajnejša nelikvidnost)[.]

4Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno.

5Sodišče odredi prekinitev postopka: 1. če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (13. člen)[.]

6Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Prekluzija zadene stranko tudi ob "nezavedni malomarnosti". Gl. A. Galič v L. Ude in A. Galič, urednika: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 240-241.