Jedro

Sodišče ne sme določiti posebnega pogoja, če je podano takšno nesorazmerje med višino obveznosti ter obsojenčevimi premoženjskimi razmerami in pridobitnimi zmožnostmi, da tudi ob obsojenčevem ustreznem prizadevanju za izboljšanje lastnega gmotnega položaja in poplačilo obveznosti že v času določitve posebnega pogoja ni realno pričakovati njegove izpolnitve. V ostalih primerih je ugotavljanju vzrokov za neizpolnitev posebnega pogoja namenjeno predvsem odločanje o morebitnem preklicu pogojne obsodbe po prvem odstavku 61. člena KZ-1.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora ter preizkusno dobo treh let. Oškodovancema je prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 20.000,00 EUR, s presežkom pa ju je napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20. 11. 2024 delno ugodilo pritožbi državne tožilke in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je v okviru pogojne obsodbe določilo preizkusno dobo štirih let in določilo posebni pogoj, da obsojenec v roku treh let po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancema znesek 20.000,00 EUR. V preostalem delu je pritožbo okrožne državne tožilke ter v celoti pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo oziroma povrnitev stroškov kazenskega postopka.

2.Obsojenčev zagovornik je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka s predlogom, naj Vrhovno sodišče ugodi zahtevi in spremeni izpodbijano pravnomočno sodbo tako, da obsojencu izreče pogojno obsodbo brez določenega posebnega pogoja.

3.Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je po drugem odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala njeno zavrnitev.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki se je o njem izjavil.

B.

5.Vložnik izpodbija odločbo o kazenski sankciji s smiselnim zatrjevanjem kršitve kazenskega zakona po 5. točki prvega odstavka 372. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 57. člena KZ-1. Ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 5964/2013 z dne 7. 9. 2017 navaja, da je določitev posebnega pogoja v izpodbijani sodbi nezakonita, ker ga obsojenec objektivno ne more izpolniti. Zatrjuje tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče v času odločanja o določitvi posebnega pogoja ni ugotavljalo premoženjskega stanja obsojenca in njegove pridobitne zmožnosti, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

6.Povzeti očitki niso utemeljeni. Sodišče po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 v pogojni obsodbi lahko določi, da bo določena kazen izrečena tudi, če obsojenec v določenem roku ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem. Vložnik sicer pravilno izpostavlja, da sodišče obsojencu ne sme določiti posebnega pogoja, če je

očitno

, da ga iz objektivnih razlogov ne bo mogel izpolniti. V takem primeru bi šlo namreč za določitev nemogočega posebnega pogoja, ki je v nasprotju s samim bistvom pogojne obsodbe, saj ta temelji na pričakovanju, da bo obsojenec s svojim pozitivnim ravnanjem upravičil zaupanje sodišča.

1 Vendar pa zgolj neugodne osebne in socialne okoliščine ali skromne premoženjske razmere same po sebi še ne pomenijo, da obsojenec objektivno ni zmožen izpolniti posebnega pogoja, saj se te razmere v času roka za izpolnitev posebnega pogoja lahko tudi spremenijo.

2 Smisel določitve posebnega pogoja je v utrditvi obsojenčeve resocializacije, ki poleg splošne prepovedi izvrševanja kaznivih dejanj zahteva še najmanj obsojenčevo prizadevanje za povrnitev škode, ki jo je povzročil z izvršitvijo kaznivega dejanja. Glede na to sodišče ne sme določiti posebnega pogoja, če je podano takšno nesorazmerje med višino obveznosti ter obsojenčevimi premoženjskimi razmerami in pridobitnimi zmožnostmi, da tudi ob obsojenčevem ustreznem prizadevanju za izboljšanje lastnega gmotnega položaja in poplačilo obveznosti že v času določitve posebnega pogoja ni realno pričakovati njegove izpolnitve. V ostalih primerih je ugotavljanju vzrokov za neizpolnitev posebnega pogoja namenjeno predvsem odločanje o morebitnem preklicu pogojne obsodbe po prvem odstavku 61. člena KZ-1.

3 Vendar pa zgolj neugodne osebne in socialne okoliščine ali skromne premoženjske razmere same po sebi še ne pomenijo, da obsojenec objektivno ni zmožen izpolniti posebnega pogoja, saj se te razmere v času roka za izpolnitev posebnega pogoja lahko tudi spremenijo. Smisel določitve posebnega pogoja je v utrditvi obsojenčeve resocializacije, ki poleg splošne prepovedi izvrševanja kaznivih dejanj zahteva še najmanj obsojenčevo prizadevanje za povrnitev škode, ki jo je povzročil z izvršitvijo kaznivega dejanja. Glede na to sodišče ne sme določiti posebnega pogoja, če je podano takšno nesorazmerje med višino obveznosti ter obsojenčevimi premoženjskimi razmerami in pridobitnimi zmožnostmi, da tudi ob obsojenčevem ustreznem prizadevanju za izboljšanje lastnega gmotnega položaja in poplačilo obveznosti že v času določitve posebnega pogoja ni realno pričakovati njegove izpolnitve. V ostalih primerih je ugotavljanju vzrokov za neizpolnitev posebnega pogoja namenjeno predvsem odločanje o morebitnem preklicu pogojne obsodbe po prvem odstavku 61. člena KZ-1.

Vendar pa zgolj neugodne osebne in socialne okoliščine ali skromne premoženjske razmere same po sebi še ne pomenijo, da obsojenec objektivno ni zmožen izpolniti posebnega pogoja, saj se te razmere v času roka za izpolnitev posebnega pogoja lahko tudi spremenijo.

Smisel določitve posebnega pogoja je v utrditvi obsojenčeve resocializacije, ki poleg splošne prepovedi izvrševanja kaznivih dejanj zahteva še najmanj obsojenčevo prizadevanje za povrnitev škode, ki jo je povzročil z izvršitvijo kaznivega dejanja. Glede na to sodišče ne sme določiti posebnega pogoja, če je podano takšno nesorazmerje med višino obveznosti ter obsojenčevimi premoženjskimi razmerami in pridobitnimi zmožnostmi, da tudi ob obsojenčevem ustreznem prizadevanju za izboljšanje lastnega gmotnega položaja in poplačilo obveznosti že v času določitve posebnega pogoja ni realno pričakovati njegove izpolnitve. V ostalih primerih je ugotavljanju vzrokov za neizpolnitev posebnega pogoja namenjeno predvsem odločanje o morebitnem preklicu pogojne obsodbe po prvem odstavku 61. člena KZ-1.

7.V zadevi I Ips 5964/2013, na katero se sklicuje vložnik, je Vrhovno sodišče presodilo, da je sodišče druge stopnje pri določitvi posebnega pogoja prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), saj je na podlagi pravnomočno ugotovljenih dejstev v zvezi s slabim premoženjskim stanjem obsojenke opravilo napačno pravno presojo, da je sposobna izpolniti premoženjskopravni zahtevek v sorazmerno kratkem roku enega leta in pol po pravnomočnosti sodbe. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Sodišče druge stopnje je namreč svojo odločitev o določitvi posebnega pogoja oprlo na pravnomočno ugotovljena dejstva, da je obsojenec mlajši od 30 let in delovno zmožen, saj ima licenco za varnostnika, da prejema redno mesečno plačo v višini 1.600,00 EUR in nima preživninskih obveznosti, pri čemer je bil eden izmed razlogov za izrek pogojne obsodbe tudi ta, da je tako za oškodovanca kot za družbo koristneje, da obsojenec ostane na prostosti in povrne škodo.

Da je sodišče druge stopnje pri določitvi posebnega pogoja posebej pazilo na to, da bi bile možnosti povrnitve škode realne, je razvidno tudi iz tega, da je obsojencu določilo triletni rok za izpolnitev posebnega pogoja in mu preizkusno dobo podaljšalo na štiri leta.

8.Glede na povzete razloge tudi ni mogoče pritrditi vložnikovim očitkom, da je sodba sodišča druge stopnje obremenjena s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik z navedbami, da obsojenec ni zmožen izpolniti posebnega pogoja zaradi zdravstvenih težav, izgube zaposlitve in odsotnosti premoženja, česar sodišče druge stopnje ni upoštevalo, ne uveljavlja nobene izmed zatrjevanih kršitev, pač pa po vsebini uveljavlja izpodbojni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9.Vložnik je v izjavi o odgovoru vrhovne državne tožilke svoje prvotne navedbe razširil še z očitkom, da je sprememba odločbe o kazenski sankciji z določitvijo posebnega pogoja v pogojni obsodbi v pritožbenem postopku za obsojenca in zagovornika pomenila sodbo presenečenja. Vrhovno sodišče se do teh navedb ne more opredeliti, saj so glede na prekluzivni zakonski rok iz tretjega odstavka 421. člena ZKP prepozne.

C.

10.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila deloma vložena tudi zaradi izpodbojnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

11.Obsojenec je glede na izid postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP dolžan plačati sodno takso, ki je po tar. št. 7113 v zvezi s tar. št. 71113 in tar. št. 7152 upoštevajoč tudi obsojenčeve obveznosti po posebnem pogoju odmerjena na 300,00 EUR.

12.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1V. Verdel Kokol: 57. člen, v: Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem (ur. M. Šepec), Lexpera, Ljubljana 2021, str. 801.

2Prim. prav tam.

3Točka 21 drugostopenjske sodbe, točki 38 in 41 prvostopenjske sodbe.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 57, 57/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.