Jedro

V obnovljenem postopku (drugem postopku) ni mogoče dokazovati, da je v prvem postopku v resnici obstajalo neko dejstvo, če se je v prvem postopku dejstvo dokazovalo z listino, ki pa obstoja tega dejstva v resnici ni dokazovala in je upravni organ zaradi predložene listine zašel v zmoto glede obstoja dejstev.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožeča stranka mora B.A. povrniti 275,40 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.4.2003. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič Rudnik z dne 23.1.2003, s katero je bila odpravljena odločba z dne 25.3.1996 o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, ki jo je upravni organ izdal A.A. za gostilno »X.« in s katero je bil odrejen izbris iz Registra samostojnih podjetnikov posameznikov (gostincev) pri DURS.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za obnovo postopka. Postopek, za katerega se je zahtevala obnova, se je končal z odločbo organa prve stopnje z dne 25.3.1996. S to odločbo je bilo odločeno, da tožnik izpolnjuje pogoje za opravljanje gostinske dejavnosti v poslovnem prostoru na naslovu ...

V obnovljenem postopku je bila odpravljena odločba z dne 25. 3. 1996, ker je bilo ugotovljeno, da ob njeni izdaji niso bili izpolnjeni pogoji za opravljanje gostinske dejavnosti. Za opravljanje gostinske dejavnosti mora biti predložen dokaz o razpolaganju s poslovnim prostorom, v katerem naj bi se opravljala gostinska dejavnost (1. točka 9. člena Zakona o gostinstvu; Ur. l. RS, št. 1/1995; ZGos). Poslovni prostor, v katerem je tožnik želel opravljati gostinsko dejavnost, je bil v solastnini. Sodišče v obnovljenem postopku ni našlo pisnega dokaza o tem, da bi tožnik imel dovoljenje za opravljanje gostinske dejavnosti od solastnika B.A. B.A. ves čas postopka zatrjuje, da soglasja za opravljanje dejavnosti ni dal. Fotokopija izjave brez datuma, v kateri je navedeno, da se ostala dva solastnika strinjata, da tožnik opravlja gostinsko dejavnost v spornem lokalu, pa sodišče ne šteje za dokaz o obstoju pravice do razpolaganja. Tožnik bi moral že k zahtevi za izdajo odločbe o izpolnjevanju pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti predložiti sporni dokaz, saj je to materialni pogoj, sicer bi bilo treba vlogo šteti kot nepopolno (3. odstavek 137. člena ZUP (1986). Zgolj zatrjevanje, da je B.A. v stikih priznal upravičenje za opravljanje dejavnosti v poslovnem prostoru, na odločitev ne more vplivati.

V pritožbi navaja tožnik, da gre za spor premoženjske narave. Sodišče bi moralo opraviti glavno obravnavo (1. odstavek 50. člena ZUS). Ker je ni, je bistveno kršilo določbe upravnega spora. Če bi bilo sodišče zaslišalo tožnika in brata B.A., bi bilo lahko ugotovilo, da B.A. tožniku priznava upravičenje do izključnega gospodarjenja s poslovnim prostorom. Ker je sodišče odločalo na seji, ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja. Zmotno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Glede na 67. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/2002) bi namreč imel solastnik pravico skupno uporabljati stvar v solastnini. Z odločbo sodišča mu je bila takšna pravica odvzeta, saj bo upravni organ gostilno zaprl. B.A. je kot prizadeta oseba s položajem stranke odgovoril na pritožbo. V njej je navedel, da mora biti vlogi za pridobitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti priložen dokaz o razpolaganju s poslovnim prostorom. Ni dal soglasja za uporabo poslovnih prostorov, v katerih tožnik opravlja poslovno dejavnost. Poslovni prostor je v solastnini. Solastniki dogovora o delitvi in načinu uporabe poslovnih prostorov niso sklenili, čeprav so se o tem dogovarjali.

Pritožba ni utemeljena.

K 1. točki V obnovljenem postopku je prvostopenjski upravni organ odpravil odločbo, s katero je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni vsi pogoji za opravljanje gostinske dejavnosti. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil pritožbo. Tožbo je vložil A.A., to je oseba, v korist katere je bilo z odločbo sprva ugotovljeno, da izpolnjuje vse pogoje za opravljanje gostinske dejavnosti. Prvostopenjsko sodišče je tožbo zoper drugostopenjsko odločbo zavrnilo.

V obnovljenem postopku se je uporabljal še ZUP (1986) - 324. člen Zakona o splošnem upravnem postopku; Ur. l. RS, št. 80/99. Najprej prvostopenjsko sodišče, sedaj pa še Vrhovno sodišče RS, posredno presoja pravilnost v obnovljenem postopku izdane odločbe. Za presojo pravilnosti pa mora uporabiti procesno pravo, ki je veljalo ob času izdaje prvostopenjske odločbe. To pa je ZUP (1986).

Odločba o tem, da tožnik izpolnjuje vse pogoje za opravljanje dejavnosti, je bila izdana na temelju 6. odstavka 4. člena in 1. odstavka 72. člena ZGD. Ta določba je predpisovala, da gostinec ne sme začeti opravljati dejavnosti, preden pristojni organ ne ugotovi, da so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za opravljanje dejavnosti. Pogoji so bili predpisani tako za zaposlene osebe kot tudi za poslovni prostor (9. člen ZGos). Ker so bili številni pogoji vezani na poslovni prostor, je moral tožnik v tem okviru tudi dokazati, da sploh sme uporabljati poslovni prostor.

Glede na 4. točko 249. člena ZUP (1986) se v obnovljenem postopku zgolj ugotavlja, ali je bila za stranko izdana ugodna odločba na temelju njenih neresničnih navedb. Odločilne pa so navedbe v času izdaje odločbe, glede katere se predlaga obnova postopka. V tej zadevi so torej odločilne navedbe na dan 25. 3. 1996. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik podal neresnične navedbe glede upravičenja do uporabe poslovnega prostora. Predložil je namreč listino, ki naj bi dokazovala njegovo upravičenje za uporabo poslovnih prostorov. V resnici pa tega upravičenja ni imel. Solastnik B.A. namreč tožniku z listino ni podelil upravičenja za izključno uporabo poslovnega prostora za gostinsko dejavnost. V obnovljenem postopku nima pravnega pomena, ali je B.A. v zasebnih stikih na dan 25. 3. 1996 ali kasneje tožniku podelil ali priznaval kakšna upravičenja za uporabo prostorov (4. točka 249. člena ZUP(1986)). Na morebitnih ustno podeljenih ali priznanih upravičenjih namreč konkretna odločba ni temeljila. Zatrjevanih ustno podeljenih upravičenj zato ni potrebno ugotavljati.

Glede na 2. odstavek 50. člena ZUS se ne razpiše glavne obravnave, če prvostopenjsko sodišče v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno popolno in pravilno, stranke pa glavne obravnave niso zahtevale. Dejansko stanje je bilo po mnenju prvostopenjskega sodišča popolno in pravilno ugotovljeno, saj bi sicer lahko razpisalo glavno obravnavo, pa tega ni storilo. Stranke niso zahtevale razpisa glavne obravnave, to velja celo za tožnika, ki se sedaj sklicuje na domnevno kršitev določb v upravnem sporu. Predpostavke za razpis glavne obravnave torej sploh niso bile podane, prvostopenjsko sodišče pa ni kršilo 2. odstavka 50. člena ZUS. Posledično tudi očitek o zmotno ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju nima podlage. Že pred drugostopenjskim upravnim organom ugotovljeno dejansko stanje je glede na 4. točko 249. člena ZUP (1986) zadoščalo za odločitev prvostopenjskega sodišča. Na dan 25. 3. 1996 je še veljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90). Zato bi lahko temeljil očitek o zmotni uporabi stvarnega prava kvečjemu na tem predpisu, in ne na sicer vsebinsko enakih določbah 66. in 67. člena SPZ. Glede na 1. odstavek 14. člena ZTLR lahko vsak solastnik stvar uporablja le sorazmerno svojemu solastniškemu deležu. Ker je hotel tožnik uporabljati stvar v solasti za gostinsko dejavnost kot obratovalec v poslovnem prostoru (gostilni), bi s tem nujno moral izključiti B.A. od njegove sorazmerne souporabe stvari (prim. enaki 1. odstavek 66. člena SPZ). S tem pa bi presegel upravičenja, ki mu jih daje solastnina. Stvarno pravo v prvostopenjski sodbi torej ni bilo uporabljeno zmotno.

Vrhovno sodišče RS je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo upravnega sodišča. Podani niso namreč niti razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1).

K 2. točki Povrnitev stroškov je zahtevala prizadeta oseba s položajem stranke. Zahtevala je povrnitev nagrade odvetniku v višini 500 odvetniških točk in DDV. Njena zahteva je utemeljena, ker je uspela v tem upravnem sporu (1. odstavek 22. člena ZUS-1, 1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je povračilo stroškov odmerilo po tar. št. 30, točka 1b Odvetniške tarife.