Jedro

Za pravilnost izpodbijane odločbe je brezpredmetno, kdo je gradil robnik oziroma oporni zid, na katerega je tožeča stranka deloma postavila svojo ograjo, in tudi, kdo je gradnjo tega zidu oziroma robnika financiral. Za legalnost obravnavane ograje je nepomembno tudi dejstvo, da je na tem mestu že prej stala ograja. Tožeča stranka je namreč že v inšpekcijskem postopku navedla, da je bila ta ograja v celoti odstranjena, kar pomeni, da obravnavana ograja pomeni novo gradnjo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Gradbena inšpektorica Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo tožeči stranki naložila, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo zidane ograje v dolžini 117 m na zemljišču parc. št. 69/2, 67/1 in 67/3, k.o. ..., jo do 30. 10. 2009 odstraniti ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje, poleg tega pa je za obravnavani objekt izrekla prepovedi iz 1. odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 in nadaljnji, dalje ZGO-1). V obrazložitvi te odločbe med drugim navaja, da je bila gradnja obravnavane ograje ugotovljena na inšpekcijskem ogledu dne 8. 6. 2009 in nato ponovno 23. 7. 2009, tožeča stranka pa je na zaslišanju dne 24. 7. 2009 povedala, da je on investitor ograje. Poleg tega je navedla še, da je bila na istem mestu že postavljena ograja, ki pa je bila ob gradnji ceste poškodovana in delno podrta, zato jo je bilo potrebno nadomestiti z novo. Občina Radeče je zaradi razmejitve med cesto in zemljiščem tožeče stranke pred približno tremi leti zgradila temelj, tožeča stranka pa je nato pričela z gradnjo ograje v začetku septembra 2008. Ob tem je odstranila staro ograjo in jo v celoti nadomestila z novo, za katero ima soglasje komunalnega podjetja, izdana pa je bila tudi lokacijska informacija, tako da gradbeno dovoljenje ni potrebno. Prvostopenjski organ je zaslišal tudi direktorja Komunale Radeče, ki je povedal, da je Občina Radeče pred tremi leti dejansko financirala izvedbo robnika ob cesti, v višini 30 cm, kot razmejitev med cesto in zemljiščem tožeče stranke, vendar ni gradila ograje. Prvostopenjski organ na podlagi teh dejstev ugotavlja, da se je gradnja zidane ograje v celoti izvajala na novo, za ograjo pa bi bilo potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, česar tožeča stranka ni storila.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. 0612-329/2009-1 z dne 18. 2. 2010 spremenilo del izreka izpodbijane odločbe, ki se nanaša na prepovedi iz 1. odstavka 158. člena ZGO-1, v ostalem pa je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. V obrazložitvi med drugim navaja, da je iz izjave direktorja Komunale Radeče v postopku pred prvostopenjskim organom razvidno, da je to podjetje v letu 2006 sicer res zgradilo temelj oziroma robnik v dolžini 67m, vendar je bil namen takšne postavitve zgolj razmejitev ulice od travnatih površin, ne pa postavitev ograje, dela pa so bila končana v maju 2006. Del, ki jih je tožeča stranka pričela v septembru 2008, tožena stranka zato ne šteje za nadaljevanje gradnje, temveč za začetek nove gradnje. V času te gradnje je veljala Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08, dalje Uredba), ki je stopila v veljavo s 15. 5. 2008 in v 2. odstavku 11. člena določa, da spadajo ograje, nižje od 2,2 m med nezahtevne objekte, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Tožeča stranka tega ni storila, gradnja brez gradbenega dovoljenja pa je nedovoljena gradnja. Drugostopenjski organ dodaja še, da je za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe nepomembno, kakšna je bila zakonodaja v času postavitve dela temelja ter ali je bila postavitev takšne ograje brez gradbenega dovoljenja po tedanji zakonodaji dovoljena ali ne.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bila obravnavana ograja zgrajena zakonito, na podlagi lokacijske informacije, ki je bila v času pričetka gradnje edini dokument, potreben za postavitev nezahtevnega objekta. Ograjo je začela graditi Občina Radeče oziroma Javno podjetje Komunala Radeče, in sicer kot odškodnino, ker je bila stara ograja poškodovana in podrta zaradi gradnje nove lokalne ceste ter zato, ker je nova lokalna cesta zgrajena na zemljišču v lasti tožeče stranke. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj pridobi sklep Občine Radeče, s katerim se je zavezala pričeti z gradnjo nove ograje oziroma izdelave temelja in začetne škarpe, ki je del ograje. V dopolnitvi tožbe, ki jo je vložila dne 8. 4. 2010, tožeča stranka tem navedbam dodaja še, da je ograja na istem mestu stala že iz Valvazorjevih časov in predlaga zaslišanje vrste prič. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi – opomba sodišča).

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 3. člena ZGO-1 se lahko gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta, nadomestna gradnja in odstranitev objekta začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Po določbi 1. odstavka 3.a člena istega zakona se lahko gradnja enostavnega objekta začne brez gradbenega dovoljenja, po določbi 2. odstavka 8. člena pa Vlada z uredbo podrobneje določi vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov, za enostavne objekte pa tudi njihovo največjo velikost, način gradnje in rabe ter druge pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se objekt lahko šteje za enostaven objekt (...). Vlada je to storila z Uredbo, ki z določbo 2. alinee 1. točke 1. odstavka 11. člena ograje do višine 2,2 m – torej tudi obravnavano ograjo – uvršča med nezahtevne objekte, torej med objekte, ki po navedenih določbah ZGO-1 niso predmet izjeme od splošne obveznosti gradnje na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. ZGO-1 se je v navedenem besedilu začel uporabljati dne 17. 3. 2008, glede na tožbene navedbe pa sodišče navaja še prehodno določbo 1. odstavka 120. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/07, dalje ZGO-1B) po kateri se šteje, da imajo nezahtevni objekti po tem zakonu, ki so z dnem začetka uporabe tega zakona že zgrajeni ali se je pred dnem začetka uporabe tega zakona pričelo z njihovo gradnjo in izpolnjujejo po dosedanjih predpisih določene pogoje za gradnjo enostavnega objekta brez pridobitve gradbenega dovoljenja, gradbeno dovoljenje po samem zakonu.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla izključno na ureditev po zakonskem besedilu, ki se uporablja po 17. 3. 2008, zato je sodišče moralo najprej preveriti, ali je bila obravnavana gradnja začeta pred tem datumom, kot to zatrjuje tožeča stranka, kar bi pomenilo, da je v skladu z navedeno določbo 120. člena ZGO-1B treba uporabiti prej veljavno, vsebinsko drugačno ureditev.

Med strankama ni sporno, da je Javno podjetje komunala Radeče približno tri leta pred pričetkom obravnavanega inšpekcijskega postopka na mestu obravnavane gradnje postavila betonski zid oziroma robnik v višini približno 30 cm. Po stališču tožeče stranke je pri tem šlo za temelj in s tem za pričetek gradnje obravnavane ograje, ki se je z deli, opravljenimi v letu 2008, le nadaljevala. Po stališču tožene stranke je šlo le za postavitev robnika oziroma opornega zidu, dela, pričeta v začetku septembra 2008, pa predstavljajo samostojno gradnjo.

Tožena stranka svoje stališče opira (sicer ne izrecno, vendar povsem dovolj določno, z navajanjem relevantnih dejstev) na zaslišanje direktorja Komunale Radeče, ki je povedal, da je to podjetje v letu 2006 tožeči stranki res zgradilo temelj oziroma robnik višine približno 30 cm in dolžine 65 m, vendar so bila dela končana v maju 2006, namen gradnje pa je bil izključno razmejitev ulice od travnatih površin. Ta dejstva tudi po presoji sodišča zadoščajo za sklepanje, da je šlo pri tej gradnji za samostojen objekt, ki ne po dimenzijah (posebej dolžini), ne po namenu ni predstavljal temelja obravnavane ograje in s tem tudi ne pričetka njene gradnje.

Tožeča stranka v tožbi ne navaja nobenih dejstev ali okoliščin, ki bi omogočalo drugačno sklepanje, temveč se glede narave gradnje iz leta 2006 sklicuje izključno na svoje dogovore z Občino Radeče. Vendar pa je vprašanje narave gradnje, njenega pričetka in zaključka dejansko vprašanje, ki je povsem neodvisno od dogovorov o financiranju oziroma izvedbi objekta. Sodišče je zato brez pridržkov sprejelo ugotovitev tožene stranke, da obravnavana ograja predstavlja posebno gradnjo, pričeto v začetku septembra 2008, saj je ta ugotovitev ustrezno obrazložena, oprta na dejstva, ugotovljena v inšpekcijskem postopku in skladna z listinami v spisu.

Glede na to je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na prej navedeno besedilo ZGO-1, kot se uporablja po 17. 3. 2008, kar pomeni, da bi tožeča stranka po zgoraj navedenih predpisih za obravnavano ograjo morala pridobiti gradbeno dovoljenje. Hkrati to pomeni tudi, da je za pravilnost izpodbijane odločbe povsem brezpredmetno, kdo je gradil robnik oziroma oporni zid, na katerega je tožeča stranka deloma postavila svojo ograjo, in tudi, kdo je gradnjo tega zidu oziroma robnika financiral. Zato tudi zaslišanje prič, ki jih je tožeča stranka predlagala izključno v zvezi s temi dejstvi, za odločitev v zadevi ni bilo potrebno. Sodišče dodaja še, da je za legalnost obravnavane ograje nepomembno tudi dejstvo, da je na tem mestu že prej stala ograja. Tožeča stranka je namreč že v inšpekcijskem postopku navedla, da je bila ta ograja v celoti odstranjena, kar pomeni, da obravnavana ograja pomeni novo gradnjo. Ničesar drugega – niti posredno, z navajanjem dejstev ali okoliščin – tožeča stranka ne navaja niti v tožbi.

Sodišče iz vseh navedenih razlogov ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.