Jedro

Ker je bila med strankama sklenjena pogodba o delu, ne pa gradbena pogodba (izvedba strojnih instalacij na objektu), za odmik od pogodbenih del (v obliki dodatnih del), ni potrebno pismeno soglasje naročnika oz. sklenitev aneksa k prvotni pogodbi, razen če se nista stranki izrecno dogovorili, da je to pogoj za njegovo veljavnost.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru, opr.št. VI-Ig 581/94 z dne 7.12.1994 delno vzdržalo v veljavi v 1. in 3. tč. izreka tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 8 dni plačati glavnico v znesku 18.744.252,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 15.477.778,00 SIT od 16.10.1994 do plačila in od zneska 3.266.474,00 SIT od 3.11.1994 do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 356.591,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.11.1994 do plačila; v preostalem delu v 1. in 3. tč. izreka (torej za glavnico 502.705,00 SIT ter za zakonite zamudne obresti od zneska 462.995,00 od 16.10.1994 do plačila in od zneska 39.710,00 SIT od 3.11.1994 do plačila ter za stroške izvršilnega postopka v znesku 11.028,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.11.1994 do plačila) pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni povrne tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.340.819,30 SIT. Proti navedeni sodbi je v delu, kolikor je bilo zahtevku tožeče stranke ugodeno, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP ter predlagala njeno spremembo in torej zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, oz. podrejeno, njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi zatrjuje, da je odločitev sodišča v nasprotju s 633. čl. ZOR in 4. čl. medsebojne pogodbe; da je tožena stranka izdanim situacijam ugovarjala, o čemer obstajajo obvestila, ki so tudi vložena v spis; da posebne gradbene uzance določajo pismeni nalog za nepredvidena dela; da je bila tožeča stranka izrecno opozorjena, da opravlja dodatna dela na svoj riziko; da je bila prijava terjatve tožene stranke iz naslova dodatnih del v stečajnem postopku nad investitorjem le izraz dobre volje tožene stranke, ter da je med dodatnimi deli, ki jih uveljavlja tožeča stranka, tudi sanitarna oprema, pri čemer pa gre dejansko za dobavo blaga. Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je bila med strankama tega spora dne 29.11.1993 sklenjena pogodba št. 2/4-278/93, katere predmet je bila izvedba strojnih instalacij na objektu M. (in aneks z dne 15.2.1994). Po oceni pritožbenega sodišča pa pri tej pogodbi ne gre za gradbeno pogodbo po 630. čl. in nasl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj njen predmet ni "gradba", kakršne našteva 631. čl. ZOR, ravno tako pa tudi ne gre za gradbeni objekt, katerega izdelava bi terjala večja in zahtevnejša dela, ampak gre za pogodbo o delu po 600. čl. in nasl. ZOR. To hkrati pomeni, da v obravnavanem primeru ne prihaja v poštev uporaba posebnih gradbenih uzanc, na katere se v obrazložitvi deloma sklicuje izpodbijana sodba (18., 20. in 64. posebna gradbena uzanca), pa tudi pritožba tožene stranke (19. posebna gradbena uzanca), ravno tako pa ni njihova uporaba predvidena v omenjeni pogodbi med strankama. Glede na to tudi ne prihaja v poštev uporaba 633. čl. ZOR, ki določa, da mora imeti izvajalec pismeno soglasje od naročnika za vsak odmik od pogodbenih del; sicer 4. čl. prej omenjene pogodbe predvideva sestavo predračuna in dodatka k pogodbi za eventuelna dodatna, spreminjevalna in več dela, vendar po mnenju pritožbenega sodišča kljub temu ni podana situacija po 2. odst. 70. čl. ZOR, ki določa, da pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, nima pravnega učinka, če sta se stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika; v obravnavanem primeru namreč stranki v sporno pogodbo takšnega določila nista vnesli, zaradi česar je tožeča stranka lahko dokazovala obstoj dogovora oz. soglasja glede dodatnih del tudi na drug način (napr. s pričami). Glede teh pa je sodišče prve stopnje izvajalo obširen dokazni postopek in zaslišalo številne priče ter na podlagi tega tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da je tožeča stranka imela soglasje tožene stranke za izvedbo dodatnih del. Tožena stranka sicer v pritožbi obširno polemizira z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki je povzemalo in citiralo izpovedbe prič, primerja posamezne dele izpovedb in opozarja na domnevna neskladja, vendar je po oceni pritožbenega sodišča poleg zaključkov, ki jih je napravilo že sodišče prve stopnje, pomembno naslednje : po 11. čl. sporne pogodbe sta bila zastopnika pogodbenih strank A.L. za naročnika - toženo stranko, ter V.K. za izvajalca - tožečo stranko (in D.B.); V.K. je zaslišan kot priča pojasnil, da so se dela izvajala kontinuirano, zaradi česar je bilo praktično nemogoče, da bi se za vsako posamično dodatno delo sestavil predračun in sklepal aneks (v tem delu je njegovo izpovedbo potrdil tudi A.L.), hkrati pa je povedal, da je L. izjavil, da naj se dela izvajajo, da s plačilom ne bo problema, in da je važno le, da dodatna dela potrdi nadzorni organ za strojne instalacije. Takšna izjava osebe, ki je bila po sporni pogodbi zastopnik naročnika, je gotovo lahko pomenila soglasje za izvedbo dodatnih del. Glede trditve tožene stranke, ponovljene tudi v pritožbi, češ da naj bi bila tožeča stranka izrecno opozorjena, da opravlja dodatna dela na svoj riziko, je sodišče prve stopnje jasno navedlo, da te trditve ni potrdila nobena od zaslišanih prič. Poleg tega pa se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, (katero je sicer tudi predmet pritožbenega nestrinjanja), ki je v tem, da če se tožena stranka dejansko ne bi štela za naročnika dodatnih del, sklenitve aneksa k pogodbi za ta dela sploh ne bi omenjala, tako pa ga očitno je (izpovedba direktorja tožene stranke in priče A.G.), vendar pogojevanega z obstojem zadostnih finančnih sredstev. Tožena stranka v pritožbi tudi ponovno izpostavlja trditev, da je bila prijava terjatve iz naslova dodatnih del v stečajnem postopku nad investitorjem le izraz dobre volje tožene stranke; v zvezi s tem se pritožbeno sodišču pridružuje stališču sodišča prve stopnje, ki je to okoliščino štelo kot dodaten razlog v prid zaključku, da je dodatna dela tožeča stranka opravljala s soglasjem oz. privolitvijo tožene stranke; pa tudi običajno je, da upniki v stečajnem postopku prijavljajo svoje terjatve, ne pa tujih. Kot že uvodoma navedeno, je pravna kvalifikacija razmerja med strankama pogodba o delu, za katero 607.čl. ZOR določa, da je obveznost prevzemnika izvršitev dela, obveznost naročnika pa prevzem opravljenega dela (622. čl. ZOR); ob tem pa 3. odst. 623. čl. določa, da naročnik ni dolžan izplačati izplačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi, razen če ni drugače dogovorjeno, 4. odst. pa, da to velja tudi, če sta dogovorjeni izvršitev in izročitev dela po delih. Potrditev izvršenega dela po delih sta pravdni stranki v obravnavanem primeru dogovorili; na to kaže določilo 9. čl. pogodbe z dne 29.11.1993, v katerem sta opredelili, da bo tožeča stranka kot izvajalec izvršena dela obračunavala z začasnimi mesečnimi in končno situacijo ali računi, dolžnost tožene stranke kot naročnika pa je bila potrditev situacije ali računa v 8 dneh od dneva prejema (oz. potrditev za nesporni del in razčiščevanje spornih postavk do izdaje naslednje situacije). Glede situacij, ki so predmet obravnavanja v tej pravdi, tožena stranka sicer utemeljeno v pritožbi opozarja, da se v spisu nahaja dvoje obvestil, ki bi po vsebini dejansko omogočala zaključek, da je tožena stranka z obvestiloma z dne 16.6.1994 (l.št. 10 in l.št. 16), dve situaciji reklamirala; vendar pa je treba obe navedeni listini upoštevati v kontekstu končne situacije (priloga A31), ki je bila dne 9.9.1994 potrjena s strani nadzornega organa oz. investitorja (okoliščine o potrditvi končne situacije tožena stranka niti ne zanika, ravno tako pa tudi ne zatrjuje, da bi jo zavrnila), specifikacija na zadnji strani končne situacije pa vsebuje tudi navedbo obeh, s prej omenjenima obvestiloma zadržanih začasnih situacij (V. in VI. začasna), in to v nezmanjšanih zneskih. Navedeno zato omogoča zaključek, da je tožena stranka priznala tudi obe, prvotno zadržani začasni situaciji. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da tožeča stranka vse doslej ni natančno precizirala, za katera dodatna dela zahteva plačilo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v sprejemljivi meri obrazložilo, da uveljavlja tožeča stranka tako plačilo predračunskih oz. pogodbenih del in dodatnih del. In ker je ob tem ugotovilo, da je tožena stranka naročila tudi dodatna dela, je utemeljeno ta dela obravnavalo skupno, tako kot jih je tožeča stranka v začasnih in končni situaciji zaračunavala toženi strnaki (tudi 4. odst. 10. čl. sporne pogodbe določa, da dodatno naročena dela in več dela pogodbeni stranki obračunavata istočasno s pogodbenimi deli). Kar se pa tiče trditev tožene stranke, da se med dodatnimi deli nahaja tudi uvožena oprema za sanitarije in lokale, ter da gre pri tem za dobavo blaga, ne pa za dodatna dela, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nove navedbe te stranke, pri čemer pa ni izkazala situacije po 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede na gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353.čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.