Jedro

V samem postopku za uveljavljanje pravic ne izhaja, da bi tožniku v primeru, ko je obvezna revizija (ki po 28. členu ZVojI ne zadrži izvršitve odločbe), šle zamudne obresti zaradi nerednega plačila. Tožnik v obravnavani zadevi ne iztožuje plačila dodatka, saj je le-tega očitno prejemal, tako kot mu je šlo po navedenih predpisih, plačilo zamudnih obresti pa tudi po mnenju sodišča ni upravna stvar (2. člen ZUP), kot je pravilno ugotovila tožena stranka, zato so dani pogoji za zavrženje zahteve po 129. členu ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zahtevo tožnika za izplačilo zakonitih zamudnih obresti zavrgla z obrazložitvijo, da ne gre za upravno stvar (129. člen Zakona o splošnem upravnem postopku; Uradni list RS, št. 22/05-ZUP-PB1). Plačilo zakonitih zamudnih obresti po mnenju tožene stranke ni upravna zadeva, saj ne gre za uveljavljanje pravice ali pravne koristi na področju upravnega prava. Tožena stranka navaja, da je tožnikovo zahtevo za plačilo zakonitih zamudnih obresti obravnavala v okviru pritožbenega postopka zoper odločbo organa prve stopnje, št. ... z dne 24. 8. 2005, v zadevi priznanja pravice do veteranskega dodatka za leto 2005, kot pritožbo zoper molk organa, saj o tej zahtevi, ki jo je tožnik podal na zapisnik pred organom prve stopnje dne 5. 8. 2005 le ta ni odločil in je poslal v smislu 255. člena ZUP sporočilo o razlogih, ki po mnenju tožene stranke niso upravičeni in je zato sama odločila o zahtevi z navedenim sklepom.

Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da se je pritožil zaradi neizvršbe odločbe organa prve stopnje, št. ... z dne 8. 11. 2004, ki je postala pravnomočna in izvršljiva ter se je izvršila šele 1. 9. 2005, kljub temu, da je v njenem izreku navedeno, da revizija ne zadrži izvršitve in so nastale zamudne obresti kot posledica neizvršitve odločbe, ki so nastale v tem upravnem postopku. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah sklepa ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo. Tožba ni utemeljena.

Sodišče je odločalo na podlagi 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), po določbah 51. do 72. člena ZUS-1. Sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih razlogov pa dodaja: Tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru tožnik nima pravne podlage za zahtevek po obrestih na podlagi Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 63/95, dalje ZVV), ki v 24. členu napotuje glede postopka za uveljavljanje pravic na Zakon o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95 s spremembami, dalje ZVojI). ZVV, ki v 5. členu našteva pravice vojnih veteranov, ne določa obresti, kot pravico, ki bi mu izhajala iz navedenega zakona. Tudi v samem postopku za uveljavljanje pravic, o katerih odloča na prvi stopnji upravna enota, o pritožbah pa ministrstvo in ki se uveljavlja na zahtevo stranke, pravice pa gredo upravičencu od prvega dne v naslednjem mesecu po vložitvi zahteve, ne izhaja, da bi tožniku v primeru, ko je obvezna revizija in ki po 28. členu ZVojI ne zadrži izvršitve odločbe, šle zamudne obresti zaradi nerednega plačila, tako kot zatrjuje tožnik. Iz upravnih spisov pa izhaja, da je bilo tožniku za leto 2004 v zadevi priznanja veteranskega dodatka izdana prvostopna odločba, s katero mu je bil veteranski dodatek priznan, v revizijskem postopku pa je bila prvostopna odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek prvostopnemu organu, ki je v ponovnem postopku izdal odločbo, ki je bila revizijsko potrjena ter je bil veteranski dodatek za leto 2004 priznan. Tožnik v obravnavani zadevi ne iztožuje plačila dodatka, saj je le-tega očitno prejemal, tako kot mu je šlo po navedenih predpisih, plačilo zamudnih obresti pa tudi po mnenju sodišča ni upravna stvar (2. člen ZUP), kot je pravilno ugotovila tožena stranka, zato so dani pogoji za zavrženje zahteve po 129. členu ZUP. Po mnenju sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru imela pravno podlago tudi za postopanje po 255. členu ZUP, ki določa kako ravnati v primeru molka prvostopnega organa.

Ker je po povedanem navedeni sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, jo je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1.