Jedro

V skladu s 267. členom ZIZ je mogoče začasno odredbo izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba.Zato je mogoče tekom postopka v neki zadevi predlagati tudi več začasnih odredb o katerih mora sodišče odločiti, sodišče pa glede na okoliščine primera lahko izda tudi več začasnih odredb, če je to potrebno (276. člen ZIZ).

Pred sodiščem prve stopnje se glede tožnikovih tožbenih zahtevkov vodita dve samostojni pravdi. Dokler se navedeni tožbi vodita samostojno in o procesnih predpostavkah za sami tožbi še ni bilo odločeno, lahko stranka predlaga izdajo začasne odredbe v vsaki od teh pravd in je dolžno sodišče o tako postavljenemu predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti po vsebini.

V skladu z 274. členom ZPP sodišče opravi predhodni preizkus tožbe in v zvezi s tem izda predsednik senata sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi med drugim, da o tožbenemu zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe. O navedenem (torej o tožbi sami) sodišče še ni odločalo in v času vložene pritožbe tožnika zoper izdani sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to začasno odredbo zavrglo, obstajata pred sodiščem prve stopnje torej dve ločeni tožbi, v okviru katerih stranke lahko samostojno podajajo predloge za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe. Ugotovilo je, da v konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj o identičnem predlogu za izdajo začasne odredbe že teče postopek pri sodišču pod opr. št. V Ps 580/2014, v katerem je sodišče že izdalo sklep z dne 7. 4. 2014 in s katerim je predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloži izvršitev odločbe toženke št. ... z dne 13. 2. 2014, zavrnilo. Tudi v tem sporu (opr. št. V Ps 737/2014) tožnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče zadrži izvršitev iste odločbe toženke. Tožnikov zahtevek v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe v zadevi V Ps 737/2014 se opira na isto dejansko stanje, na podlagi katerega je sodišče s sklepom z dne 7. 4. 2014 v zadevi V Ps 580/2014 že odločilo in je tako podan razlog za zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe.

Zoper sklep o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je prejel s strani sodišča dva sklepa, prvega z dne 7. 4. 2011 in drugega z dne 23. 4. 2014 z identičnim izrekom, da se predlog tožnika za izdajo začasne odredbe zavrže. Že samo dejstvo, da je sodišče izdalo dva identična sklepa, a vsakega z drugim datumom, kaže na kršitev splošnih določil Zakona o pravdnem postopku, pa tudi sicer sta sklepa v nasprotju z 331. členom Zakona o pravdnem postopku, saj odločitev sodišča ni obrazložena kot to določa 331. člen ZPP. Odločitev je tudi ustavno sporna, dejansko in pravno stanje v danem primeru zahteva, da se izpodbijana odločba toženke zadrži, saj bi se v nasprotnem primeru kršile z zakonom in ustavo pridobljene pravice in bi nastale nepopravljive posledice iz naslova ureditve zdravstvenega zavarovanja in nege tekom njegovega zdravljenja, ki sedaj poteka. Meni, da sodišče bolezni ni pretehtalo v zadostni meri.

Pritožba je utemeljena.

Ob upoštevanju 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče v skladu s določilom 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prišlo do absolutno bistvene kršitve določb postopka in sicer 14. točke 2. odstavka 339. člena, saj so odločilni razlogi v sodbi med seboj v nasprotju, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Začasne odredbe se po 4. odstavku 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni z ZDSS-1 določeno drugače. Med postopkom lahko sodišče na predlog stranka ali tudi po uradni dolžnosti z izdajo začasne odredbe odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Predlagana začasna odredba glede na vsebino dokončne odločbe pomeni predlog za odložitev izvršitve odločbe toženke št. ... z dne 13. 12. 2004, kar pomeni, da je podan predlog za zavarovanje nedenarne terjatve. Po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB4; Uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 3/2007 s spremembami) je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg tega mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Upnik po 3. odstavku 270. člena ZIZ ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Pritožbeno sodišče ne more slediti navedbam v pritožbi, da je sodišče tako s sklepom z dne 7. 4. 2014 kakor s sklepom z dne 23. 4. 2014 predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo. Iz v prilogi predloženega sklepa sodišča prve stopnje opr. št. V Ps 580/2014 z dne 7. 4. 2014 izhaja, da je sodišče predlagani predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V zadevi, ki jo obravnava sodišče prve stopnje pod opr. št. V Ps 737/2014 in v katerem je izdalo sklep o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe dne 23. 4. 2014, ki je predmet pritožbene presoje, je torej prišlo do zavrženja tega predloga in ne zavrnitve. Izpodbijani sklep ima vse potrebne sestavine kot jih določa 331. člen ZPP in je v zadostni meri obrazložen.

Pritožbeno sodišče se do nadaljnjih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na sam predmet postopka, da je toženka neopravičeno zavrnila njegovo zahtevo po plačilu prispevkov za socialno varnost in da njegovega dela ni ustrezno pretehtala, ne presoja, saj bo o tem odločilo sodišče prve stopnje, ko bo odločilo o glavni zadevi v predmetnem sporu.

Sodišče prve stopnje pa z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa prihaja samo s seboj v nasprotje glede vodilnih razlogov za zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe in samo odločitvijo torej zavrženjem predloga. Navaja, da je v zadevi V Ps 580/2014 sodišče že izdalo sklep z dne 7. 4. 2014, s katerim je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Nadalje navaja, da tožnik tudi v sporu, ki se vodi pod opr. št. V Ps 737/2014 predlaga izdajo začasne odredbe glede iste odločbe toženke in ker se predlog za izdajo začasne odredbe v zadevi V Ps 737/2014 opira na isto dejansko stanje, na podlagi katerega je sodišče s sklepom z dne 7. 4. 2004 že odločilo, je podan razlog za zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe.

V skladu s 267. členom ZIZ je mogoče začasno odredbo izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. Navedeno po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da je mogoče tekom postopka v neki zadevi predlagati tudi več začasnih odredb o katerih mora sodišče odločiti, sodišče pa glede na okoliščine primera lahko izda tudi več začasnih odredb, če je to potrebno (276. člen ZIZ).

Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da se vodita pred sodiščem prve stopnje glede tožnikovih tožbenih zahtevkov dve samostojni pravdi in sicer tako v zadevi pod opr. št. V Ps 580/2014 kakor v predmetni zadevi (opr. št. V Ps 737/2014). Dokler se navedeni tožbi vodita samostojno in o procesnih predpostavkah za sami tožbi še ni bilo odločeno, lahko stranka predlaga izdajo začasne odredbe v vsaki od teh pravd in je dolžno sodišče o tako postavljenemu predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti po vsebini.

V skladu z 274. členom ZPP sodišče opravi predhodni preizkus tožbe in v zvezi s tem izda predsednik senata sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi med drugim, da o tožbenemu zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe. O navedenem (torej o tožbi sami) sodišče še ni odločalo in v času vložene pritožbe tožnika zoper izdani sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 4. 2014, s katerim je to začasno odredbo zavrglo, obstajata pred sodiščem prve stopnje torej dve ločeni tožbi, v okviru katerih pač stranke lahko samostojno podajajo predloge za izdajo začasne odredbe.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek. V okviru novega postopka bo sodišče, po opravljenem predhodnem preizkusu tožbe, ponovno odločilo glede predloga za izdajo začasne odredbe, kakor ga je tožnik predlagal z vložitvijo tožbe dne 17. 3. 2014.