Jedro

Za izdajo začasne odredbe zadostuje verjetnost obstoja terjatve. Nevarnost je izkazana s tem, da bi tožena stranka razpolagala s sredstvi na žiro računu tako, da bi sredstva izplačevala ostalim pogodbenikom. Blokiranje žiro računa je nalog SDK, da ne opravlja nobenih izplačil iz toženčevega žiro računa.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru tožene stranke proti sklepu o začasni odredbi in jo razveljavilo v delu, ki se nanaša na zakonite zamudne obresti od glavnice v znesku 210.000,00 SIT. V ostalem delu je ugovor tožene stranke zavrnilo kot neutemeljen in začasno odredbo vzdržalo v veljavi.

Proti sklepu se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353/1 Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, ali pa sklep razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

Navaja, da se sodišče ni spuščalo v ugotavljanje likvidnosti tožene stranke. Zmotno je stališče prvega sodišča, da bi odločanje o dejstvih glede utemeljenosti zahtevka pomenilo prejudiciranje zadeve.

Ugotavljanje dejstev in pritrditev dejstvu, da je izkazana verjetnost tožbenega zahtevka, pa že pomeni prejudiciranje zadeve. Sodišče prve stopnje je tudi pomanjkljivo in neživljenjsko obrazložilo nevarnost, da bo tožena stranka svoja sredstva skrila, jih odtujila ali drugače z njimi razpolagala ter tako onemogočila izterjavo. Subjektivna nevarnost namreč ni izkazana. Moratorij na vrnitev sredstev še ne pomeni subjektivne nevarnosti, ampak samo to, da se tožena stranka upira prostovoljnemu izplačilu zneskov. Res je prišlo v določenem trenutku do likvidnostnih težav, vendar te niso take, kot jih vidi sodišče, saj žiro računa ni imela blokiranega, ima pa tudi take prilive na žiro račun, ki so zadostna garancija, da bo terjatev lahko izterjala. Sicer pa je sodišče odločilo preko predloga, saj je ugotovilo, da bi izdana začasna odredba povzročila toženi stranki le neznatno škodo. Tega tožnik sploh ni zatrjeval. Sicer pa sploh ne gre za majhno škodo. Ni razumljivo, kaj pomeni blokada sredstev na žiro računu. V podobni zadevi je pritožbeno sodišče odločilo drugače kot sodišče prve stopnje v današnjem izpodbijanem sklepu.

Pritožba ni utemeljena.

Za začasno odredbo je dovolj, da upnik izkaže verjetnost terjatve (1.odst. čl. 265 Zakona o izvršilnem postopku - ZIP), zato ni mogoče slediti pritožbenemu izvajanju, da ugotavljanje dejstev o verjetnosti terjatve že pomeni prejudiciranje zadeve. Verjetnost namreč še ni gotovost; ta mora biti izkazana, kadar gre za odločitev o zahtevku.

Ko pritožba govori o subjektivni nevarnosti, neznatni škodi in o likvidnosti, so pritožbene trditve o tem delno protislovne. Pritožba trdi, da ima visoke prilive na žiro račun, hkrati pa prizna, da so zaradi odstopa večjega števila članov nastopile določene likvidnostne težave. Hkrati tudi pove, da redno dodeljuje sredstva članom, ki so pogodbi ostali zvesti. Če je tako, tedaj na pritožbene trditve, ki zanikajo neznatno škodo, na kar se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (čl.265/2 ZIP), niti ni treba odgovarjati. Če namreč pogodbi zvestim članom sredstva dodeljuje, to že samo po sebi kaže na nevarnost, da bo "dolžnik onemogočil ali otežil izterjavo s tem, da bo ... kako drugače s sredstvi razpolagal" (čl.265/1 ZIP).

Poizvedbe o likvidnosti, na kar se pritožba prav tako sklicuje, ne morejo biti odločilnega pomena, saj do sprememb na žiro računu lahko prihaja vsak trenutek. Tudi če ima tak priliv kot ga zatrjuje, to ob trditvi, da sredstva potrebuje za poravnavo drugih obveznosti, ne izključuje nevarnosti. Poleg tega je tu še enostranski moratorij na vrnitev plačanih sredstev. Izrek začasne odredbe je razumljiv, saj blokiranje žiro računa pomeni nalog organizaciji, ki opravlja posle plačilnega prometa, da mora dolžniku ali komu drugemu po dolžnikovem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska, za katerega je sodišče izdalo začasno odredbo. Sklicevanje na drugo zadevo s podobno dejansko in pravno podlago ne more biti upoštevno, saj sodišče odloča o konkretnem primeru in glede na dejansko stanje, ugotovljeno v konkretni zadevi.

Pritožbo je bilo tako treba zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje, ki je tako torej pravilno uporabilo materialno pravo in tudi nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, ni napravilo (čl. 380 tč. 2 ZPP).