Jedro

Nadaljnja uporaba stanovanja po pravnomočnosti odpovedne sodbe ima lahko za posledico, da te sodbe ni več mogoče prisilno izvršiti, kar pa ne pomeni, da je s tem tožnica pridobila stanovanjsko pravico s pravnimi posledicami, ki jih določa 117. čl. stanovanjskega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožena stranka ni bila upravičena zavrniti sklenitve prodajne pogodbe s tožnico za dvosobno stanovanje v pritličju hiše in na sklenitev prodajne pogodbe za to stanovanje. Ugotovilo je, da je bila tožnici stanovanjska pogodba pravnomočno sodno odpovedana in je tožnica z dnem pravnomočnosti sodbe, to je 1.2.1979, izgubila stanovanjsko pravico. Nadalje je ugotovilo, da je sporno stanovanje hišniško.

Višje sodišče v Ljubljani je tožničino pritožbo zoper sodbo prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo to sodbo. Soglašalo je s prvostopno ugotovitvijo, da tožnica ni izkazala pravno upoštevnega načina pridobitve stanovanjske pravice, zato ne izpolnjuje pogojev za odkup stanovanja po 117.čl. stanovanjskega zakona.

Proti tej sodbi vlaga tožnica revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge po 385.čl. ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje. Sodbi druge stopnje očita, da nima razlogov o pritožbenih navedbah in je ni mogoče preizkusiti. Navaja, da ob vložitvi tožbe sporno stanovanje ni bilo več hišniško. To je obrazložila že v pritožbi, vendar sodba druge stopnje o tem nima razlogov. O tem, ali je določeno stanovanje hišniško, mora biti odločeno v gradbenem dovoljenju ali pa v ustreznem aktu investitorja. Ker sodbi prve in druge stopnje tega dejstva nista ugotavljali na tak način, sta nezakoniti. Poudarja še, da sodbe o odpovedi stanovanjske pogodbe zaradi poteka desetih let od pravnomočnosti ni več mogoče izvršiti. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodba druge stopnje ugotavlja, da tožnica ni pridobila stanovanjske pravice na spornem stanovanju in šteje to okoliščino za odločilno za zavrnitev zahtevka na odkup stanovanja po 117.čl. stanovanjskega zakona. Glede na tako pravno stališče sodba izrecno navaja, da ni pomembno, če je sporno stanovanje medtem izgubilo lastnost hišniškega stanovanja in, da tudi potek časa od sodne odpovedi stanovanjske pogodbe nima za posledico pridobitve stanovanjske pravice. S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbene navedbe tožnice in torej ni utemeljen revizijski očitek o neobrazloženosti sodbe.

Navedeni razlogi so tudi po stališču revizijskega sodišča pravno pravilni. Pravico do odkupa stanovanja po 117.čl. stanovanjskega zakona ima imetnik stanovanjske pravice. Zato je za odločitev v tej zadevi odločilno, ali je tožnica imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Te pravice tožnica ni pridobila. Stanovanje ji je bilo dodeljeno kot hišniško, kar obe sodbi izrecno ugotavljata na podlagi stanovanjske pogodbe in odpovedne sodbe. Stanovanjska pogodba je bila tožnici sodno odpovedana s pravnomočno sodbo in se torej nanjo ne more več sklicevati, četudi meni, da je na podlagi te pogodbe pridobila stanovanjsko pravico. Nadaljnja uporaba stanovanja po pravnomočnosti odpovedne sodbe ima lahko za posledico, da te sodbe ni več mogoče prisilno izvršiti, kar pa ne pomeni, da je s tem tožnica pridobila stanovanjsko pravico s pravnimi posledicami, ki jih določa 117.čl. stanovanjskega zakona. V zvezi s tem je pravilno stališče, izraženo v obeh izpodbijanih sodbah, da namreč tožnica ni izkazala pravno upoštevnega načina za pridobitev stanovanjske pravice. Zato je odveč ugotavljati nadaljnje razloge za neutemeljenost tožbenega zahtevka, kamor spada tudi vprašanje, ali je sporno stanovanje še hišniško oziroma, ali je bilo sploh pravilno od vsega začetka določeno kot hišniško. Glede na ugotovitev, da tožnica nima stanovanjske pravice na spornem stanovanju, je za obstoj pravice do odkupa po 117.čl stanovanjskega zakona brez pomena odgovor na vprašanje, ali je sporno stanovanje še hišniško, oziroma ali je bilo na pravilen način tožnici oddano kot hišniško.

Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani, zato je revizijsko sodišče tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).