Jedro

Tujcu, ki ima delovno dovoljenje za določen čas, ne preneha delovno razmerje za nedoločen čas s potekom delovnega dovoljenja za določen čas, če pridobi novo delovno dovoljenje in med prejšnjim in novim delovnim dovoljenjem ni časovne prekinitve.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke z dne 15.11.1993 in odgovor tožene stranke na ugovor z dne 6.12.1993 na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in ugotovilo, da tožeči stranki dne 15.11.1993 pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo ter, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in jo razporediti na delovno mesto natakarice oz. drugo ustrezno delovno mesto, ji obdobje od 15.11.1993 do vrnitve na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico, ji za to obdobje obračunati in izplačati nadomestilo pripadajoče plače za III. skupino zahtevnosti, ki bi bila tožeči stranki obračunana in izplačana, če bi v istem obdobju delala pri toženi stranki kot natakarica, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečne plače 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, ji za isto obdobje plačati predpisane davke in prispevke, vse v 8-ih dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 74.237,00 SIT v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga napačne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Meni, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, ker je tožnici prenehalo delovno dovoljenje in dne 15.11.1993 tožena stranka s tožnico, kot tujko ni smela imeti sklenjenega delovnega razmerja. Po mnenju tožene stranke je za konkretni spor popolnoma irelevantno, kateri dan po 15.11.1993 je bila toženka seznanjena z izdanim osebnim delovnim dovoljenjem tožnici. Po določbi 13. člena Zakona o zaposlovanju tujcev namreč delovno dovoljenje preneha s potekom časa, za katerega je bilo izdano. V konkretnem primeru je bilo delovno dovoljene, s katerim je razpolagala tožena stranka, izdano do 14.11.1994 (pravilno: 1993).

Tožena stranka tako, tudi če bi želela, ne bi smela 15.11.1993 s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja, skleniti delovnega razmerja.

Tožena stranka do 16.11.1993 o obstoju osebnega delovnega dovoljenja tožnice ni bila obveščena. Tako Republiški zavod za zaposlovanje, niti tožnica toženki niso pravočasno predložili osebnega delovnega dovoljenja tožnice, zato sodišče zmotno sklepa, da je bila toženka pravočasno obveščena o osebnem delovnem dovoljenju tožnice. Tako je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki prenehalo na podlagi materialnega predpisa dne 14.11.1993. Tožena stranka meni, da je nesprejemljiv zaključek sodišča, da je šteti, da je tožnica imela delovno dovoljenje v nepretrganem trajanju, saj je bilo to dejstvo znano 15.11.1993 le tožnici in Zavodu za zaposlovanje, ne pa tudi toženi stranki. Nepopolno je tudi ugotovljeno dejansko stanje v smeri, kdaj je tožnica prejela osebno delovno dovoljenje. Z razjasnitvijo tega vprašanja bi se samo potrdile navedbe tožene stranke, da pred 16.11.1993 zanesljivo ni bila seznanjena z obstojem osebnega dovoljenja tožnice. Očitek toženi stranki, da je večkrat spreminjala svojo izpoved glede tega dejstva in kdaj je odjavila tožnico iz delovnega razmerja, je neutemeljen in brezpredmeten. Zakon o matičnih evidencah zavoravancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v členu 53 določa, da se mora prijava oz. odjava iz zavarovanja vložiti v 8-ih dneh od dneva prenehanja dela ali zavarovanja. Tako zakon loči dejstvo pričetka delovnega razmerja in prenehanja delovnega razmerja, ki je ločeno od prijave oz. odjave zavarovanja, ki je le posledica tega dejstva in ne more vplivati na obstoj oz. neobstoj delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Zakon o zaposlovanju tujcev (ZZT - Ur. l. RS, št. 33/92, 13/93 in 43/98) v 1. odst. 2. člena določa, da tujec lahko sklene delovno razmerje ali opravlja delo v Republiki Sloveniji na podlagi delovnega dovoljenja.

V konkretnem primeru je tožnica že opravljala delo pri toženi stranki, torej je potrebno uporabi tisti del te določbe, ki določa, da tujec lahko opravlja delo v Republiki Sloveniji na podlagi delovnega dovoljenja. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnica tako dne 14.11.1993, kot tudi 15.11.1993 razpolagala z delovnim dovoljenjem in je torej imela pravico opravljati delo v Republiki Sloveniji. Naziranje tožene stranke, da je zaradi dejstva, ker dne 14.11.1993, ko je poteklo prvo delovno dovoljenje, ki ga je tožnica prejela na podlagi določbe 1. odst. 23. člena Zakona o zaposlovanju tujcev dne 10.2.1993, še ni bila seznanjena z novim delovnim dovoljenjem, izdanim dne 8.11.1993, veljavnim za čas od 15.11.1993 do 14.11.1994, ki je bil izdan na podlagi določbe 2. odst. 12. člena ZZT, zakonito izdala tožnici sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi poteka prvega delovnega dovoljenja, je pravno zmotno. Med strankama je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnica bila pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od leta 1986 dalje. Zaradi spremenjene pravne ureditve na območju Republike Slovenije in dejstva, da je tožnica med trajanjem delovnega razmerja pri toženi stranki postala tuja državljanka, se njeno delovno razmerje glede trajanja pri toženi stranki ni spremenilo. Po določbah Zakona o zaposlovanju tujcev je kot tujka lahko delala na področju Republike Slovenije na podlagi delovnega dovoljenja. Na kakšen način mora delavec pridobiti delovno dovoljenje, da ostane v delovnem razmerju pri delodajalcu za nedoločen čas, pa ne predpisuje Zakon o zaposlovanju tujcev, ne drug predpis. Bistveno je, da razpolaga z delovnim dovoljenjem. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje izkazala, da je ves čas od 15.11.1992, do odločitve sodišča prve stopnje razpolagala z delovnimi dovoljenji, ki ji jih je Republiški zavod za zaposlovanje izdajal za določen čas enega leta, vendar med njimi ni prekinitve, torej ima tožnica ves čas po uveljavitvi Zakona o zaposlovanju tujcev delovno dovoljenje. Dejstvo, da je bilo tožnici delovno dovoljenje za čas od 14.11.1993 dalje vročeno po 14.11.1993 (tožnici 15.11.1993 in toženi stranki 16.11.1993), na sam obstoj delovnega dovoljenja ne vpliva.

Nesporno pa je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je bila z delovnim dovoljenjem, veljavnim od 15.11.1993 dalje tožena stranka seznanjena, ko je obravnavala ugovor tožnice. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je zaradi dejstva, ker dne 14.11.1993 tožnica novega delovnega dovoljenja toženi stranki ni predložila, le-ta zakonito izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja. Zakon o zaposlovanju tujcev je specialni predpis, ki ureja režim izdaje delovnih dovoljenj, ki so pogoj, da lahko tujci opravljajo delo na območju Republike Slovenije.

Določbe 16. člena ZZT je zato potrebno obravnavati v konteksu zakona, ki ureja področje izdaje delovnih dovoljenj in ne posega v samo naravo delovnih razmerij, ki so urejena v Zakonu o temeljih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) in Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93).

Tako je potrebno določbo 16. člena ZZT razumeti tako, da tujcu preneha delovno razmerje pri delodajalcu, če preneha delovno dovoljenje in delavec tujec nima novega delovnega dovoljenja. Kajti v nasprotnem primeru bi določba 16. člena ZZT pomenila, da so vsa delovna razmerja tujcev, ki niso izpolnjevali pogojev za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas prešla iz delovnega razmerja za nedoločen čas v delovno razmerje za določen čas. Tako naziranje pa ni pravilno, saj je tudi Ustavno sodišče RS v odločbi št. 40/93-12 z dne 7.5.1998 ugotovilo, da zakon o zaposlovanju tujcev ni določil posebnih oz. drugačnih lastnosti delovnemu razmerju za določen oz. nedoločen čas, veljavnih za okvir ureditve svojega področja.

Glede na vse navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Določbe ZPP in ZTPDR je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).