Jedro

Glede na to, da je tožnik kot učitelj praktičnega pouka v programih elektrikar-energetik in elektrikar-elektronik poučeval praktični pouk s pridobljeno srednjo strokovno izobrazbo strojni tehnik in višjo strokovno izobrazbo organizator dela, za delovno mesto, ki ga je zasedal ob vložitvi predloga za napredovanje, ni imel predpisane ustrezne smeri strokovne izobrazbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog za napredovanje tožnika v naziv mentor zaradi neizpolnjevanja pogoja predpisane strokovne izobrazbe za poučevanje praktičnega pouka v programu elektrikar-energetik in elektrikar-elektronik.

V obrazložitvi navaja da Zakon o organizaciji, financiranju vzgoje in izobraževanje (ZOFVI, Uradni list RS št. 12/96, 23/96) v 92. členu določa, da morajo strokovni delavci obvladati slovenski knjižni jezik, imeti z zakonom predpisano izobrazbo in imeti opravljen strokovni izpit na področju vzgoje in izobraževanja, v 96. členu pa določa, da mora učitelj praktičnega pouka in veščin imeti najmanj srednjo strokovno izobrazbo ustrezne smeri, najmanj 3 leta delovnih izkušenj in pedagoško andragoško izobrazbo ali opravljen mojstrski izpit. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive (Uradni list RS št. 64/96, 33/00, 101/00, v nadaljevanju: Pravilnik) v 2. členu določa, da lahko v naziv napredujejo strokovni delavci, ki izpolnjujejo z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje za strokovne delavce, ter tisti, ki nimajo ustrezne izobrazbe, pa jim zakon dovoljuje opravljanje vzgojno - izobraževalnega dela v šoli. Ugotovljeno je bilo, da tožnik v programih elektrikar-energetik in elektrikar-elektronik poučuje predmet praktični pouk, pridobil pa si je srednjo strokovno izobrazbo strojni tehnik in višjo strokovno izobrazbo organizator dela. Odredba o smeri in stopnji strokovne izobrazbe, ki jo morajo imeti učitelji in drugi strokovni delavci v programu elektrikar-energetik (dualna organizacija) (Uradni list RS, št. 8/2001, v nadaljevanju: Odredba) določa, da lahko praktični pouk poučuje, kdor je končal višješolski študijski program iz elektrotehnike ali program za pridobitev višje strokovne izobrazbe iz elektrotehnike. Učitelj pa je lahko tudi, kdor ima srednjo strokovno izobrazbo iz elektrotehnike, poleg tega pa mora imeti predpisane delovne izkušnje s področja energetike. Ker tožnik pogoja, ki ga določa 2. člen Pravilnika, torej pogoja izpolnjevanja z zakonom in drugimi predpisi določenih pogojev za strokovne delavce, za napredovanje v naziv mentor ne izpolnjuje, je tožena stranka predlog za napredovanje tožnika v naziv mentor zavrnila.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke in navaja, da je Srednja elektro računalniška šola v A. dne 17. januarja 2000 sprejela pravilnik o sistemizaciji delovnih mest, v katerem je na seznamu delovnih mest tudi učitelj praktičnega pouka v programu avtomehanik po dualnem načinu izobraževanja, za kar se zahteva višja ali srednja strokovna izobrazba področja strojništva in vsaj 4 leta delovnih izkušenj v poklicu avtomehanik ali avtoelektričar. Šola nima seznama delovnega mesta, ki se nanaša na delovno mesto poučevanja praktičnega pouka elektrikar- energetik oz. elektrikar-elektronik, temveč se za poučevanje tega praktičnega pouka na osnovi pravilnika zahteva izobrazba, ki je navedena na seznamu delovnih mest na listovni št. 7 pravilnika pri učitelju praktičnega pouka. Tako tožnik izpolnjuje pogoje za opravljanje delovnega mesta, na katerega je razporejen. Tožnika tudi v celoti ščiti prehodna določba zakona iz leta 1985, ki je določil, da lahko poučuje praktični pouk tudi delavec s srednjo izobrazbo, če je poučeval v poklicni šoli vsaj 3 leta in je do 1. 5. 1985 opravil strokovni izpit in pedagoško andragoško izobrazbo. V programu tožene stranke dve in tri letni program elektro stroke izdane leta 1993 v Ljubljani je na strani 98 pri kadrovskih pogojih za učitelja praktičnega pouka zapisan pogoj in sicer inženir strojništva z najmanj 3 leti delovnih izkušenj za področje obdelave materialov. Vse to kaže na to, da tožnik izpolnjuje pogoje za napredovanje v naziv mentor. Meni, da je obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi nerazumljiva, saj navaja, da mu zakon ne dovoljuje opravljanja vzgojno izobraževalnega dela v šoli, iz česar bi bilo možno zaključiti, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za poučevanje. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in ugodi predlogu tožnika za napredovanje v naziv mentor.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo svoje udeležbe.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabila tudi materialno pravo. Kot izhaja iz ugotovitev tožene stranke, to pa potrjujejo tudi podatki predloženega upravnega spisa, ki jih tožnik ne izpodbija, tožnik kot učitelj praktičnega pouka za poučevanje v programih elektrikar-energetik in elektrikar - elektronik poučuje praktični pouk s pridobljeno srednjo strokovno izobrazbo strojni tehnik in višjo strokovno izobrazbo organizator dela. Zato sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da glede na določbo 96.člena ZOFVI v povezavi z 2.členom Pravilnika in pogoje glede predpisane strokovne izobrazbe, ki se zahteva z Odredbo za učitelje praktičnega pouka v programih elektrikar-energetik in elektrikar-elektronik, tožnik za delovno mesto, ki ga je zasedal ob vložitvi predloga za napredovanje, ni imel ustrezne smeri strokovne izobrazbe. Zato po presoji sodišča ustreznost smeri strokovne izobrazbe neutemeljeno izkazuje s seznamom delovnih mest v prilogi pravilnika o sistemizaciji delovnih mest Srednje elektro-računalniške šole A. (sprejet: 17. 1. 2000; veljaven: 2. 2. 2000), na katerem ni navedenega delovnega mesta učitelja praktičnega pouka v programih elektrikar-energetik in elektrikar-elektronik pač pa učitelj praktičnega pouka v programu avtomehanik po dualnem načinu izobraževanja, kar je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila že tožena stranka. Kot neutemeljene je sodišče zavrnilo tudi pavšalne tožbene ugovore, ki se nanašajo na presojanje pogojev za napredovanje v naziv mentor v skladu z zakonom iz leta 1985. Tudi po Zakonu o usmerjenem izobraževanju (ZUI, Uradni list SRS, št. 11/80 s spremembami) in Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS št. 12/91) je moral imeti učitelj praktičnega pouka strokovno izobrazbo ustrezne smeri in stopnje glede na vrsto predmeta, ki ga je poučeval Glede na to, da se je tožnik prvič zaposlil kot učitelj praktičnega pouka leta 1982 na Srednji kovinarski, strojni in metalurški šoli v A. in nato leta 1995 začel poučevati na Srednji elektro-računalniški šoli v A. , se ne more uspešno sklicevati niti na določbo 226. člena ZUI niti na Sklep o vrsti in stopnji izobrazbe učiteljev in sodelavcev za predmete skupne vzgojno-izobrazbene osnove izdan na podlagi 157.člena ZUI (Uradni list SRS št.25/85, ki je začel veljati 20.7.1985), po katerih bi se štelo, da mu je dovoljeno opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela čeprav nima predpisane strokovne izobrazbe.

Upoštevaje na vse navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi 1. odst. 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.