Jedro

BPP se dodeljuje v zvezi z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva, kamor zakon šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah. Ker je tožnik vložil prošnjo za BPP v zvezi s kaznivim dejanjem, v zvezi s katerim je v času vložitve prošnje postopek vodila policijska postaja, je v obravnavanem primeru zaprosil za odobritev BPP v postopku, v katerem se omenjena pravica (še) ne uresničuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) z dne 15. 3. 2013. Iz obrazložitve izhaja, da jo je tožnik vložil za zaslišanje na policiji 15. 3. 2013 ob 10.00 uri, v zvezi s kazenskim postopkom zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 296. člena in drugem odstavku in 196. člena KZ-1, ki je trenutno v fazi na Policijski postaji ... (PP ...). Prošnji je bila priložena odločba PP ... z dne 14. 3. 2013. Ker iz priložene dokumentacije ne izhaja, da je zoper prosilca sprožen sodni postopek oziroma da bi prosilec želel kakršnokoli obliko pravnega varstva, ki bi sodilo pred katero od sodišč s splošno pristojnostjo ali katero drugo sodišče iz 31. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) – v konkretni zadevi gre namreč za zaslišanje na policiji – prosilec ni upravičen do BPP.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je vložil vlogo za BPP za kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja nasilništva. Bil je namreč v policijskem pridržanju. Glede na to, da je bil štiri dni prej pravnomočno obsojen za istovrstno kaznivo dejanje zoper isto oškodovanko, je bilo popolnoma jasno, da bo zoper njega odrejen pripor in uveden postopek. Tako je bil 15. 3. 2013 kot osumljenec zaslišan na policiji, istega dne pa še na sodišču, kjer je bil uveden sodni postopek pred Okrajnim sodiščem v … pod opr. št. I Kpd 13189/2013. Zato ne drži, da ne gre za sodni postopek. Isto sodišče in isti sodnik, ki je odločal o BPP, je opravil tudi tožnikovo zaslišanje in izdal sklep o odreditvi pripora, zato je nedvomno vedel, da se zoper tožnika vodi sodni postopek. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožnikovi prošnji ugodi, podrejeno, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva povračilo pravdnih stroškov (pravilno: stroškov upravnega spora) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in predlaga, naj ga sodišče zaradi slabega materialnega stanja oprosti plačila sodnih taks.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 1. člena ZBPP je namen BPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Po drugem odstavku istega člena se za sodno varstvo po tem zakonu med drugim šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah. Glede na prvi odstavek 7. člena ZBPP se BPP po tem zakonu lahko odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, ki so določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem RS in pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov (sodni postopki), ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

Iz navedenega izhaja, da se BPP po tem zakonu dodeljuje v zvezi z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva, kamor zakon šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah. Po mnenju sodišča je tožnik v obravnavanem primeru zaprosil za odobritev BPP v postopku, v katerem se omenjena pravica (še) ne uresničuje.

V zadevi ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za BPP v zvezi s kaznivim dejanjem, v zvezi s katerim je v času vložitve prošnje postopek vodila PP …. Navedeno izhaja tudi iz prošnje za dodelitev BPP. Glede tožbenih navedb o dejstvih, ki so nastala po vložitvi prošnje za BPP in s katerimi tožnik utemeljuje, da je bil v nadaljevanju zaradi istih kaznivih dejanj zoper njega začet sodni postopek, pa sodišče ugotavlja, da so nedovoljene tožbene novote. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta.

Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, je tožnik v prošnji navedel tudi svoj naslov za vročanje, to je na naslovu stalnega prebivališča. Toženka mu je na ta naslov poslala vabilo za zaslišanje 27. 3. 2013, ki je bilo tožniku vročeno v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) – fikcija vročitve – in nato 4. 4. 2013 vloženo v hišni predalčnik. Tožnik sicer v tožbi navaja, da je bil 15. 3. 2013 zoper njega odrejen pripor, kar bi kazalo na to, da mu vabila na zaslišanje na domači naslov ni bilo mogoče vročiti, vendar se tožnik na to ne more sklicevati, saj te okoliščine organu ni sporočil, niti ni predlagal morebitne vrnitve v prejšnje stanje, ker se zaslišanja v zvezi s prošnjo za BPP iz upravičenega razloga ni udeležil. To pomeni, da je bila tožniku v upravnem postopku dana možnost, da se v zadevi izjavi, ki pa je iz razlogov na svoji strani ni izkoristil. Zato s trditvami, ki jih navaja šele v tožbi, ne more doseči drugačne odločitve v zadevi. Ni pa to ovira, da tožnik v zvezi z uvedenim kazenskim postopkom ne bi vložil nove prošnje za BPP.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Neutemeljen je tudi predlog za taksno oprostitev v zadevi. V postopkih odločanja o dodelitvi BPP se sodna taksa namreč ne plačuje (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).