Jedro

Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati druge pripornike, ki naj bi bili prisotni ob inkriminiranem dogajanju, je odvečen. Zagovornik namreč nekritično zanemari dejstvo, da obramba izvedbe takšnega dokaza v okviru postopka dokazanja pred sodiščem prve stopnje ni predlagala, prvostopenjsko sodišče pa tudi ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti zgolj zato, ker bi ti lahko bili za obdolženca morebiti ugodni. Takšna dolžnost obstaja le v primeru, ko izvedeni dokazi ne omogočajo zanesljive razjasnitve odločilnih dejstev oziroma se pojavi dvom, ki ga je treba odpraviti z dodatnim dokazovanjem. Vendar se s takšno procesno situacijo sodišče prve stopnje v okviru obravnave predmetne kazenske zadeve ni soočalo.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je s sodbo IV K 89872/2025 z dne 3. 4. 2026 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je na temelju tretjega v zvezi z drugim odstavkom 300. člena KZ-1 izreklo kazen 1 (eno) leto in 1 (en) mesec zapora, v katero je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas odvzema prostosti in čas, prestan v priporu od dne 28. 11. 2025 od 10.25 ure dalje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika, izplačajo iz proračuna.

2.Sodbo sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbija obdolženčev zagovornik, in sicer v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja uvodoma. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in obdolženca obtožbe oprosti oziroma zadevo vrne v ponovno sojenje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeni očitek zagovornika, da je sodišče prve stopnje z neizvedbo predlaganih oziroma domnevno razbremenilnih dokazov poseglo v obdolženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije in pravico do poštenega postopka iz 6. člena EKČP, ni utemeljen. Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov kazenskega spisa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo na podlagi celovito izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega je zaslišalo oškodovana pravosodna policista B. B. in C. C. ter priče Č. Č. (operativnega vodjo v ZPKZ), D. D. in E. E. (vodjo izmene), ki so bili z inkriminiranim dogodkom neposredno seznanjeni, sprejeto odločitev pa je oprlo tudi na druge izvedene dokaze. Zagovornik povsem prezre listinsko dokumentacijo, ki med ostalim zajema fotografije (v prilogi A1), dvoje kartotek ZPKZ ***, medicinsko dokumentacijo (poškodbeni listi in ambulantni kartoni Urgentnega centra, Klinike za otorinolaringologijo, kirurgijo glave in vratu ter Oddelka za očesne bolezni UKC ***), ter dvoje izvidov in mnenj sodnega izvedenca medicinske stroke F. F.. Na podlagi skrbno izvedenih dokazov je sprejelo prepričljive in logične pravne in dejanske zaključke, ki jih je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo.

5.Z očitkom zagovornika, da naj bi sodišče prve stopnje izpovedbam pravosodnih policistov sledilo nekritično zgolj zaradi njihovega službenega položaja, se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje njihove izpovedbe presojalo vsebinsko, jih natančno medsebojno primerjalo ter skrbno preverjalo njihovo skladnost z drugimi izvedenimi dokazi. Sprejete zaključke glede njihove verodostojnosti je tudi ustrezno utemeljilo. Zato sklicevanju zagovornika na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-472/02 ne gre priznati uspeha, saj izpodbijana sodba ne temelji na vnaprejšnjem pripisovanju večje dokazne vrednosti izpovedbam prič zaradi njihovega statusa, temveč na celoviti dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, skladno z načelom proste presoje dokazov.

6.Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati druge pripornike, ki naj bi bili prisotni ob inkriminiranem dogajanju, je odvečen. Zagovornik namreč nekritično zanemari dejstvo, da obramba izvedbe takšnega dokaza v okviru postopka dokazanja pred sodiščem prve stopnje ni predlagala, prvostopenjsko sodišče pa tudi ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti zgolj zato, ker bi ti lahko bili za obdolženca morebiti ugodni. Takšna dolžnost obstaja le v primeru, ko izvedeni dokazi ne omogočajo zanesljive razjasnitve odločilnih dejstev oziroma se pojavi dvom, ki ga je treba odpraviti z dodatnim dokazovanjem. Vendar se s takšno procesno situacijo sodišče prve stopnje v okviru obravnave predmetne kazenske zadeve ni soočalo.

7.Sklicevanje zagovornika na sodbi ESČP v zadevah Barberà, Messegué in Jabardo proti Španiji ter Kostovski proti Nizozemski nima vzdržne osnove. Iz cit. odločitev sicer izhaja zahteva, da mora biti obdolžencu zagotovljena učinkovita možnost izpodbijanja obremenilnih dokazov ter da obsodba ne sme temeljiti izključno ali odločilno na izjavah oseb, ki jih obramba ni mogla učinkovito preizkusiti, vendar tudi takšen procesni položaj v obravnavani kazenski zadevi ni podan. Pritožba namreč izhaja iz zmotne predpostavke, da naj bi bila odločitev o krivdi utemeljena zgolj na izpovedbah pravosodnih policistov, čeprav izpodbijana prvostopenjska sodba temelji na razumno povezani dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, tako personalnih kot listinskih. Zagovornik vztrajno negira dejstvo, da sta bili izpovedbi oškodovanih pravosodnih policistov B. B. in C. C. potrjeni tudi z drugimi dokazi, in to nikakor zgolj z izpovedbami Č. Č., D. D. in E. E., pač pa še z dvema izvedenskima mnenjema sodnega izvedenca medicinske stroke, F. F. ter z obširno listinsko dokumentacijo. Zato nikakor ne gre slediti namigovanju, da izpodbijana sodba temelji na avtomatično verificiranih dokazih oziroma nekontrolirani dokazni konstrukciji, v kar skuša zavajajoče prepričati pritožba. Dejstvo, da so bile neposredne priče inkriminiranega dogodka poklicno povezani pravosodni policisti, samo po sebi ne pomeni, da njihove izpovedbe predstavljajo nedopusten "institucionalno povezan dokazni krog", kot si to zmotno predstavlja zagovornik. Takšno vnaprejšnje razvrednotenje dokazov zgolj zaradi poklica neposrednih prič bi bilo nasprotno načelu proste presoje dokazov. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje njihovo verodostojnost presojalo kritično in v povezavi z vsemi ostalimi dokazi, pri čemer ni ugotovilo zanesljivih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v njihovo nepristranskost ali resničnost njihovih izpovedb. Glede na navedeno obdolžencu ni bila odvzeta možnost učinkovite obrambe niti možnost izpodbijanja obremenilnih dokazov, pri čemer pritožbeno sodišče še enkrat opozarja, da odločitev o krivdi obdolženca v predmetni zadevi ni posledica enostranske ali nekritične presoje posameznih dokazov, marveč rezultat celovite dokazne ocene. Nekritičnemu očitku zagovornika o kršitvi pravice do obrambe in standardov poštenega kazenskega postopka zato ne gre slediti.

8.Pritožbenim navedbam zagovornika, da naj ne bi bilo zanesljivo dokazano, kako se je obravnavani dogodek začel, in da naj bi obstajal dvom glede uporabe sile ter vzročne zveze med ravnanjem obdolženca in nastalimi poškodbami, prav tako ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi skrbne celovite dokazne ocene utemeljeno zaključilo, da so bili z ravnanjem obdolženega A. A. na hodniku ZPKZ *** dne 9. 10. 2025 med 9.00 in 9.15 uro izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena KZ-1. Zagovornik sicer vztraja, da naj bi očitek, da je obdolženec pravosodnega policista napadel izza hrbta, temeljil zgolj na enostranskih izjavah pravosodnih policistov. Vendar nima prav. Pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, da dokazna podlaga izpodbijane sodbe ni bila omejena zgolj na posamezne izpovedbe, temveč je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotavljalo na podlagi vseh izvedenih dokazov, zlasti skladnih izpovedb zaslišanih pravosodnih policistov, ki so bistvene okoliščine dogodka opisovali enako v različnih stadijih (pred)kazenskega postopka, kakor tudi na podlagi objektivnih dokazov glede B. B. in C. C. nastalih telesnih poškodb. V ponujenem tehtnem razlogovanju je izrecno pojasnilo, da med izpovedbami zaslišanih prič, torej tudi Č. Č., D. D. in E. E. glede odločilnih okoliščin poteka inkriminiranega napada ni zaznalo nasprotij, pri čemer je utemeljeno upoštevalo tudi ostale okoliščine inkriminiranega dogodka, ki se je odvijal hitro in v izredno konfliktni situaciji. Pritožbeno sklicevanje na standard iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-762/05 zato ne more prepričati v drugačne pravne in dejanske zaključke od prvostopenjsko sprejetih. Sodišče prve stopnje namreč ni odločilo na podlagi domnev ali nezadostno preverjenih navedb, temveč na podlagi z ničemer ovrženih personalnih in listinskih dokazov, ki se medsebojno dopolnjujejo in potrjujejo. Obenem pritožbeno sodišče pripominja, da standard izključitve razumnega dvoma ne pomeni, da mora biti vsak posamezen dokaz neodvisen od vseh drugih ali da mora biti inkriminirano dogajanje potrjeno z neposrednimi pričami izven kroga oseb, ki so bile udeležene pri določeni intervenciji, temveč da mora celota izvedenih dokazov omogočati zanesljiv sklep o obstoju odločilnih dejstev. In prav takšen dokazni standard je bil v obravnavani kazenski zadevi dosežen.

9.S pritožbeno kritiko, da prvostopenjsko sodišče ni ustrezno razmejilo med ravnanjem obdolženca in uporabo prisilnih ukrepov s strani pravosodnih policistov, se ne gre strinjati. Sodišče prve stopnje je to vprašanje razumno presodilo in zanesljivo ugotovilo, da je do intervencije pravosodnih policistov na hodniku ZPKZ *** dne 9. 10. 2025 prišlo kot posledica predhodnega napada obdolženca, ki je najprej izza hrbta pristopil in fizično napadel pravosodnega policista B. B., ko ga je s pestmi obeh rok večkrat udaril v predel obraza in glave ter v predel reber, nato pa nadaljeval s fizičnim napadom (brco in prerivanjem) tudi na pravosodnega policista C. C., ki je prvo napadenemu kolegu prišel na pomoč. Tako sodišče prve stopnje tehtno ni prezrlo okoliščine, da je pri obvladovanju obdolženca sodelovalo več pravosodnih policistov, marveč je povsem pravilno upoštevalo, da je bilo njihovo ravnanje reakcija na predhoden napad in nadaljnje nevarno aktivno upiranje obdolženca, ki ga poškodovana pravosodna policista v kritičnem trenutku sama nista mogla obvladati. Tozadevno pritožbeno sklicevanje na sodbo ESČP v zadevi Bouyid proti Belgiji je brezpredmetno, saj okoliščine navedene zadeve z obravnavano niso primerljive. Zagovornik namreč ne upošteva, da v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi pravosodni policisti v razmerju do obdolženca uporabili silo brez podlage ali prekoračili dovoljene meje, temveč je bilo ugotovljeno prav nasprotno, torej, da je bila njihova intervencija posledica obdolženčevega protipravnega napada in nujna za njegovo obvladovanje. Zato cit. sodba ESČP ne daje podlage za sklep, da bi bilo treba ravnanje obdolženca presojati ločeno od okoliščin, v katerih je do uporabe prisilnih ukrepov sploh prišlo.

10.Brez temelja je tudi pritožbeni očitek glede vzročne zveze med ravnanjem obdolženca in poškodbami pravosodnih policistov (udarnina glave na področju zatilja in udarnine obraza na področju leve ličnice, levega očesa in ust ter razpočne rane spodnje ustnice B. B.; ter udarnine in odrgnine levega kolena, desnega komolca in obeh rok ter nateg vratnih mišic C. C.). Zagovornik sicer pravilno izpostavlja, da izvedensko mnenje samo po sebi ne ugotavlja storilca poškodb, vendar zanemari ključno, in sicer, da je sodišče prve stopnje vzročno zvezo ugotovilo na podlagi celotne dokazne ocene, torej (tudi) v povezavi z opisom poteka inkriminiranega dogodka, izpovedbami udeleženih pravosodnih policistov, razpoložljivo listinsko dokumentacijo in ugotovljenim telesnim poškodovanjem. Tako sta torej izvida in mnenja sodnega izvedenca F. F. zgolj potrdila obstoj in naravo posamezne telesne poškodbe, medtem ko je bila njihova povezava z ravnanjem obdolženca ugotovljena s prepričljivim vrednotenjem vseh izvedenih dokazov.

11.Pritožbeno sklicevanje na sodbo ESČP v zadevi Teixeira de Castro proti Portugalski pravilnosti izpodbijane sodbe ne more omajati, saj v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje nezanesljive ali nezakonito pridobljene dokazne podlage, temveč za presojo skladnosti in medsebojne potrditve zakonito izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je obdolženčevo ravnanje povzročilo poškodbe obeh pravosodnih policistov, pri čemer je pravilno upoštevalo tako neposredne posledice udarcev kot tudi poškodbe, nastale med zakonitim postopkom njegovega obvladovanja, saj so bile te v neposredni vzročni zvezi z njegovim aktivnim upiranjem. Glede na navedeno zagovornik v tem delu ne izkazuje dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, temveč predstavlja zgolj drugačno oceno že izvedenih dokazov, ki pa ne more omajati pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje.

12.Neutemeljen pa je tudi (posplošen) pritožbeni očitek zagovornika, da naj bi sodišče prve stopnje ravnanje obdolženca napačno subsumiralo pod kaznivo dejanje napada na uradno osebo oziroma da naj opis dejanja ne bi konkretiziral aktivnega in zavestnega napada. Takšnemu stališču ni mogoče pritrditi, saj iz opisa dejanja jasno izhaja čas in kraj storitve, status oškodovanih kot pravosodnih policistov pri opravljanju nalog v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij, kakor tudi konkretno ravnanje obdolženca, ki je zoper njiju uporabil fizično silo in jima povzročil opisane telesne poškodbe. Pritožbeno sodišče opozarja, da zagovornik neutemeljeno enači začetek intervencije pravosodnih policistov z ravnanjem obdolženca, saj iz opisa dejanja in dokazne ocene sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je bila uporaba ukrepov za njegovo obvladovanje posledica njegovega predhodnega napada. Zato ne gre za položaj, ko bi se obdolženec zgolj odzival na ravnanje uradnih oseb, kot zavajajoče nakazuje pritožba, temveč za aktivno, pravno nevzdržno uporabo sile, tarčno usmerjeno najprej v enega, nato pa še drugega pravosodnega policista. V zvezi s tem je pavšalno sklicevanje zagovornika na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 65803/2011 brezpredmetno. V navedeni zadevi poudarjena zahteva po konkretizaciji ravnanja je bila namreč v obravnavanem primeru izpolnjena, saj opis inkriminiranega dejanja vsebuje vse odločilne okoliščine, ki omogočajo presojo zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Pritožba tako z ničemer ne izkaže, da bi sodišče prve stopnje kaznivo dejanje obdolženca napačno pravno opredelilo, temveč zgolj ponuja drugačno razlago že ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa ne omaje pravilnosti izpodbijane sodbe.

12.nima vzdržnega temelja. Pritožbeno izpostavljeno načelo namreč nikakor ne pomeni, da mora sodišče prve stopnje odločiti v korist obdolženca zgolj zato, ker obramba ponuja drugačno razlago izvedenih dokazov, temveč pride v poštev le v primeru, ko po celostno izvedenem dokaznem postopku ostane dejanski dvom o odločilnih dejstvih, ki ga ne gre odpraviti. Takšen položaj v obravnavani zadevi ni podan. Pritožba namreč ne izkazuje obstoja dvoma, ki bi narekoval uporabo načela in dubio pro reo, temveč zgolj izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje ter ponuja drugačno presojo izvedenih dokazov. To pa ne predstavlja kršitve navedenega načela niti odstopa od standardov poštenega kazenskega postopka.

13.Po obrazloženem, ko zagovornik glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar takšnega, kar bi še terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

14.Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).