Jedro

Znamka ne daje imetniku pravice, da prepove njeno uporabo v zvezi z blagom, ki ga je imetnik (že) dal na trg v Republiki Sloveniji ali se je to zgodilo z njegovim soglasjem.

Ob trditvah tožene stranke, da prodaja blago, ki je s soglasjem tožeče stranke prišlo na trg, bi sicer tožeča stranka še vedno lahko uspela s tožbo zaradi kršitve njene znamke in toženi stranki prepovedala nadaljnjo uporabo znamke, če bi zatrjevala okoliščine iz drugega odstavka 50. člena ZIL-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je: zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka U., s.p., je kršila pravico industrijske lastnine tožnikove blagovne znamke REFAN.

U., s.p., se prepove vsakršna uporaba blagovne znamke REFAN v sliki kot naziv prodajalne na naslovu ...

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške tega postopka po odmeri sodišča z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh po izvršbi.“ (I. točka izreka); zaradi delnega umika tožbe, ustavilo postopek v delu glede zahtevka, da naj se toženi stranki prepove uporaba blagovne znamke REFAN v sliki v vseh sredstvih javnega obveščanja, to je na radiu, televiziji, javnih glasilih, dnevnem in periodičnem tisku, v katalogih, prospektih in oglasih v reklamne namene od dneva izdaje sodbe (II. točka izreka) ter tožeči stranki v plačilo naložilo pravdne stroške tožene stranke, v znesku 910,50 EUR, v roku 15 dni (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo, smiselno le zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (I. in III. točka izreka). Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov pritožbe ni priglasila.

3. Pritožba je bila pravilno vročena toženi stranki v izjavo. Odgovora ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi kršitve pravic industrijske lastnine - znamke in zahtevala prepoved obstoječih in bodočih kršitev (121. člen ZIL-1) s tem, da naj se toženi stranki prepove uporaba blagovne znamke REFAN v sliki kot naziv prodajalne na ... Trdila je, da ima registrirano blagovno znamko REFAN v sliki pod št. 682943, v razredih 03 in 30 Nicejske klasifikacije, ki jo uporablja za označevanje lastnih izdelkov in sicer točenih parfumov in čajev. Znamko ima registrirano v Bolgariji od leta 1997 dalje, v Republiki Sloveniji pa ima njeno varstvo zagotovljeno, ker je Republika Slovenija država podpisnica Madridskega protokola. Tožena stranka potrditvah tožeče stranke krši njeno znamko s tem, da ima na ... svojo prodajalno, za katero uporablja enak naziv kot ga ima tožeča stranka registriranega pri svoji blagovni znamki v sliki kot tudi s tem, da blagovno znamko REFAN uporablja za enako vrsto izdelkov kot tožeča stranka, pri čemer ne gre za izdelke tožeče stranke. Uporaba zaščitene znamke naj bi tako zavajala povprečnega potrošnika, ki pred nakupom zamenjuje izdelke obeh pravdnih strank. Tožena stranka se je branila z navedbami, da v trgovini prodaja izdelke tožeče stranke, ki jih kupuje od italijanskega dobavitelja. Trdila je še, da napis na pročelju trgovine ne predstavlja naziva trgovine, temveč reklamno tablo, ki služi zgolj oglasni funkciji za izdelke tožeče stranke, ki jih tožena stranka prodaja.

6. Sodišče prve stopnje je kot med strankama nesporno dejstvo ugotovilo, da je tožeča stranka imetnica pravice iz blagovne znamke REFAN na podlagi 47. člena ZIL-1, kar izhaja tudi iz listine – mednarodne registracije blagovne znamke REFAN pod št. 682943 pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino WIPO – ROMARIN z dne 22. 10. 1997 (A5, A7). Ugotovilo je, da je znamka sestavljena iz dveh znakov in sicer zapisa REFAN (ki je obrobljen in s specifično poševno malo črko „f“ v sredini besede) in grafičnega znaka s kombinacijo besed SIR POP I STREFAN POPOV PLOVDIV, registrirana pa je za blago v razredih 03 (parfumerija, kozmetika in eterična olja) ter 30 (čaj in infuzije za nemedicinsko uporabo) po mednarodni Nicejski klasifikaciji. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo še, da tožena stranka v svoji prodajalni prodaja izdelke tožeče stranke, ki jih kupuje pri dobavitelju iz Italije, pri katerem pridobiva tudi reklamne materiale za izdelke REFAN. Kot dejansko podlago je nadalje sprejelo tudi ugotovitev, da je ime, s katerim tožena stranka nastopa v pravnem prometu „U., s.p.“ ter da se takšna označba imena trgovine nahaja na vratih trgovine. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje napis na trgovini „točeni parfumi RefAN“ predstavlja zgolj reklamno tablo, ne pa imena trgovine.

7. Znamka daje imetniku izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice po ZIL-1 (47. člen ZIL-1). Imetnik znamke je upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo: a) katerikoli znak, ki je enak znamki, za enako blago ali storitve, ki so obseženi z znamko; b) katerikoli znak, pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti z znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, obseženih z znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko. Pravica iz znamke obsega med drugim prepoved: a) opremljanja blaga ali njihove embalaže z znakom; b) ponujanja blaga, označenega s tem znakom, njegovega dajanja na trg ali skladiščenja v te namene oziroma ponujanja ali oskrbovanja s storitvami pod tem znakom; c) uvoza ali izvoza blaga pod tem znakom; d) uporabe znaka na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju (2. odstavek 47. člena ZIL-1).

8. Znamka ne daje imetniku pravice, da prepove njeno uporabo v zvezi z blagom, ki ga je imetnik (že) dal na trg v Republiki Sloveniji ali se je to zgodilo z njegovim soglasjem (1. odstavek 50. člena ZIL-1). Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazov, ki jih je v spis predložila tožena stranka presodilo, da je tožena stranka od italijanskega prodajalca G., S.r.l., kupovala (originalne) produkte (tekoče parfume) znamke REFAN – izdelke tožeče stranke. Tako je sodišče prve stopnje presodilo na podlagi vseh izvedenih dokazov, to je fotokopij računov in dobavnic, fotografij embalaže in plastičnih stekleničk s parfumi kot tudi fotografij prodajnih polic. Ugotovilo je še, da tožeča stranka v Italiji sicer nima uradnega zastopnika za prodajo svojih proizvodov, da pa dobavlja blago neposredno posameznim distributerjem, kot je G., S.r.l. Zato je sledilo toženi stranki, da je italijansko podjetje G., S.r.l., nastopalo kot uvoznik in distributer proizvodov REFAN.

9. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje s trditvami, da iz računov ni razvidno, da bi bili ti res izdani za dobavo parfumov REFAN ter da iz fotografij embalaže (kartonov) ni razvidno, komu je bila namenjena pošiljka. Trdi še, da bi tožena stranka lahko v dokaz poslala fotografijo katerekoli prodajalne. Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka s temi trditvami dokazne ocene sodišča prve stopnje ni uspela omajati. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji ne le na presoji vsakega posameznega dokaza posebej, temveč tudi na podlagi presoje vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP). Ob upoštevanju vseh predloženih dokazov pa tožeča stranka zgolj z zanikanjem, da tožena stranka ne prodaja njenega blaga, dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more uspešno izpodbiti (212. člen ZPP).

10. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do trditev tožeče stranke, da G., S.r.l., ni njen uradni zastopnik (za Slovenijo). Na podlagi predloženih dokazov tožene stranke (fotografije na B 8 do B 14) je ugotovilo, da tožeča stranka dobavlja blago neposredno posameznim distributerjem kot je G. Te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tožeča stranka zgolj s sklicevanjem na računalniški izpis, na katerem G., S.r.l., ni naveden kot zastopnik REFAN, ni uspela izpodbiti.

11. Ker tožeča stranka ni uspela izpodbiti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sama prodala blago italijanskemu prodajalcu, je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je blago, ki je iz italijanskega trga prišlo na trg Republike Slovenije, prišlo na trg s soglasjem imetnika znamke (tožeče stranke), ker na enotnem evropskem trgu velja načelo prostega pretoka blaga. Sodišče prve stopnje je s tem smiselno napolnilo zakonski dejanski stan iz 1. odstavka 50. člena ZIL-1. 12. Ob trditvah tožene stranke, da prodaja blago, ki je s soglasjem tožeče stranke prišlo na trg, bi sicer tožeča stranka še vedno lahko uspela s tožbo zaradi kršitve njene znamke in toženi stranki prepovedala nadaljnjo uporabo znamke, če bi zatrjevala okoliščine iz drugega odstavka 50. člena ZIL-1. Pravilo o izčrpanju pravic iz znamke se namreč ne uporablja, če obstajajo utemeljeni razlogi za imetnikovo nasprotovanje nadaljnji komercializaciji blaga, zlasti če se je stanje tega blaga spremenilo ali poslabšalo, potem ko je bilo dano na trg (2. odstavek 50. člena ZIL-1). Vendar pa drugih okoliščin, s katerimi bi uveljavljala obstoj utemeljenih razlogov v smislu 2. odstavka 50. člena ZIL-1, tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretno zatrjevala.

13. Tožeča stranka v pritožbi vztraja tudi pri stališču, da tabla REFAN na pročelju trgovine tožene stranke predstavlja ime (naziv) trgovine, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje presojati, ali je tožena stranka ravnala v skladu z dobrimi poslovnimi običaji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka s tem smiselno trdi, da niso izpolnjeni pogoji za omejitev pravic iz znamke v smislu a) točke 1. odstavka 48. člena ZIL-1. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temi trditvami sledilo navedbam tožene stranke, da je naziv njene prodajalne na ... „U., s.p. Te dejanske ugotovitve tožeča stranka ne more uspešno izpodbiti z navedbo, da sta napisa „ure Casio“ in „ure, pasovi“ slabše vidna od reklamne table z napisom „točeni parfumi RefAN“. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do standarda dobrih poslovnih običajev.

14. S tem se je pritožbeno sodišče opredelilo do vseh odločilnih navedb v pritožbi (1. odstavek 360. člena ZPP).

15. Tožeča stranka z uveljavljenimi pritožbenimi razlogi ni uspela. Ker v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker tožeča stranka stroškov pritožbe ni priglasila, je odločanje o njih odpadlo.