Jedro

Ob upoštevanju, da je bila odločba Ustavnega sodišča RS v Ur. l. RS objavljena 30. 4. 2015, se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Do tega datuma, torej do 29. 6. 2015 pa tožnica zahteve za revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter za ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije, ni vložila. To pa pomeni, da je toženec tožničino zahtevo, vloženo za ponovno odmero 6. 6. 2019 pravilno kot prepozno zavrgel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ..., št. dosjeja ... z dne 27. 9. 2019 in sklep tožene stranke št. ..., št. dosjeja ... z dne 18. 6. 2019 in da je tožena stranka dolžna izdati novo odločbo o odmeri pokojnine tožeče stranke, v kateri se bo upoštevalo tudi del plač, izplačanih v obliki obveznic v letu 1990 in 1991, zavrnilo. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da zavrnitev tožbenega zahtevka temelji na odločitvi sodišča, da je tožena stranka pravilno zavrgla zahtevo za ponovno odmero pokojnine iz razloga, ker naj bi bila vložena po poteku roka oziroma prepozno. Poudarja, da je s 1. 1. 2020 pričel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 75/2019, v nadaljevanju ZPIZ-2G), ki v 32. členu dodaja nov 183.a člen, ki določa razveljavitev dokončne odločbe tudi po preteku 10 let od vročitve odločbe, če so ugotovljena nova dejstva, ki vplivajo na zavarovančevo pravico. Dokončna odločba se razveljavi samo v primeru, če se na podlagi novih dejstev lahko odmera opravi v višjem znesku. V konkretnem primeru je tožnica v letih 1990 in 1991 vplačala obveznice, za katere je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da so vštevne v pokojninsko osnovo in da so bile naknadno evidentirane tudi v matični evidenci, ki jo vodi tožena stranka. Meni, da so zato izpolnjeni pogoji za razveljavitev dokončne odločbe oziroma pravnomočne odločbe in ponovno odmero starostne pokojnine na podlagi 183. a člena ZPIZ-2G. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. V obravnavanem primeru je sporna ponovna odmera predčasne pokojnine, v zvezi s tem pa je bistvo spora o tem, ali je tožnica zahtevo za ponovno odmero pravočasno vložila. Predmet spora je dokončna odločba toženca št. ..., št. dosjeja ... z dne 27. 9. 2019, s katero je zavrnil tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopni sklep št. ..., št. dosjeja ... z dne 18. 6. 2019, s katerim je zahtevo za ponovno odmero predčasne pokojnine kot prepozno zavrgel. Razlog zavrženja je bila ugotovitev toženca, da je tožnica zamudila 60 dnevni rok, ki je bil določen v odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015, objavljen v Uradnem listu RS št. 30/2015 in da je zamudila tudi 10 letni rok, določen v 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici pravica do predčasne pokojnine priznana z odločbo toženca št. ... z dne 2. 2. 2001. Kot je razvidno iz vročilnice, je bila tožnici navedena odločba vročena 13. 2. 2001. Z odločbo št. ... z dne 21. 2. 2003 je bila predčasna pokojnina odmerjena brez zmanjšanja v višini 83,50 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi 10-letnega mesečnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja. Navedena odločba je bila tožnici vročena 27. 2. 2003. Obe citirani odločbi sta po poteku 15-dnevnega roka za vložitev pritožbe postali dokončni in pravnomočni, saj tožnica zoper ti dve odločbi ni vložila pritožbe. Dne 6. 6. 2019 je tožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine.

7. Ob upoštevanju, da je bila odločba Ustavnega sodišča RS v Ur. l. RS objavljena 30. 4. 2015, se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Do tega datuma, torej do 29. 6. 2015 pa tožnica zahteve za revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter za ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije, ni vložila. To pa pomeni, da je toženec tožničino zahtevo, vloženo za ponovno odmero 6. 6. 2019 pravilno kot prepozno zavrgel. Ker je 60-dnevni rok iz tretjega odstavka ustavne odločbe prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica, za zahtevano revizijo podatkov in morebitno ponovno odmero pokojnine, ni nobene podlage, da bi se tožničina zahteva, vložena 6. 6. 2019 obravnavala po vsebini.

8. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec, je pravilno ugotovilo, da tožničina zahteva vložena 6. 6. 2019 ni vložena pravočasno niti ob upoštevanju 183. člena ZPIZ-2. V skladu s tem členom lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Takšna odločba se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta. Ker je bila dokončna odločba z dne 21. 2. 2003, s katero je bila tožnici nazadnje odmerjena predčasna pokojnina, vročena 27. 2. 2003, je 10-letni rok za vložitev zahteve, ki teče od vročitve dokončne odločbe z dne 21. 2. 2003, potekel 27. 2. 2013. To je še preden je tožnica dne 6. 6. 2019 vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine, zaradi česar je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno štelo, da je takšna zahteva vložena po poteku 10-letnega roka in torej prepozno.

9. Sodišče prve stopnje je zaradi vsega obrazloženega v skladu z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) izpodbijani sklep toženca z dne 18. 6. 2019 in dokončno odločbo z dne 27. 9. 2019, ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2019, 183. člena ZPIZ-2 in 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99, v nadaljevanju ZUP), utemeljeno štelo za pravilna in zakonita.

10. Pritožba pravilno navaja, da je s 1. 1. 2020 začel veljati ZPIZ-2G, ki je v 32. členu dodal nov 183. člen, ki določa, da je možna razveljavitev dokončne odločbe tudi po poteku 10 let od vročitve in da lahko tožnica oziroma zavarovanci zahtevajo ponovno odmero, ne glede na 10-letno dokončnost oziroma pravnomočnost odločbe. Vendar je v obravnavanem primeru relevantno dejstvo, da je tožnica vložila zahtevo za ponovno odmero 6. 6. 2019, to je še preden je začela veljati novela ZPIZ-2G. Ker ob vložitvi zahteve za ponovno odmero dne 6. 6. 2019 novela ZPIZ-2G še ni veljala, ni nobene pravne podlage, da bi se pri odločanju upoštevala in v tej noveli 32. člen. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje je namreč pogoje potrebno presojati po določbah zakona, ki je veljal v času vložitve zahteve.

11. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.