Jedro

Da gre za ločeni gospodinjstvi v isti hiši, kar že samo po sebi pomeni manjšo stopnjo komunikacije, med strankama pa tudi ne prihaja do hujših prepirov, temveč gre v večji meri le za ohladitev odnosov med njima, vendar ne v tolikšni meri, da bi to vplivalo na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti toženca do tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da se razdre pogodba o dosmrtnem preživljanju in dedno odpovedni izjavi, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 12.1.1983 in sicer glede ene polovice nepremičnin vl. št. 337 k.o. Hrastje, kjer sta vpisani parceli 755/18 gozd in 755/29 stavbišče, ki bi prešli v last tožencu ob smrti tožnice. Zavrnilo je tudi zahtevek na izbris v zemljiško knjigo vpisane prepovedi odsvojitve solastninskega deleža tožnice v korist toženca. Tožeči stranki je nadalje naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 124.738,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da so razmere med njo in tožencem ter njegovo družino nevzdržne. Stranki med sabo dejansko nimata nobenih stikov in ne komunicirata. Isto je z ostalimi družinskimi člani, pri čemer je toženec kot preživljalec tožnice celo svojim otrokom naročil, naj s tožnico ne komunicirajo. V takih okoliščinah je nemogoče pričakovati, da bi toženec za tožnico skrbel, kot se je zavezal v pogodbi z dne 12.1.1983. Sodišče prve stopnje v svoji sodbi nekritično zatrjuje, da tožena stranka za tožečo lepo skrbi ter izpolnjuje vsa določila med njima sklenjene pogodbe. Toženec in njegove priče zatrjujejo, da so trditve tožnice o tem, da ji zmanjkujejo stvari, stvar njene domišljije, torej namiguje na tožničino bolezen. V tem primeru bi moral ravnati še bolj človeško. S svojim ravnanjem v konkretni situaciji je dal toženec jasno in nedvoumno vedeti, da nima namena v celoti izpolnjevati pogodbenih obveznosti. To je razvidno iz tega, da je pričel z gradnjo svoje hiše v Besnici, ki je več kot 10 km oddaljena od Hrastij. Izvrševanje toženčevih obveznosti bo tudi zaradi razdalje popolnoma onemogočeno, tudi če bi toženec hotel skrbeti za tožnico. Njegova odločitev za gradnjo hiše je posledica medčloveških odnosov med strankama, ki jih dejansko sploh ni več. Vsakemu razumnemu človeku je jasno, da do matere izredno nerazpoloženi sin, ki z materjo niti ne govori, ne bo skrbel zanjo, ko bo ta nemočna in nebogljena ter tuje pomoči potrebna. Ob sklenitvi pogodbe si je tožnica življenje popolnoma drugače predstavljala in če bi vedela, kako se bo toženec obrnil proti njej, nikoli ne bi pogodbe sklenila. Sodišče ni zavzelo stališča, kaj to pomeni, da se bo toženec iz hiše, ki jo je dobil podarjeno, izselil. Predpisi so jasni in osebe, ki izročajo premoženje, morajo biti zaščitene.

Pritožba ni utemeljena.

Po izvedenem dokaznem postopku in oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi jasno in dovolj natančno utemeljilo razloge za svojo odločitev, da niso podani pogoji za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju niti po določbi 2., niti po določbi 3. odst. 120. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki je materialnopravna podlaga za odločitev v tej zadevi. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, so odnosi med pravdnima strankama slabi oziroma v določeni meri skrhani, tako da tožnica in toženec ter njegovi družinski člani ne govorijo med seboj, pa čeprav so bližnji sorodniki (mati in sin z družino). Vendar je potrebno upoštevati, da vsaka omajanost razmerja med pogodbenima strankama še ne more pomeniti utemeljenega razloga za razvezo sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Vprašanje, ali je postalo skupno življenje neznosno, kot je opredeljeno v 2. odst. 120. člena ZD, je treba presoditi celovito, torej v objektivnem in subjektivnem smmislu, pri tem pa upoštevati tudi posebnosti glede osebnostnih lastnosti pogodbenih strank. K pravilnim razlogom prvostopnega sodišča o tem, da skupno življenje med strankama ni neznosno, je dodati, da gre za ločeni gospodinjstvi v isti hiši, kar že samo po sebi pomeni manjšo stopnjo komunikacije, med strankama pa tudi ne prihaja do hujših prepirov, temveč gre v večji meri le za ohladitev odnosov med njima, vendar ne v tolikšni meri, da bi to vplivalo na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti toženca do tožnice. Pri tem sodišče prve stopnje niti ne pripisuje tožnici, da je za prepire kriva sama zaradi svojega nekorektnega obnašanja ali psihičnih motenj kot posledico bolezni, pač pa le pojasni, da je toženčevo ravnanje tako, da s svojo materjo posebej ne išče stikov, to pa je razumljivo ravno zaradi njenih nenehnih obtoževanj, da ji toženec in njegovi družinski člani kradejo stvari. Kar se tiče izpolnjevanja pogodbenih obveznosti je prav tako pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da tožnica ni dokazala neizpolnjevanja in kršitve pogodbenih določil na strani toženca. Že na podlagi izpovedi tožnice same izhaja, da toženec skrbi za njeno stanovanje v pritličju in plačuje skoraj vse stroške za hišo, za tožnico pa je poskrbel tudi v času njene bolezni.

Bistvo pritožbenih navedb je v tem, da bo izvrševanje toženčevih obveznosti do tožnice zaradi tega, ker je pričel graditi svojo hišo v drugem kraju, popolnoma onemogočeno in da torej za tožnico ne bo skrbel. Takšno sklepanje tožeče stranke pa je popolnoma brez podlage, saj se nanaša na bodoča negotova dejstva, ki v dani situaciji res ne morejo vplivati na odločitev v zadevi. Dejstvo je, da je toženec, kot izhaja iz pravilnih ugotovitev prvostopnega sodišča, doslej za tožnico skrbel tako, kot sta se dogovorila v pogodbi in tudi pritožba konkretnejših očitkov v tej smeri ne navaja, niti ne predlaga novih dokazov, ampak le izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ker je dejansko stanje sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno, z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pa je bilo materialno pravo tudi pravilno uporabljeno, je treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 368. člena Zakona o pravdnem postopku (1977), ki se uporablja na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99). Ob preizkusu po uradni dolžnosti na podlagi 2. odst. 365. člena ZPP/77 je namreč pritožbeno sodišče ugotovilo, da prvostopno sodišče tekom obravnavanja zadeve ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77.