Jedro

Toženka nekatere kriterije oceni kot pomembnejše oziroma jim da večjo težo z vidika zahtev državnotožilskega dela in funkcije, ki jo konkretni državni tožilec opravlja, ter so zato pri celostnem vrednotenju večjega pomena kot drugi. Zato lahko pretehtajo tudi morebitno ustreznost državnega tožilca po manj pomembnih kriterijih.

Sodišče zato nima pomislekov do stališča toženke, da lahko že slabše oziroma neizpolnjevanje enega od indikatorjev pomeni tudi slabše izpolnjevanje oziroma neizpolnjevanje kriterija sposobnosti opravljanja nalog vodstvenega mesta v celoti, s tem pa tudi odločilen vpliv na oceno državnotožilske službe, če je takšen vpliv ustrezno utemeljen in pojasnjen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila predlog za napredovanje tožnice v višji plačilni razred. V obrazložitvi se sklicuje na izpodbijani sklep, s katerim je toženka za čas od 6. 11. 2011 do 5. 11. 2014 izdelala oceno državnotožilske službe, s katero je ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa med drugim navaja, da je imelo tožničino pomanjkljivo spremljanje in nadzor nad pravočasnostjo odločanja za posledico velik obseg zadev, v katerih je bil prekoračen pričakovani čas rešitve, kar je pomembno vplivalo na uspešnost dela celotnega državnega tožilstva, ki je tako imelo v letu 2014 nedopustno velike zaostanke pri delu, do katerih je prišlo zaradi pomanjkljivega nadzora in ukrepov, ki bi zaostanke lahko preprečili oziroma odpravili. V pregledovanem obdobju državni tožilci vodji državnega tožilstva niso podali niti enega poročila o razlogih, zaradi katerih zadeve niso rešili v pričakovanem času. Opustitev ima lahko resne posledice tudi v disciplinski odgovornosti tako vodje kot posameznih državnih tožilcev, ki pa je brez ustreznega nadzora sploh ni mogoče uveljavljati. Pomanjkljivo ravnanje tožnice je povzročilo škodo tudi posameznim državnim tožilcem, saj bi se ob pravočasnem opozarjanju in siceršnjem bolj odločnem ukrepanju lahko izognili ukrepanju zoper posamezne državne tožilce zaradi velikih zaostankov. Tako zaključuje, da je bil kršen zakon ter da ima prepočasno poslovanje za posledico predvsem manj učinkovito delovanje državnega tožilstva kot državnega organa. Zaradi opisanih opustitev in pomanjkljivega opravljanja nadzora tožnica namreč ni zadostila indikatorju "sposobnosti opravljanja, planiranja, organiziranja in delegiranja nalog" v okviru kriterija "sposobnosti opravljanja nalog vodstvenega mesta" iz 1. člena Meril za kakovost dela državnih tožilstev za oceno državnotožilske službe (Merila). Ne glede na to, da v nadaljevanju izpodbijanega sklepa toženka ugotavlja, da tožnica ostale kriterije iz 1. člena Meril izpolnjuje, pa nezadostna ocena na navedenem področju ne omogoča skupne ocene, ki bi lahko utemeljila napredovanje.

2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da iz izpodbijanega sklepa sploh ni jasno razvidno, katera Merila je toženka uporabila pri izdelavi njene ocene državnotožilske službe, pri čemer jih ne bi smela uporabiti za nazaj. Še bolj pravno nesprejemljivo pa je, da je uporabila Navodilo za strokovni pregled državnih tožilcev, ki opravljajo naloge vodstvenega mesta (Navodilo), ki je bilo sprejeto šele 30. 12. 2015. Sporno Navodilo po mnenju tožnice vzpostavlja neke vrste posebni strokovni pregled državnih tožilcev, ki opravljajo naloge vodstvenega položaja in nima podlage v ZDT-1. Še toliko bolj sporno pa je, da naj bi veljalo za nazaj. Izpostavlja, da se je ob uveljavitvi projekta e-pravosodje (nov računalniški sistem, ki omogoča nove pridobitve podatkov) 15. 5. 2013 pojavljalo veliko sistemskih napak, ki jih ni bilo mogoče odpraviti takoj in so imele za posledico tudi nerealne in nepravilne podatke o času reševanja zadev tudi v letu 2014, kar se je predvsem kazalo na večjih tožilstvih. Meni, da niso bile ustrezno upoštevane objektivne ovire, s katerimi so se srečevali. Opozarja, da je bila v predmetnem postopku opravljena ocena njene državnotožilske službe z namenom ocenjevanja, če izpolnjuje pogoje za napredovanje kot državna tožilka in ne kot vodja tožilstva. Iz izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je kot neuspešno ocenjena po enem kriteriju, in sicer "sposobnosti opravljanja nalog vodstvenega mesta", pa še to, upoštevaje obrazložitev in podatke, ki jih toženka v izpodbijanem sklepu navaja, le za čas nekaj mesecev v letu 2014. Zanemarilo pa se je dejstvo, da je bilo ocenjevano obdobje treh let. Poleg tega je navedeni kriterij sestavljen iz več indikatorjev, pri čemer je tožnica le v zvezi z enim indikatorjem ocenjena kot neuspešna. Poudarja pa tudi, da zaostanki, ki jih je tožilstvo imelo, niso imeli posledic za njegovo delo v smislu, da kljub izraziti kadrovski podhranjenosti ne bi izpolnilo programa dela. Sicer pa je toženka upoštevala podatke, ki ne sodijo v pregledovano obdobje. Sklicuje se namreč na računalniške izpiske na dan 31. 12. 2014, ki v konkretni zadevi ne morejo biti relevantni. Poleg tega so vsebinsko nepravilni, saj prikazujejo tudi spise, ki so bili rešeni, a napačno poknjiženi ali pa jih je zaradi sistemske napake, na katero tožilstvo ni imelo vpliva, sistem beležil kot nerešene oziroma kot spise s prekoračitvijo 120-dnevnega roka. Glede ostalih kriterijev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sploh ni opredelitve o tem, zakaj je v posameznih indikatorjih kriterija "delovne sposobnosti in strokovno znanje" tožnica ocenjena zgolj kot ustrezna. Zato ocene kot celote sploh ni mogoče preizkusiti, saj je njena celotna obrazložitev skoncentrirana zgolj na kriterij "sposobnosti opravljanja nalog vodstvenega mesta", in še to le na en indikator izmed petih. Sodišču predlaga, da jo zasliši ter po izvedbi dokaznega postopka tožbi ugodi, izpodbijano odločbo in sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Hkrati zahteva povrnitev svojih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi je 37. člen ZDT-1, po katerem pridobi državni tožilec z nastopom državnotožilske službe pravico do napredovanja v skladu s pogoji, ki jih določa ta zakon (prvi odstavek). Ker gre v obravnavani zadevi za napredovanje v plačnih razredih, je za odločanje pristojen Državnotožilski svet (tretji odstavek), ki je pristojen tudi za izdelavo ocene državnotožilske službe (sedmi odstavek). Skladno z osmim odstavkom te določbe se, kolikor ZDT-1 ne določa drugače, glede kriterijev za napredovanje smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo, torej Zakon o sodniški službi (ZSS).

6. ZSS te pogoje določa v prvem odstavku 28. člena, glede na vsebino zadeve pa je relevanten pogoj iz četrte alineje tega odstavka, sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta, če je sodnik (oziroma smiselno državni tožilec) imenovan na tako mesto, pri čemer se upoštevajo zlasti rezultati dela na področju, ki je sodniku (oziroma smiselno državnemu tožilcu) zaupano. Po drugem odstavku tega člena so kriteriji za napredovanje podrobneje določeni v Merilih za kakovost dela sodnikov (oziroma smiselno državnih tožilcev) za oceno sodniške službe (oziroma smiselno državnotožilske službe).

7. V tem smislu je Državnotožilski svet sprejel Merila, na katera se sklicuje tudi v obravnavani zadevi. S tem v zvezi tožnica v tožbi pravilno navaja, da so bila Merila sprejeta 28. 11. 2012 na podlagi devete alineje prvega odstavka 102. člena ZDT-1, medtem ko obravnavani izpodbijani sklep obsega obdobje treh let od 6. 11. 2011 dalje. Utemeljeno tudi navaja, da iz izpodbijane odločbe in sklepa ni jasno razvidno, ali je toženka pri odločanju v obravnavani zadevi uporabila Merila, sprejeta 28. 11. 2012, ali pa je upoštevala tudi spremembo Meril oziroma prečiščeno besedilo Meril z dne 10. 11. 2015. Vendar sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da se določba 12. člena Meril, sprejetih 28. 11. 2012, ki obravnava ocenjevanje sposobnosti opravljanja nalog vodstvenega mesta, z uveljavitvijo spremembe Meril z dne 10. 11. 2015 po vsebini ni spremenila. Po določbi prvega odstavka 12. člena Meril z dne 28. 11. 2012 se pri ocenjevanju sposobnosti opravljanja nalog vodstvenega mesta upošteva uspešnost izvrševanja programa, predstavljanje tožilstva, sposobnost opravljanja, planiranja, organiziranja, motiviranja in delegiranja, sposobnost sodelovanja z drugimi in sposobnost komuniciranja z mediji. Enako določbo vsebuje tudi prvi odstavek 11. člena sprememb Meril z dne 10. 11. 2015. Tako samo dejstvo, da toženka v izpodbijani odločbi in sklepu ni jasno navedla, katera Merila je upoštevala pri svoji odločitvi, ni moglo vplivati na odločitev. Glede tožbenega ugovora, da toženka Meril v obdobju ocenjevanja od 6. 11. 2011 pa do njihove uveljavitve 28. 11. 2012 ne bi smela upoštevati, pa sodišče pojasnjuje, da so v Merilih zgolj podrobneje določeni kriteriji za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe, kriterij sposobnosti opravljanja vodstvenega mesta pa je eden izmed kriterijev, kot že navedeno, določenih v zakonu (ZSS) in kot tak veljaven ves čas ocenjevalnega obdobja. Tako da tudi ta tožbeni ugovor ni utemeljen.

8. V prejšnji točki te sodbe citirani indikatorji, navedeni v prvem odstavku 12. člena Meril z dne 28. 11. 2012, po presoji sodišča že po naravi stvari ne morejo pomeniti podlage za pravno vezano odločanje, saj njihovo izpolnjevanje ni vezano zgolj na obstoj, neobstoj ali kvantifikacijo določenega dejstva. To pomeni, da ima toženka pri presoji izpolnjevanja posameznih indikatorjev in s tem tudi posameznih meril na voljo polje proste presoje, ki izvira iz njenih zakonskih pooblastil, ki jo opredeljujejo kot organ z vplivom na kadrovsko politiko in način opravljanja državnotožilske službe (prim. npr. drugi odstavek 18. člena ZDT-1).1

9. To polje proste presoje zajema tudi možnost, da toženka nekatere kriterije oceni kot pomembnejše oziroma jim da večjo težo z vidika zahtev državnotožilskega dela in funkcije, ki jo konkretni državni tožilec opravlja, ter so zato pri celostnem vrednotenju večjega pomena kot drugi. Zato lahko pretehtajo tudi morebitno ustreznost državnega tožilca po manj pomembnih kriterijih.2 Po presoji sodišča tako ni razloga, da ne bi enako veljalo tudi v razmerju izpolnjevanja posameznih indikatorjev sposobnosti opravljanja nalog vodstvenega mesta iz 12. člena Meril z dne 28. 11. 2012. Sodišče zato nima pomislekov do stališča toženke, da lahko že slabše oziroma neizpolnjevanje enega od indikatorjev pomeni tudi slabše izpolnjevanje oziroma neizpolnjevanje kriterija sposobnosti opravljanja nalog vodstvenega mesta v celoti, s tem pa tudi odločilen vpliv na oceno državnotožilske službe, če je takšen vpliv ustrezno utemeljen in pojasnjen.

10. Na tem mestu sodišče poudarja, da tožnica nima prav, ko v tožbi zatrjuje, da gre za oceno njene državnotožilske službe in da toženka ne bi smela upoštevati oziroma takšnega poudarka dati kriteriju sposobnosti opravljanja nalog vodstvenega mesta, ki ga je sama opravljala v tem obdobju. Skladno z določbo drugega odstavka 1. člena Meril se pri državnih tožilcih na vodstvenih mestih ostali kriteriji (iz 1. do 8. točke prvega odstavka 1. člena Meril) upoštevajo sorazmerno z obsegom opravljanja državnotožilske funkcije. Ob upoštevanju citirane določbe ter glede na to, da iz izpodbijane odločbe in sklepa izhaja, da je tožnica v ocenjevanem obdobju v pretežnem delu (90 % delovnih obveznosti), kar med strankama ni sporno, opravljala kot vodja Okrožnega državnega tožilstva v ..., je toženka ravnala pravilno, ko je vso težo odločanja o tožničini oceni državnotožilske službe in o njenem napredovanju v obravnavani zadevi poverila njenemu delu kot vodje Okrožnega državnega tožilstva v ..., saj je delež njenih delovnih obveznosti kot državne tožilke glede na njene vodstvene zadolžitve v ocenjevalnem obdobju tudi po presoji sodišča zanemarljiv.

11. Po presoji sodišča je toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ki ga sodišče šteje kot del izpodbijane odločbe, navedla jasne in določne razloge, zaradi katerih meni, da tožnica ne dosega ustrezne stopnje uspešnosti in ne izpolnjuje pogojev za napredovanje. To stališče spada v okvir toženkine strokovne presoje, zato se sodišče vanj po vsebini ne spušča, meni pa, da sklicevanje na tožničino pomanjkljivo spremljanje in nadzor nad pravočasnostjo odločanja, kar je imelo za posledico velik obseg zadev, v katerih je bil prekoračen pričakovani čas rešitve3 in je pomembno vplivalo na manjšo uspešnost dela oziroma manjšo učinkovitost celotnega Okrožnega državnega tožilstva v ..., ki je imelo v letu 2014 nedopustno velike zaostanke pri delu, do katerih je prišlo zaradi pomanjkljivega nadzora in ukrepov, ki bi zaostanke lahko preprečili oziroma odpravili, pomenijo razumne razloge za tako stališče. Prav tako sodišče sprejema kot razumno razlogovanje toženke, da je imelo pomanjkljivo spremljanje in nadzor nad pravočasnostjo odločanja s strani tožnice kot vodje Okrožnega državnega tožilstva v ... resne posledice in nedopustno velike zaostanke pri delu, do katerih je prišlo zaradi tožničinega pomanjkljivega nadzora in ukrepov, ki bi zaostanke v letu 2014 lahko preprečili oziroma odpravili. Kriterij vodenja Okrožnega državnega tožilstva v ..., kar je bila tožničina funkcija v obravnavanem obdobju, in v tem sklopu indikator „sposobnost opravljanja, planiranja, organiziranja, motiviranja in delegiranja nalog“, je namreč tako pomemben, da njegovo neizpolnjevanje prevlada tudi v kontekstu medsebojne korelacije z ostalimi indikatorji in kriteriji. Kot je pojasnila toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa državno tožilstvo (že s skrajšanjem pričakovanega roka reševanja zadev iz 120 na 90 dni) namenja učinkovitosti z vidika spoštovanja časovnih standardov in preprečevanja zaostankov pri delu poseben pomen. Zato sodišče takšne tožbene očitke zavrača. 12. Pri tem sodišče poudarja, da tožnica tekom postopka, v katerem je bila seznanjena z vsemi ugotovitvami, niti v tožbi ni pojasnila oziroma zanikala zaključka toženke v izpodbijani odločbi in sklepu, da v obravnavanem obdobju ni izvajala nadzora nad pravočasnostjo odločanja državnih tožilcev oziroma da je bilo njeno spremljanje pravočasnosti odločanja pomanjkljivo, niti ni kakorkoli zanikala ugotovitev toženke v obravnavanem postopku, da ji tožilci v pregledovalnem obdobju, kot vodji Okrožnega državnega tožilstva v ..., niso podali niti enega poročila o razlogih, zaradi katerih zadev niso rešili v pričakovanem času, čeprav jim to dolžnost nalaga 39. člen ZDT-1. To pa tudi po presoji sodišča kaže na to, da ustrezna poročila od njih sploh niso bila zahtevana, čeprav bi bilo to za opravljanje nadzora nujno. Takšnim ugotovitvam tožnica v postopku, niti v tožbi ni ugovarjala. Prav tako ni pojasnila, zakaj takšnega nadzora oziroma spremljanja pravočasnosti odločanja o posameznih državnotožilskih zadevah ni izvajala. Tudi njeno sklicevanje na nepravilne računalniške izpiske ne more biti uspešno. Pravilno vodenje (računalniških) evidenc je namreč ena izmed vodstvenih zadolžitev, prav tako ažurno ukrepanje, če pride do nepravilnosti. Zakaj evidence, če so bile ugotovljene nepravilnosti, niso bile sproti popravljene, tožnica ni konkretizirano pojasnila. Ob tem sodišče poudarja, da je bila po tožničinem ugovoru v postopku ponovno preverjena pravočasnost odločanja po ostalih okrožnih državnih tožilstvih v državi, pri čemer tožnica ne nasprotuje ugotovitvam, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa, to je, da so vsa državna tožilstva v državi na dan 31. 12. 2014 imela v delu 229 zadev, starejših kot 120 dni, Okrožno državno tožilstvo v ... pa 564 takih zadev. Pri čemer so imela v letu 2014 državna tožilstva v RS v delu skupaj 46.666 ovadb zoper polnoletne storilce, od tega Okrožno državno tožilstvo v ... 14.319 in torej delež obravnavanih ovadb ni sorazmeren z zaostanki. Navaja zgolj, da bi morala toženka upoštevati tudi izrazito kadrovsko fluktuacijo in bi morala zajeti zgolj primerljivo tožilstvo, ki je imelo v enakem obdobju enake kadrovske probleme in podobno fluktuacijo kadrov kot Okrožno državno tožilstvo v ..., katero bi bilo takšno tožilstvo, sama ne pove. Glede tožbenega očitka, da je toženka zajela oziroma analizirala podatke na dan 31. 12. 2014 (to je čas izven tožničinega ocenjevanega obdobja v tej zadevi), tožnica ne pojasni, v čem se ti podatki, ki jih je uporabila toženka in se nanašajo na presečni datum 31. 12. 2014 (medtem ko se je tožničino ocenjevalno obdobje zaključilo 5. 11. 2014, torej slaba dva meseca prej), razlikujejo od podatkov, ki bi bili zajeti do 5. 11. 2014 oziroma ne zatrjuje, da bi bili podatki, zajeti (le) do 5. 11. 2014 bistveno drugačni ter bi lahko vplivali na odločitev v zadevi. Konkretno kateri so bili spisi, ki naj bi bili napačno knjiženi in zakaj napačno knjiženje, če je res do njega prišlo, ni bilo odpravljeno, tožnica ne pove. Ni torej pojasnila, v čem je bistvena razlika med podatki na presečni datum 31. 12. 2014, uporabljenimi v izpodbijanem sklepu in odločbi ter podatki, ki bi zajeli obdobje do začetka novembra 2014, pri čemer gre za slaba dva meseca razlike. Zato sodišče tudi tega tožbenega ugovora ni moglo upoštevati. Ob tem je pomembna tudi ugotovitev toženke v izpodbijanem sklepu, da so se zaostanki pričeli zmanjševati s pričetkom poostrenega nadzora s strani Vrhovnega državnega tožilstva v letu 2015. Navedeno dodatno potrjuje gornje stališče, da bi ob učinkovitem izvajanju tožničinih vodstvenih obveznosti (to je izvajanje nadzora in ustrezno ukrepanje) bili zaostanki manjši že v obravnavanem obdobju.

13. Zavrniti pa je bilo potrebno tudi tožbeni ugovor, da toženka v izpodbijanem sklepu glede izpolnjevanja ostalih kriterijev iz Meril ni pojasnila oziroma ni obrazložila, zakaj jih tožnica zgolj izpolnjuje. S tem v zvezi namreč tožnica v tožbi ne pojasni, v čem je v ostalih kriterijih, ki jih skladno z izpodbijanim sklepom izpolnjuje, zaključek toženke napačen oziroma v čem je bila v ocenjevalnem obdobju glede ostalih kriterijev nadpovprečna. Zato sodišče tožbi tudi v tem delu ni moglo slediti.

14. Ne nazadnje pa je treba odgovoriti še na tožbeni ugovor, ki se nanaša na uporabo Navodila. Sodišče pojasnjuje, da gre zgolj za organizacijski postopkovni akt, s katerim je bilo poenoteno vodenje postopkov strokovnih pregledov državnih tožilcev, ki opravljajo naloge vodstvenega mesta. Pri čemer iz Meril z dne 28. 11. 2012, ki so bila izdana na podlagi devete alineje prvega odstavka 102. člena ZDT-1 in drugega odstavka 28. člena ZSS, izhaja, da oceno državnotožilske službe po vseh kriterijih iz 1. člena Meril za obravnavo na Državnotožilskem svetu izdela državni tožilec, ki je bil odrejen za izvedbo strokovnega pregleda dela državnega tožilca (3. člen). Skladno s 14. členom Meril je Oddelek za izobraževanje in strokovni nadzor na predlog Državnotožilskega sveta pred oceno državnotožilske službe in odločanjem o napredovanju dolžan opraviti strokovni pregled dela državnega tožilca. Strokovni pregled dela posameznega državnega tožilca (v okviru strokovnega nadzora) pa je urejen v zakonu, in sicer v 174. členu ZDT-1, ki v drugem odstavku 173. člena določa tudi, da njegovo izvedbo pripravi, usklajuje in evidentira Oddelek za izobraževanje in strokovni nadzor pri Vrhovnem državnem tožilstvu. Iz citiranih določb tako po mnenju sodišča sledi, da je Navodilo, kot organizacijski postopkovni akt, izdala pristojna oseba, to je vodja Oddelka za izobraževanje in strokovni nadzor pri Vrhovnem državnem tožilstvu.

15. Navodilo v prvem odstavku točke 2.1. določa, da je ocenjevalno obdobje, za katero se opravi strokovni pregled državnega tožilca, ki opravlja naloge vodstvenega mesta, obdobje, v katerem je državni tožilec opravljal naloge takega mesta v času, ki ga zajemata pregled in ocena državnotožilske službe. Pregledovalno obdobje za oceno opravljanja nalog vodstvenega mesta pa je skladno s prvim odstavkom točke 2.2. Navodila koledarsko leto pred letom, v katerem se opravlja pregled. Tako je bilo v obravnavani zadevi, skladno s citiranimi določbami Navodila, ocenjevalno obdobje opravljanja tožničinih vodstvenih nalog, kot že navedeno, od 6. 11. 2011 do 5. 11. 2014, pregledovalno obdobje pa od 1. 1. 2014 do 5. 11. 2014. 16. Ker je sodišče v postopku ugotovilo, da sta izpodbijana odločba in sklep pravilna in zakonita, je tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo. Tožnica je sicer predlagala svoje zaslišanje, vendar pa se z izvedbo predlaganega dokaza zgolj dokazuje navedbe, ki jih je stranka že podala. Ker tožnica, kot že navedeno, ni podala ustreznih navedb oziroma svojih navedb ni substancirala, tega tudi z izvedbo dokaza z zaslišanjem stranke ne more nadomestiti. Tako je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez oprave glavne obravnave, na nejavni seji.

17. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Tako tudi sodba Upravnega sodišča I U 1922/2017 z dne 23. 8. 2018, točka 18 obrazložitve. 2 Prim. stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevah XIps 404/2014 in U 1/2018. 3 Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa je iz računalniških izpisov razvidno, da je imelo 10 državnih tožilcev Okrožnega državnega tožilstva v ... na dan 31. 12. 2014 79 spisov, starejših od 200 dni, od tega 22 spisov, starejših od 300 dni, v najstarejših spisih pa državnotožilske odločitve niso bile sprejete 955 dni, 702 dni, 485 dni in 412 dni.