Jedro

Odločilne ugotovitve obeh sodišč so: tožnica je stara 48 let, ni zaposlena, zaradi zdravstvenih razlogov sposobna le za lažja dela, in kljub iskanju zaposlitve na zavodu za zaposlovanje ustrezne službe ne najde. Tožnica je pred razvezo delala na posestvu moža, ki je lastnik.

Toženi stranki tudi ni uspelo dokazati svojega ugovora, da bi tožnica živela z drugim moškim v izvenzakonski skupnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženca obsodilo na plačevanje mesečne preživnine od 1.10.1988 dalje, s tem da med drugim znaša preživnina od 1.4.1992 dalje 4.000,00 SIT mesečno. Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženec se je pritožil in sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na preživnino v času od 1.10.1988 do 31.3.1992 s pripadki, ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oz. podrejeno, da obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. Obe sodišči nista upoštevali, da niso izpolnjeni pogoji za plačevanje preživnine, saj je tožnica že pred razvezo in po njej živela v izvenzakonski skupnosti z B. Razen tega tožnica ni nepreskrbljena, saj je s tožencem solastnica posestva ter je ob odhodu odpeljala tudi živino in jo prodala. Sodišči nista razčlenili toženčevega zaslužka in potreb. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo toženčeve plače in tožničinega premoženja. S tem sta sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) je tožeča stranka odgovorila in zanikala revizijske trditve. Javni tožilec Republike Slovenije se o vročeni reviziji (390.člen ZPP) ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bitvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb ZPP revizijsko sodišče upošteva le, če jih revident uveljavlja. V reviziji tožena stranka zatrjuje, da v sodbi sodišča prve stopnje ni podatka o toženčevi plači in tožničinem premoženju ter da gre zato za bistveno kršitev določb ZPP. Revident sicer ne pove, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem uveljavlja. Smiselno gre za zatrjevanje, da v sodbi sodišče prve stopnje niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (13.točka 2.odstavka 354.člena ZPP) in da se sodba zato ne more preizkusiti. Tega pa v sodbi ni zaslediti. Dejstvo, da v sodbi sodišča prve stopnje ni zapisana številčno toženčeva plača, ni odločilno, ko je sodišče druge stopnje ugotovilo višino njegove plače. Glede v reviziji zatrjevanega tožničinega premoženja pa je potrebno ugotoviti, da gre za protispisno trditev, saj sta obe sodišči ugotovili, da je posestvo toženčevo. V kolikor tožena stranka zatrjuje kakšno že opravljeno delitev skupnega premoženja, pa gre za novoto, ki na revizijski stopnji ni več dopustna (387.člen ZPP).

Pred preizkusom pravilne uporabe materialnega prava je potrebno opozoriti, da revizijsko sodišče opravi ta preizkus na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3.odstavek 385.člena ZPP). Zato ne morejo biti predmet revizijske presoje navedbe, da je tožnica že pred razvezo živela z drugim moškim, da z njim še živi, mu gospodinji in da je zato z njim v izvenzakonski skupnosti. Enako velja za navedbe o odpeljani in prodani živini.

Podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava je določilo 81.člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS št. 14/89), ki določa, da sodišče s sodbo, s katero razveže zakonsko zvezo nepreskrbljenemu zakoncu, ki nima sredstev za življanje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti, določi na njegovo zahtevo znesek za njegovo preživljanje v breme drugega zakonca, ustrezno njegovim možnostim. Pri tem lahko upošteva vzroke, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna. Odločilne ugotovitve obeh sodišč so: tožnica je stara 48 let, ni zaposlena, zaradi zdravstvenih razlogov sposobna le za lažja dela, in kljub iskanju zaposlitve na zavodu za zaposlovanje ustrezne službe ne najde. Tožnica je pred razvezo delala na posestvu moža, ki je lastnik. Obe sodišči sta tudi ugotovili, da tožnica potrebuje za svoje preživljanje sicer minimalno 6.000,00 SIT, vendar da je glede na svojo delno delazmožnost dolžna sama prispevati 2.000,00 SIT za svoje preživljanje. Glede toženca pa so odločilna ugotovljena dejstva, da je zaslužil povprečno v prvem kvartalu 1992 mesečno 23.000,00 SIT, ter da posestvo delno daje v najem. Toženi stranki tudi ni uspelo dokazati svojega ugovora, da bi tožnica živela z drugim moškim v izvenzakonski skupnosti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo citirano zakonsko določilo pravilno uporabljeno.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).