Jedro

Pri presoji, ali gre za privilegirano pričo, je obstoj zunajzakonske skupnosti pomemben v času zaslišanja priče. Če se dokazi, izvedeni v zvezi s kaznivim dejanjem, za katero je bila izključena javnost, nanašajo tudi na kaznivo dejanje, za katerega je glavna obravnava javna, pretehtajo razlogi, ki so narekovali izključitev javnosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Krškem je s sodbo K 61/2008 z dne 14.7.2008 obsojenega M.M. pod točkama 1 in 2 spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj nasilništva po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen osem mesecev zapora, za drugo šest mesecev zapora ter mu po 2. in 3. točki drugega odstavka 47. člena KZ nato izreklo (pravilno določilo) enotno kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 49. člena KZ je obsojencu v določeno kazen vštelo čas pridržanja od 14.4.2008 od 13.28 ure do 15.4.2008 do 23.30 ure. Obsojencu je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v skupnem znesku 614,40 EUR ter po 97. členu ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti oškodovanki J.M. potrebne izdatke ter potrebne izdatke in nagrado njenega pooblaščenca. Oškodovanko je po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo prvostopenjsko sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obsojenega M.M. po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 299. člena KZ (točka 2 sodbe sodišča prve stopnje), ki naj bi ga storil na škodo M.M. Odločilo je tudi, da po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni obsojenčevi izdatki ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov, ki se nanašajo na oprostilni del sodbe, če se dajo izločiti od ostalih stroškov, proračun. Obsojenemu M.M. je nato po 50. in 51. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 299. člena KZ za dejanje, storjeno na škodo J.M., določilo enako kazen zapora in enako preizkusno dobo, kot sta bili določeni v prvostopenjski sodbi. Pritožbi obsojenčevih zagovornikov in okrožne državne tožilke pa je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper to pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 4., 8. in 11. točke 371. člena ZKP, kršitev 294. in 295. člena ZKP, sedmega odstavka 364. člena, drugega odstavka 244. člena ter drugega odstavka 371. člena ZKP, kar povezujejo tudi s kršitvami 22., 23., 24. in prve alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Obsojenec in njegovi zagovorniki se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca niso izjavili.

B.

5. Zagovorniki obsojenega M.M. v zahtevi navajajo, da se sodišče druge stopnje ni v ničemer izreklo o pritožbenih navedbah, da je prvostopenjsko sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 4. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ko je sprejelo sklep, da se zaradi varstva družinskega življenja mladoletnega oškodovanca javnost izključi glede kaznivega dejanja, ki naj bi ga obsojenec storil na škodo M.M., kar da je utemeljilo s tem, da teh navedb ni presojalo, ker je sodbo prvostopenjskega sodišča v tem delu spremenilo tako, da je obsojenca oprostilo obtožbe.

6. Navedbam zahteve, s katerimi vložnik po vsebini uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 395. člena ZKP, ni mogoče pritrditi. Po navedeni določbi mora sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Že iz zahteve je razvidno, da se je drugostopenjsko sodišče do navedenega pritožbenega očitka opredelilo, s tem, da je navedlo, da pritožbenih očitkov glede izključitve javnosti z glavne obravnave zaradi kaznivega dejanja, s katerim naj bi bil oškodovan M.M., ni presojalo, ker je v tem delu obsojenca oprostilo obtožbe. Zatrjevana kršitev zakona zato ni podana.

7. Vložniki imajo prav, da je javnost sojenja ustavna kategorija, ki v kazenskem postopku varuje tudi pravice in svoboščine posameznika, ni se pa mogoče z vidika upravičenja za vložitev tega izrednega pravnega sredstva strinjati, da ni pomembno, ali se je postopek, na katerem je bila izključena javnost, končal z oprostilno ali obsodilno sodbo. V skladu z razlago 421. člena ZKP sme zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti samo v obsojenčevo korist. Rezultat odločanja o taki zahtevi bi bila lahko le morebitna deklaratorna sodba, ki pa ne bi imela nobenih pravnih učinkov glede pravnomočne sodbe, saj je njen namen le v usmerjanju sodne prakse. Zato lahko v primerih kot je obravnavani glede take kršitve zakona zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi tretjega odstavka 420. člena ZKP vloži samo državni tožilec Republike Slovenije. Bistvo je v tem, da obsojenec nima pravnega interesa, da bi oprostilno sodbo izpodbijal zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

8. Vložniki tudi navajajo, da se je izključitev javnosti nanašala na celotno obravnavo in vse njene naroke, tudi v tistem delu, ko je sodišče obravnavalo kaznivo dejanje, za katerega javnosti ni izključilo. Opozarjajo, da je glede na enotnost in nedeljivost predmeta obravnave in samega postopka sklep o izključitvi javnosti za eno kaznivo dejanje praktično učinkoval tako, da je bila javnost izključena na celotni glavni obravnavi in s tem kršene obsojenčeve pravice do javnega sojenja tudi glede kaznivega dejanja, za katerega javnost glavne obravnave ni bila izključena.

9. Po določbi 295. člena ZKP sme sodišče izključiti javnost z vse ali dela glavne obravnave, če to narekujejo razlogi, ki so v tej določbi taksativno našteti. Obramba, ki je sodišče pred sprejemom sklepa sicer ni zaslišalo, na glavni obravnavi ni izrazila nobenih pomislekov o izključitvi javnosti v navedenem obsegu, prav tako tega vprašanja ni problematizirala z vidika izvajanja dokazov, ki se je praktično nanašalo hkrati na obe kaznivi dejanji. Utemeljenost zahteve je v tem delu odvisna od odgovora na vprašanje, ki pa ga vložnik v zahtevi izrecno ne problematizira, ali so sploh bili podani pogoji za izključitev javnosti z glavne obravnave glede kaznivega dejanja, ki naj bi ga obsojenec storil na škodo mladoletnega M.M. Samo v primeru, da bi bila izključitev javnosti v tem delu nezakonita, bi bilo v skladu s konsekutivnim sklepanjem ugotoviti, da je podana kršitev tudi glede tistega dela kazenskega postopka, za katerega javnost ni bila izključena. V primeru, da se dokazi, izvedeni v zvezi s kaznivim dejanjem, za katero je bila izključena javnost, nanašajo tudi na kaznivo dejanje, za katerega je glavna obravnava javna, prevalirajo razlogi, ki so narekovali izključitev javnosti zaradi varstva interesov mladoletnega oškodovanca.

10. Vložniki imajo prav, da je sodišče sklep o izključitvi javnosti sprejelo, ne da bi kot to veleva 295. člen ZKP, pred tem zaslišalo stranke, ampak je o tem bistvenem vprašanju odločilo, ne da bi strankam omogočilo, da se o tem izjavijo. Samo na podlagi tega, da je sodišče izključilo javnost z dela glavne obravnave, ne da bi zaslišalo stranke, ni mogoče trditi, da niso bili podani materialni (vsebinski) pogoji za izključitev javnosti.

11. Opustitev predhodnega zaslišanja strank ne pomeni bistvene postopkovne kršitve po 4. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak gre za kršitev, za katero pa morali vložniki izkazati, da je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, vendar v tem pogledu zahteve niso substancirali. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevane kršitve zakona, s katerimi vložniki izpodbijajo zakonitost pravnomočne sodbe glede izključitve sojenja na glavni obravnavi in v povezavi s tem tudi sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta kršili ustavne pravice iz 22., 23. in 24. člena Ustave, niso podane.

12. Vložniki v zahtevi navajajo, da je sodišče v nasprotju z določbami 237. člena KZ (očitno mišljeno ZKP) uporabilo izpoved oškodovanke, ki kot zunajzakonska partnerica obsojenca ni bila opozorjena na pravice privilegirane priče po drugem odstavku 236. člena KZ (očitno mišljeno ZKP) ter da je s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Opozarjajo, da je sodišče v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da zunajzakonska skupnost med obsojencem in oškodovanko v času kazenskega postopka ni več obstajala, čeprav dejstva in okoliščine v celoti potrjujejo obsojenčev zagovor, da sta z oškodovanko od aprila 2004 do začetka predmetnega kazenskega postopka živela v zunajzakonski skupnosti. Sklepanje sodišča o neobstoju zunajzakonske skupnosti „tudi v času pred odvzetjem prostosti obdolženemu“ je v nasprotju z dejstvi, izkazanimi v dokaznem postopku, s tem pa je po stališču vložnikov sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo, da je predlog obrambe za izločitev izpovedbe oškodovanke zavrnilo, ker je ta prepričljivo izpovedala, da je zunajzakonska skupnost prenehala že pred dvema letoma in da bi tudi v primeru, če bi bila privilegirana priča, pričala (drugi odstavek na 4. strani sodbe). Prav tako sodišče druge stopnje navaja, da je oškodovanka J.M. na glavni obravnavi 22.5.2008, ko jo je predsednica senata poučila, da bi v primeru obstoja zunajzakonske skupnosti z obdolžencem imela status privilegirane priče, izjavila, da bi kljub takšnemu razmerju do obsojenca pričala. Pritožbeno sodišče tudi poudarja, da je bilo glede na ugotovljeno dejstvo, da je bila oškodovanka v času pričanja že bivša zunajzakonska partnerica obsojenca, takšen pouk priči o pravici do pravne dobrote priči nepotreben (prvi odstavek na strani 9. sodbe).

14. Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju, sprejetem na občni seji 26. junija 2002, zapisalo, da je pravna dobrota oprostitve dolžnosti pričevanja določena v korist privilegirane priče in ne v korist obdolženca. Če bi bile te osebe dolžne pričati, bi zaradi tesnih družinskih vezi ali posebnega razmerja zaupnosti lahko prišle v položaj, da bi morale izpovedovati v škodo obdolženca, na katerega jih veže to razmerje. Taka zakonska ureditev je razumljiva in je civilizacijsko utemeljena, saj določenega kroga oseb ne sili, da bi pričale, če same presodijo, da bi s tem prišle v kakršnokoli stisko ali težavo. Sodišče, ki vodi postopek, je osebe dolžno poučiti, da niso dolžne pričati, brž ko zve za njihovo razmerje do obdolženca, če pa priče izrabijo pravno dobroto, niso dolžne pojasniti, zakaj so se tako odločile.

15. V konkretni zadevi je bistvenega pomena za presojo zatrjevane kršitve tisti del navedene razlage, da je pravna dobrota oprostitve dolžnosti pričevanja določena v korist priče in ne v korist obdolženca. Pri presoji, ali gre za privilegirano pričo, je obstoj zunajzakonske skupnosti kot dalj časa trajajoče življenjske skupnosti moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze (deveta alineja 144. člena ZKP), pomemben v času zaslišanja priče. Po naravi stvari zunajzakonske skupnosti ni, če ni soglasja obeh partnerjev za življenje v taki skupnosti, niti o tem, da ta sploh (še) obstaja. V obravnavani zadevi je oškodovanka povedala, da je zunajzakonska skupnost med njo in obsojencem prenehala že pred dvema letoma, pa tudi iz zahteve, ki navaja, da je zunajzakonska skupnost med njima obstajala do začetka kazenskega postopka, je razvidno, da v času zaslišanja ni več obstajala. Pomembno je tudi, da je oškodovana J.M. določno izrazila voljo, da bi pričala tudi v primeru, če bi sodišče ocenilo, da je med njo in obsojencem obstajala zunajzakonska zveza. S procesnega vidika zato ni bilo nobenih zadržkov, da je sodišče sodbo oprlo na izpovedbo J.M., kar pa pokaže, da na tej podlagi uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

16. Vložnikom ni mogoče pritrditi niti, ko uveljavljajo kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 244. člena ZKP, ki naj bi bila podana, ker sodišče priče M.M. na glavni obravnavi dne od 29.4.2008 ni opozorilo, da mora odgovoriti na zastavljeno vprašanje in je ni niti povprašalo za razlog odklonitve odgovora, čeprav je odgovor relevanten za rešitev vprašanja obstoja zakonske zveze. Le če bi sodišče od priče zahtevalo, da na vprašanje odgovori oziroma vsaj pozvalo pričo, da obrazloži, zaradi katerega od zakonsko določenih razlogov ne odgovarja na vprašanje, bi po videnju vložnikov lahko presodilo, iz katerega taksativno navedenega razloga priča noče odgovoriti na zastavljeno vprašanje.

17. Iz zapisnika o glavni obravnavi o zaslišanju navedene priče je razvidno, da je ta iz lastnega povedala, kar ve o zadevi, nato pa odgovarjala na vprašanja državnega tožilca in na več vprašanj obsojenčevega zagovornika. Na vprašanje slednjega, ali ji je hčerka kdaj rekla, da z M. ne živita kot mož in žena, je dejala, da na to vprašanje ne bo odgovorila. Obramba ni podala predloga sodišču, da pričo pozove, naj odgovori na zastavljeno vprašanje, ampak je zagovornik samo pripomnil, da sodišče priče, ki je odklonilo odgovor na navedeno vprašanje, ni pozvalo, da pove, iz katerega razloga je odklonila odgovor, kar sodišče vneslo v zapisnik.

18. V drugem odstavku 244. člena ZKP je predpisano, da če priča pride, pa po tem, ko je bila opozorjena na posledice, brez zakonskega razloga noče pričati, se sme kaznovati z denarno kaznijo, določeno v prvem odstavku 78. člena tega zakona, če pa tudi po tem noče pričati, se jo sme zapreti. V konkretni zadevi je priča izpovedovala in odgovorila na vsa razen enega vprašanja, ki pa glede na dejstvo, da v času zaslišanja oškodovanke J.M. zunajzakonska skupnost med obsojencem in oškodovanko ni več obstajala, ni bilo pravno relevantno. Očitek zahteve je v tem delu treba razumeti kot uveljavljanje kršitev pravic obrambe, da se določba drugega odstavka 244. člena ZKP nanaša na ukrepe, ki jih sme uporabiti sodišče, če priča brez zakonskega razloga ne želi izpovedovati. Pritožbeno sodišče je na enak očitek v zahtevi vložnikom odgovorilo, da je priča M.M. glede na naravo vprašanja utemeljeno odklonila odgovor v skladu s sprejetim pravnim poukom in ni bilo nobenega zakonskega razloga za njeno denarno kaznovanje. Da bi bilo tako stališče nerazumno, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče trditi. Obramba na glavni obravnavi ni podala predloga, naj sodišče pozove pričo, da na vprašanje odgovori, ampak je zahtevala samo, naj se zapiše, da priča ni odgovorila. Na ta način tudi ni izkazala tiste dolžne aktivnosti, ki jo narekuje vse bolj poudarjena vloga strank v postopku dokazovanja na glavni obravnavi, in zato tudi iz tega razloga ne more biti uspešna z zgolj nakazano trditvijo, da je sodišče na opisani način kršilo obsojenčevo pravico do obrambe.

19. Vložniki uveljavljajo kršitev določb sedmega odstavka 364. člena ZKP in v povezavi s tem očitno kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je sodišče primerno obrazložene in utemeljene razbremenilne dokaze (torej dokaze v obsojenčevo korist) zavrnilo s posplošeno in za vse dokaze z enako obrazložitvijo, da njihova izvedba ni potrebna, ker je dejansko stanje dovolj razjasnjeno (predlagana priča M.P.), ker dokazni predlogi ne bi prispevali k razjasnitvi zadeve (priče J.J., F.M., M.O., M.M., A.M. in M.M.B.) ter predlog za dodatno zaslišanje K.A. in oškodovanke, ne da bi vsaj v najmanjši možni meri obrazložilo, zakaj predlagani dokazi ne bi prispevali k razjasnitvi zadeve oziroma zakaj je dejansko stanje dovolj razjasnjeno.

20. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko ta tako procesno odločitev sodišča izpodbija kot kršitev tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takšnem primeru pa mora obramba v vloženem pravnem sredstvu konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza tudi pred Vrhovnim sodiščem, ki o vloženem izrednem pravnem sredstvu odloča. Zato ni dovolj, da obramba v pravnem sredstvu zgolj zatrjuje, da bi sodišče moralo izvesti, ampak mora hkrati navesti okoliščine, iz katerih izhaja njihova pravna relevantnost. Vložniki so v obravnavani zadevi ostali na ravni splošnih zatrjevanj in naštetim merilom niso zadostili, zato je njihova zahteva tudi v tem delu neutemeljena.

21. Vložniki uveljavljajo kršitev pravic obrambe z navedbami, da je sodišče z zavrnitvijo predloga za prekinitev obravnave zaradi priprave obrambe glede na spremembo obtožnega akta na glavni obravnavi dne 14.7.2007 onemogočilo obsojencu, da se do spremembe opredeli po predhodni pripravi. Po videnju vložnikov je obrazložitev, da je desetminutni rok za pripravo obrambe nepotreben, ker je bila izvedena samo manjša sprememba in rezultat ocene, do katere ima sodišče pravico po določbi drugega odstavka 344. člena ZKP, vendar je ta v konkretnem primeru obsojencu preprečila možnost za preučitev dogajanja v času, ki ga je navedla spremenjena obtožba, saj je pred tem govorila o neugotovljenem dnevu v mesecu oktobru 2004, po predložitvi razbremenilnih dokazov pa je obsojenec šele iz spremembe obtožbe izvedel, za kateri konkretni dan se mu dejanje očita.

22. Državna tožilka je po končanem dokaznem postopku obtožni predlog spremenila tako, da je v prvi točki v sedmi vrstici besedilo neugotovljenega dne v oktobru 2004 nadomestila z besedilom dne 25.9.2004, nakar je obsojenec izjavil, da razume spremembo obtožnega predloga. Zagovornik je predlagal, da sodišče za deset minut prekine glavno obravnavo zaradi priprave obrambe, sodišče pa je tak predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da je to nepotrebno, saj je glede datuma dogodka izpovedal sam obsojenec in tudi predložil fotografijo z dne 25.9.2004. 23. Spremembe obtožbe zahteva ne problematizira, ampak trdi, da obsojenec ni imel primernega časa in možnosti za pripravo obrambe po spremenjeni obtožbi. Sodišče je dolžno na predlog strank ali po uradni dolžnosti opraviti tudi presojo, ali je treba glavno obravnavo prekiniti zaradi priprave obrambe ali ne. Potem mora sprejeti takšno odločitev, s katero ne poseže v nasprotju z ustavnimi pravicami v obdolženčev procesnopravni položaj, zlasti pa mora presoditi, ali bo z njegovo odločitvijo spoštovana obdolženčeva pravica do obrambe, kakor jo določa prva alineja 29. člena Ustave. V konkretni zadevi se je sprememba nanašala zgolj na natančnejšo opredelitev datuma enega od izvršitvenih dejanj, ki pa se je skladal z navedbami obdolženca in fotografijo z dne 25.9.2004, ki jo je predložil sam. V luči teh ugotovitev pa je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki ni ugodilo predlogu obsojenčevega zagovornika za desetminutno prekinitev glavne obravnave zaradi priprave obrambe na spremenjeno obtožbo, razumna.

24. Vložniki v zahtevi tudi navajajo, da obsojenčeva kazenska odgovornost ni bila v celoti ugotovljena, saj ravnanje sodišča, ki obsojenčev odnos do očitanih dejanj obravnava v paketu in ugotavlja, da jih je storil z direktnim naklepom, ni sprejemljivo in je v nasprotju z okoliščinami posameznih kaznivih dejanj. Navajajo tudi, da se sodišče do obsojenčeve prištevnosti „v obravnavanem času“ sploh ni opredelilo, čeprav je oškodovanka povedala, da je večino dejanj storil v vinjenem stanju, kar povzroča resen dvom v obsojenčevo prištevnost. 25. Glede utemeljitve, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, vložniki v zahtevi navajajo pomisleke, ki so metodološke narave, po vsebini pa izražajo nestrinjanje z argumentacijo prvostopenjskega sodišča (drugi odstavek na šesti strani sodbe), ki ji je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Razlogi, ki jih je glede tega elementa kazenske odgovornosti navedlo sodišče prve stopnje, so po presoji Vrhovnega sodišča razumni, kolikor pa jih vložniki ne sprejemajo, s tem izpodbijajo v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

26. Glede navedbe v zahtevi, da se sodišče v pravnomočni sodbi glede vprašanja obsojenčeve prištevnosti ni opredelilo, je treba povedati, da se v kazenskem postopku prištevnost domneva in se posebej ne ugotavlja. Samo če nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi stanj, naštetih v prvem odstavku 265. člena ZKP prištevnost izključena in zmanjšana, se odredi psihiatrični pregled obdolženca. Takih konkretnih okoliščin ali podatkov, ki bi utemeljevali sum o obsojenčevi prištevnosti oziroma zmanjšani prištevnosti, sodišče ni našlo, obramba pa tudi ni predlagala odreditve izvedenstva psihiatrične stroke. Zato vložniki s sklicevanjem na izpovedbo oškodovanke o tem, da je obsojenec storil večino kaznivih dejanj v vinjenem stanju, kar da povzroča resen dvom v njegovo prištevnost, po vsebini ne uveljavljajo nobene kršitve zakona, ampak izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje.

C.

27. Zatrjevane kršitve Ustave in zakona niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov obsojenega M.M. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

28. Po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.