Jedro

Kaznivo dejanje davčne zatajitve je storjeno na škodo državnega proračuna in zato ne predstavlja neposrednega ogrožanja varnosti ljudi.

Izrek

Zoper obdolženo A. Z. se podaljša pripor iz pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku do vključno dne 11. 12. 2015 do 06.05 ure.

Obrazložitev

1. Zoper obdolženi O. Z. in A. Z. (ter obdolžene Ž. R., B. Z. in obdolženo pravno osebo O. d.o.o.) je bila s sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Mariboru II Kpr 20524/2015 z dne 16. 7. 2015 uvedena preiskava zaradi kaznivih dejanj oškodovanja upnikov po drugem in prvem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in davčne zatajitve po drugem in prvem odstavku 249. člena KZ-1. Zoper obdolženo A. Z. je bil s sklepom istega sodišča z dne 14. 6. 2015 odrejen pripor iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki je bil podaljšan s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 20524/2015 z dne 10. 7. 2015 do 11. 9. 2015 do 06.05 ure.

2. Okrožna državna tožilka je v vlogi z dne 4. 9. 2015 predlagala podaljšanje pripora iz istih pripornih razlogov, iz katerih je bil za obdolženo A. Z. odrejen in kasneje podaljšan, in sicer za nadaljnje tri mesece. Iz predloga izhaja, da se glede obstoja utemeljenega suma storitve obdolženki očitanih kaznivih dejanj sklicuje na obrazložitev v sklepu o uvedbi preiskave Okrožnega sodišča v Mariboru II Kpr 20524/2015 z dne 16. 7. 2015, kot tudi v citiranih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora. Državna tožilka meni, da sta pri obdolženi podana priporna razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki ju je obširno utemeljila, kot bo povzeto v nadaljevanju in izpostavila neogibno potrebnost nadaljnjega podaljšanja pripora. V predlogu državna tožilka tudi ocenjuje, da preiskava ne bo mogla biti zaključena prej kot v nadaljnjih treh mesecih, saj je tožilstvo v zahtevi za preiskavo predlagalo zaslišanje številnih prič, pri čemer bodo nekatere zaslišane preko mednarodne pravne pomoči v Republiki Hrvaški in Republiki Italiji, potrebno pa bo tudi pridobiti mnenje izvedenca oziroma cenilca gradbene stroke.

3. V predložitvenem poročilu z dne 9. 9. 2015 je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru navedla, da so okoliščine ugotovljene ob odreditvi in podaljšanju pripora pri obdolženi A. Z. še vedno podane, da utemeljenost suma storitve obdolženki očitanih kaznivih dejanj izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter da bo treba v preiskavi zaslišati večje število prič, pridobiti odgovore na zaprosila za mednarodno pravno pomoč, nakar se bo državni tožilec šele lahko odločil o vložitvi obtožnice ali ustavitvi postopka. Čeprav se preiskovalna sodnica v smislu tretjega odstavka 205. člena ZKP ni konkretno opredelila o predvidenem času za zaključek preiskave, je njene navedbe razumeti kot strinjanje s predlogom okrožne državne tožilke za trimesečno podaljšanje pripora.

4. Preiskovalna sodnica je predlog za podaljšanje pripora predložila obdolženki in njeni zagovornici. V odgovoru na predlog je zagovornica obdolžene A. Z. izpostavila, da pri obdolženki ni izkazan utemeljen sum storitve očitanih ji kaznivih dejanj, niti ponovitvena ali koluzijska nevarnost, pač pa gre le za abstraktna, neutemeljena in nedokazana stališča tožilstva. Navaja, da za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1 sploh ni dopustno podaljševati pripora še za nadaljnje tri mesece, glede na drugi odstavek 205. člena ZKP, saj je za to kaznivo dejanje predpisana kazen le do pet let zapora. Meni, da kaznivega dejanja oškodovanja upnikov pojmovno sploh ni mogoče ponoviti, ker je družba D. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra, pri ostalih družbah pa se davčni pregledi šele opravljajo ali pa so tudi že izbrisane iz sodnega registra. Oporeka siceršnjim dejstvenim trditvam iz predloga državne tožilke za podaljšanje pripora in meni, da gre le za špekulativne navedbe, tako tudi glede namena ustanavljanja družb zaradi oškodovanja upnikov; sicer pa da so se vsa vračila DDV-ja iz poslovanja družbe P1 d.o.o. izkazala kot zakonita in ta družba normalno posluje; poleg tega pa naj bi bilo nejasno, na čem temelji trditev o prezadolženosti obdolžene in njenih družinskih članov. Obdolženka torej ni ponovitveno nevarna, saj tega ni mogoče utemeljevati le s težo kaznivega dejanja, ki se ji očita, druge konkretne okoliščine v tej zvezi pa niso podane, niti konkretizirane in subjektivizirane. Podana tudi ni koluzijska nevarnost, saj so bile nekatere priče že zaslišane, obsežna dokumentacija je bila že zasežena, na druge navedene osebe pa ne more vplivati, bodisi ker so neznano kje, nima stikov z njimi ali pa niso obdolženi davčne zatajitve in zato nima razloga vplivati nanje. Vsa potrebna dokumentacija se sicer lahko najde pri oškodovancih ali pri FURS-u. Državno tožilstvo še ni pojasnilo katero dokumentacijo še išče; zgolj neko sporočilo poslano računovodkinji M. K. pa ne more utemeljiti koluzijske nevarnosti. Obdolženka tudi zavrača vsakršno povezavo z domnevnim uničevanjem poslovne dokumentacije družb P. in D. Razlogov za podaljšanje pripora torej ni; ta ukrep bi bil nesorazmeren in nepotreben in bi bilo možno uporabiti milejši ukrep kot na primer hišni pripor v kombinaciji s prepovedjo komuniciranja z določenimi osebami in ob poostrenem nadzoru policije nad izvajanjem hišnega pripora.

5. V skladu z določbo drugega odstavka 205. člena ZKP sme senat Vrhovnega sodišča, če zoper obdolženca teče postopek zaradi kaznivega dejanja, za katero je v zakonu predpisana kazen zapora nad pet let, pripor podaljšati še za tri mesece. Za kaznivo dejanje davčne zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora od enega do osmih let in je torej formalni pogoj za podaljšanje pripora podan. Ta pogoj glede kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem in prvem odstavku 227. člena KZ-1 ni izpolnjen in zato razlogi iz predloga za podaljšanje pripora v tem delu niso bili upoštevani.

6. Pri odločanju o predlogu za podaljšanje pripora mora sodišče opraviti vsebinsko enak preizkus kot ob njegovi odreditvi oziroma podaljšanju pred nižjimi sodišči. Ta obsega presojo, ali so še podani naslednji pogoji: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in c) neogibnost pripora za postopek ali varnost ljudi.

7. Obstoj utemeljenega suma, da je obdolženka storila očitana ji kazniva dejanja oškodovanja upnikov po drugem in prvem odstavku 227. člena KZ-1 in davčne zatajitve po drugem in prvem odstavku 249. člena KZ-1, je bil obrazložen že v sklepu o uvedbi preiskave in sklepih o odreditvi ter sklepih o podaljšanju pripora (citiranih v točki 1 zgoraj), doslej izvedeni dokazi pa ga niso v ničemer omajali.

8. Pritrditi je treba okrožni državni tožilki, da so še vedno podane okoliščine, ki so narekovale odreditev in podaljšanje pripora obdolženki in da so dovolj tehtne, da opravičujejo še njegovo nadaljnje podaljšanje, vendar po oceni Vrhovnega sodišča le iz razloga po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Predlog za podaljšanje pripora ne navaja ali utemeljuje razlogov, zaradi katerih naj bi bilo ob zatrjevani ponovitveni nevarnosti (priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP) pri obdolženki neogibno potrebno nadaljnje podaljšanje pripora zaradi varnosti ljudi, niti tega pogoja ne ugotavlja Vrhovno sodišče. Ob tem Vrhovno sodišče posebej izpostavlja stališče Ustavnega sodišča (točka 21 obrazložitve odločbe Up-71/99 z dne 13. 5. 1999), da je kaznivo dejanje davčne zatajitve storjeno na škodo državnega proračuna in zato ne predstavlja neposrednega ogrožanja varnosti ljudi. Vrhovno sodišče pa pritrjuje oceni okrožne državne tožilke, da je pri obdolženki podana koluzijska nevarnost. Upoštevati je namreč okoliščino dejanske povezanosti pri poslovanju družb obdolžene s sinom Ž. R., pri čemer je storitev kaznivih dejanj davčne zatajitve po opisu v sklepu o uvedbi preiskave storjena preko družb P. d.o.o., direktor slednje pa je bil Ž. R., podpisal pa naj bi tudi medsebojno kompenzacijo sklenjeno med družbama D. d.o.o. in P. d.o.o. (točka III sklepa o uvedbi preiskave). Zoper očeta obdolžene B. Z. pa je predlagana oprava posameznih preiskovalnih dejanj zaradi suma storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 v zvezi s členom 20 KZ-1, kar bi naj bilo storjeno v zvezi s poslovno dejavnostjo obdolžene. Navedeni razlogi utemeljujejo veliko verjetnost, da bi obdolženka v primeru izpustitve na prostost poskušala vplivati na navedena sorodnika in s tem ovirala izvedbo kazenskega postopka. Nevarnost vplivanja na pričo B. H. je prav tako izkazana, glede na njegovo vlogo, ki naj bi jo imel kot direktor družbe A. d.o.o. (prav tako zaradi uporabe pri izvršitvi kaznivega dejanja davčne zatajitve – točka II/A sklepa o uvedbi preiskave). Ravnanje v smeri vplivanja na priče je po oceni Vrhovnega sodišča tudi že izkazano z elektronskima sporočiloma z dne 22. 5. 2015 M. K., kot bivši računovodkinji v obdolženkinem podjetju P. d.o.o, da naj nikomur ne daje informacij o njihovem poslovanju in z naknadnim telefonskim klicem obdolženkine matere, soobdolžene O. Z., dne 25. 5. 2015, da M. K. ne bodo škodovali pri njenem nadaljnjem poslovanju. Taka sporočila so v luči kaznivih dejanj, ki se očitajo obdolženi v predlogu državne tožilke vsekakor pravilno ocenjena kot jasen poskus vplivanja na nadaljnje izpovedovanje priče v kazenskem postopku, ne glede na to, da skuša obdolženkina zagovornica to sporočilo relativizirati in ga opravičiti kot povsem razumljivo navodilo M. K., da ni več pooblaščena dajati informacij o poslovanju svojih bivših strank. Ob tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da so kriminalisti dne 22. 6. 2015 opravili v Miklavžu na Dravskem polju ogled dveh pogorišč, kjer so bili najdeni ostanki sežgane poslovne dokumentacije družb D. d.o.o. in P. d.o.o., kar vsekakor dopušča sklepanje o interesnem uničevanju dokumentacije, ki bi lahko služila tudi kot dokazno gradivo pri zadevnih kaznivih dejanjih davčne zatajitve.

9. Glede na navedeno so podane torej subjektivne in objektivne okoliščine, ki narekujejo podaljšanje pripora obdolženki in izkazujejo njegovo neogibnost za neovirano izvedbo preiskave. Hkrati pa je pripor v tem primeru tudi sorazmeren ukrep teži obravnavanih kaznivih dejanj na eni strani ter nadaljnjemu posegu v svobodo obdolženke na drugi strani. Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče presodilo, da je nadaljnje podaljšanje pripora edini primeren in nujen ukrep za zagotovitev nadaljnje neovirane izvedbe preiskave in je bilo odločeno v prid predlogu okrožne državne tožilke za podaljšanje pripora za tri mesece, to je do 11. 12. 2015 do 06.05 ure. Vrhovno sodišče ocenjuje, da bo v tem času mogoče izvesti predlagana zaslišanja prič, pridobiti zaprošene dokaze po poti mednarodne pravne pomoči, državna tožilka pa bo imela dovolj časa, da preuči zadevo in odloči o vložitvi obtožnice oziroma o nadaljnjem postopku.