Jedro

Upniku ni treba čakati z izjavo do samega prevzema izpolnitve. Poda jo lahko že prej. O tem, da se pogodbeni stranki lahko glede uveljavljanja pridržka pogodbene kazni dogovorita drugače, ali ga izključita, torej da je določba petega odstavka 251. člena OZ dispozitivna, pa se je Vrhovno sodišče RS prav tako že večkrat izreklo. Zato pritožba neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da tožeči stranki plača dolžni znesek 7.025,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka) in ji še povrne 379,78 EUR pravdnih stroškov, od katerih v primeru prekoračitve roka za plačilo tečejo tudi zakonske zamudne obresti (II. točka izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je višjemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in jo potrdi. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet spora so obračunane pogodbene kazni zaradi zamud pri izpolnitvah posameznih obveznosti tožene stranke. Tožena stranka je za tožečo stranko izvajala storitev sečnje in spravila lesa v gozdovih, ki so last Republike Slovenije. S pogodbo SEC 2017 ji je tožeča stranka oddala v izvedbo več sečenj lesa po izvedenih oddajah javnih naročil. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka z izvedbo del zamujala, da je bila za zamudo dogovorjena pogodbena kazen, da je tožena stranka vsa prevzeta dela izvedla in da jih je tožeča stranka tudi prevzela ter da ob prevzemu toženi stranki ni sporočila, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Iz 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka ugovarjala vtoževanim pogodbenim kaznim iz razloga, ker si tožeča stranka ni pravočasno pridržala pravice do pogodbene kazni.

6. V skladu z določbo četrtega odstavka 251. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ima upnik, kadar je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo, pravico zahtevati tako izpolnitev obveznosti kot pogodbeno kazen. Upnik pa ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni (peti odstavek 251. člena OZ).

7. Sodišče prve stopnje je ugovor tožene stranke zavrnilo kot neutemeljen. Ugotovilo je, da sta se pogodbeni kazni v pogodbi, v kateri sta dogovorili kazen za zamudo, izrecno dogovorili, da bo v primeru sprejema celotne izpolnitve z zamudo, naročnik izvajalcu zaračunal pogodbeno kazen, ne da bi si pri tem izrecno pridržal pravico do pogodbene kazni. Presodilo je, da je s tem določilom tožeča stranka za vse izpolnitve z zamudo v naprej obvestila toženo stranko, da ji bo za zamudo zaračunala pogodbeno kazen, s čimer se je tožena stranka strinjala. Zato je ocenilo, da tožeča stranka tudi ni imela obveznosti, da ob sprejemu izpolnitve še enkrat toženi stranki izjavi, da ji bo v skladu s pogodbo za čas zamude zaračunala pogodbeno kazen. Obrambne trditve tožene stranke proti plačilu zaračunanih pogodbenih kazni je zato zavrnilo kot neutemeljene. Izrecno je zavrnilo stališče tožene stranke, da je nično pogodbeno določilo, ki je v nasprotju z določbo petega odstavka 251. člena OZ. Poleg tega pa je ugotovilo, da je tožeča stranka toženo stranko dejansko z dopisi, s katerimi ji je podaljšala rok (obračunana kazen se nanaša na zamudo po podaljšanju roka), obvestila, da ji bo zaračunala pogodbeno kazen in glede na navedeno ugotovitev še pojasnilo, da je sodna praksa določbo petega odstavka 251. člena OZ že razlagala tako, da izjava o pridržku pravice do uveljavljanja pogodbene kazni učinkuje, če je dana kadarkoli od začetka zamude do prejema izpolnitve (tako VSL sodba II Cp 1416/2019).

8. Pritožnica, drugače kot sodišče prve stopnje, tudi v pritožbi zagovarja stališče, da je določba petega odstavka 251. člena OZ kogentna in da vprašanja načina obvestitve ali izključitev obvestila o pridržanju pravice do pogodbene kazni, s pogodbo ni mogoče urediti drugače kot je določeno v petem odstavku 251. člena OZ. Vztraja, da se pogodbi zvesta stranka odpove pravici do pogodbene kazni, če brez pridržka sprejme z zamudo opravljeno izpolnitev. Meni, da navedene kogentne zakonske določbe tudi ni mogoče razlagati tako, da je lahko pravočasen pridržek, ki ga izjavi pogodbi zvesta stranka pred sprejemom izpolnitve. In ker ob posameznih prevzemih tožeča stranka toženi stranki po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni izjavila, da bo izkoristila pravico do pogodbene kazni, vztraja pri trditvi, da je to pravico izgubila ter da je sodišče prve stopnje zato toženo stranko materialnopravno zmotno obsodilo na plačilo pogodbene kazni. Takim stališčem tožene stranke ni mogoče pritrditi.

9. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da domneva odpovedi pravice do pogodbene kazni ne velja in se nanjo dolžnik ne more sklicevati, če upnik izjavi dolžniku, da bo od njega zahteval pogodbeno kazen v času, ko je bil dolžnik že v zamudi.2 Torej upniku ni treba čakati z izjavo do samega prevzema izpolnitve. Poda jo lahko že prej. O tem, da se pogodbeni stranki lahko glede uveljavljanja pridržka pogodbene kazni dogovorita drugače, ali ga izključita, torej da je določba petega odstavka 251. člena OZ dispozitivna, pa se je Vrhovno sodišče RS prav tako že večkrat izreklo.3 Zato pritožba neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

10. Ker ob reševanju pritožbe tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

_____________________________ 1 Sodba III Ips 109/2001. 2 Sodba III Ips 41/2016.