Jedro

Povzeta stališča izpodbijane sodbe so prvenstveno dokazno nepodprta in neobrazložena ter tudi materialnopravno napačna.

Izrek

Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 47311/2020 z dne 1. 3. 2023 obdolženega A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovano B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 5.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje okrajna državna tožilka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega A. A. spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja ter mu izreče pogojno obsodbo, v okviru katere mu določi kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, ter denarno kazen 50 dnevnih zneskov po 13,00 EUR.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Čeprav pritožnica izrecno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je iz jedra njenih navedb razbrati, da v izpodbijani sodbi primarno pogreša razloge o odločilnih dejstvih, s čimer smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Z navedbami, da sodišče prve stopnje ni dalo nobene teže gotovinskemu poslovanju družbe E. d.o.o., namreč pravilno meri na nezadostno obrazloženost finančnega stanja družbe, ki je odločilno dejstvo v obravnavani zadevi. Prav tako pa utemeljeno opozarja na v sodni praksi izoblikovano stališče, do katerega se sodišče prve stopnji ni opredelilo, in sicer da slabo finančno stanje družbe obdolženca ne more razbremeniti odgovornosti za očitano kaznivo dejanje, da je izplačilo plače in predpisanih prispevkov prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe, ter da je poslovodstvo v primeru reševanja slabega likvidnostnega ali premoženjskega stanja dolžno spoštovati pravice, ki gredo zaposlenim iz delovnega razmerja ter spoštovati določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Namesto razlogov v tej smeri je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe (točka 15) le pavšalno navedlo, da se je obdolženec trudil plačevati plače delavk in obveznosti do dobaviteljev vsaj v takšni meri, da je lokal lahko nadaljeval z delom, da glede na okoliščino blokiranih transakcijskih računov družba ni razpolagala z denarjem za plačilo prispevkov, da se obdolženec ni okoriščal z denarjem družbe, prav tako pa ni spravljal sebe v privilegirani položaj (saj tudi zase ni plačal regresa in prispevkov), zaradi česar je po mnenju sodišča prve stopnje s takšnim ravnanjem pokazal, da nima zadostnih sposobnosti za uspešno poslovanje. Na kakšni dokazni podlagi je sodišče prve stopnje sprejelo povzete in za obravnavano zadevo odločilne zaključke, ni (jasno) razvidno, zato je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Povzeta stališča izpodbijane sodbe, ki so prvenstveno dokazno nepodprta in neobrazložena, se tudi sicer pokažejo za materialnopravno napačna, kot na to utemeljeno opozarja pritožnica. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v več svoji odločbah zavzelo stališče, da poslovanje podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje podjetja ne dosega pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata Zakon o delovnem razmerju (v nadaljevanju ZDR-1) in ZFPPIPP. Reševanje gospodarske družbe mimo določil ZFPPIPP delodajalca ne more razbremeniti izpolnitve temeljnih obveznosti do svojih delavcev.1 V skladu s 1. točko prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP predstavljajo plače in nadomestila plače delavcev prednostne terjatve, pri čemer so uvrščene na prvo mesto. Slednje imajo v primeru insolventnosti prednost tudi pred ostalimi nujnimi stroški poslovanja (1. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP), tudi pred tekočimi stroški rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno) in tekočimi dobavami blaga ali storitev, potrebnih za redno poslovanje družbe (2. in 3. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIP). Gospodarska družba je tako dolžna vselej dati prednost plačam delavcev, šele nato, če ima presežek sredstev, pa lahko, ne glede na insolventnost, plača tudi ostale obveznosti, ki predstavljajo nujne stroške poslovanja. Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 torej ne bo podano, če delodajalec oziroma oseba, ki v skladu z ustreznimi pooblastili odloča o pravicah iz navedenega člena, ne zmore plačati obveznosti do svojih delavcev iz objektivnih razlogov, ker nima dovolj sredstev za izpolnitev svojih obveznosti do delavcev in obenem ne gre za naklepno povzročitev slabega finančnega stanja. Slednje je med drugim lahko posledica ravnanja v nasprotju z določbami ZFPPIPP. Torej šele, če delodajalec iz upravičenih razlogov ne zmore plačati predpisanih obveznosti, je protipravnost dejanja izključena.2 Navedena stališča, upoštevaje tudi pritožbene pomisleke v zvezi z gotovinskim poslovanjem družbe, bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati v ponovnem sojenju, pri čemer bo v luči teh izhodišč presodilo, ali je v obravnavanem primeru šlo za objektivno nezmožnost plačila obveznosti ali pa za zavestno poslovno odločitev, ki je v nasprotju z dolžnostmi, ki jih poslovodstvu v primeru insolventnosti nalaga ZFPPIPP ter obveznostmi do zaposlenih, ki izhajajo iz ZDR-1 in področne zakonodaje. Svojo presojo bo sodišče prve stopnje obrazložilo skladno z zahtevami iz sedmega odstavka 364. člena ZKP.

6. Ob navedenem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da pritožnica glede v izpodbijani sodbi problematizirane višine oškodovanja (točka 14 obrazložitve sodbe) utemeljeno trdi, da je primaren objekt varstva kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev socialna (materialna) varnost delavca, ne pa njegovo premoženje. Zato zadošča, da dejanski opis vsebuje navedbo o tem, katerim delavcem in v katerem obdobju posamezni prejemki iz delovnega razmerja niso bili plačani. Ugotovitev točne višine prikrajšanja posameznega delavca, ki je podlaga za odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev ali odvzemu premoženjske koristi, pa je predmet obrazložitve sodbe.3 Tudi ta materialnopravna stališča bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju ustrezno upoštevati in se do njih na primeren način opredeliti.

7. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ima vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, zato je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljeno kršitev, posebno pozornost pa bo namenilo tudi sodni praksi, ki se nanaša na obravnavano kaznivo dejanje, in preostalim pritožbenim izvajanjem okrajne državne tožilke, s katerimi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi narave ugotovljenih kršitev se namreč pritožbeno sodišče s temi navedbami ni moglo ukvarjati. Nato bo sodišče prve stopnje v zadevi ponovno odločilo.

8. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.

1 Primerjaj sodbe VS RS I Ips 37440/2014 z dne 25. 11. 2021, I Ips 50655/2012 z dne 5. 3. 2020 in I Ips 61453/2011-123 z dne 18. 1. 2017. 2 Primerjaj sodbo VS RS I Ips 27748/2013 z dne 21. 12. 2017. 3 Primerjaj sodbe VS RS I Ips 21966/2017 z dne 8. 9. 2022, I Ips 48704/2015 z dne 5. 9. 2019, I Ips 13547/2015 z dne 11. 10. 2018 in I Kp 30186/2015-35 z dne 14. 3. 2014.