Jedro

Upravni organ je pravilno uporabil določbo 246. člena ZUP, saj je v postopku ugotovil obstoj pogoja za zavrženje tožnikove vloge, t.j. da je v isti upravni zadevi že bilo pravnomočno odločeno, tožnikova pritožba pa je tudi prepozna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod 1. točko izreka zavrgla tožnikovo pritožbo zoper odločbo Centra za socialno delo Slovenj Gradec št. 57-27/79 z dne 29. 10. 1990 in pod 2. točko izreka odločila, da stroški postopka niso nastali. V svoji obrazložitvi navaja, da je bilo z izpodbijano odločbo z dne 29. 10. 1990 odločeno, da se CSD Slovenj Gradec tožniku, ki mu je bila s sklepom Temeljnega sodišča Maribor, Enote Slovenj Gradec, opr. št. N 188/83 deloma odvzeta opravilna sposobnost, postavi za stalnega skrbnika in je bilo skrbniku naloženo, da tožnika zastopa v vseh pravnih opravilih. Zoper to odločbo je tožnik dne 9. 11. 1990 vložil pritožbo, ki je bila z odločbo Republiškega sekretariata za zdravstveno in socialno varstvo št. 583-13/90 z dne 4. 1. 1991 zavrnjena kot neutemeljena. Nato je sprožil tudi upravni spor, vendar je Vrhovno sodišče s sodbo opr. št. U 82/91-4 z dne 4. 4. 1991 tožnikovo tožbo zavrnilo. Izpodbijana odločba je torej že pravnomočna. Vložena pritožba pa je tudi prepozna. Izpodbijana odločba je bila tožniku vročena dne 5. 11. 1990, tožena stranka pa je pritožbo prejela dne 22. 8. 2012. V skladu z določbo prvega odstavka 235. člena ZUP je treba pritožbo vložiti v 15-dneh, če ni z zakonom drugače odločeno. V skladu s prvim odstavkom 246. člena ZUP je tožena stranka zato pritožbo zavrgla, ker tega ni storil že organ prve stopnje.

Tožnik v tožbi navaja, da odločitev tožene stranke po njegovem mnenju nima pravne osnove. Direktorica CSD v Slovenj Gradcu ni v 30-letnem časovnem obdobju skrbništvu posvetila niti minute, pač pa se je angažirala pri zatiranju in preprečevanju tožnikovih ustavnih pravic. To dokazuje sum njene vpletenosti v dejanja v nepravdni zadevi N 125/79 v zvezi z N 18/2009, vodeni pri TS v Mariboru, Enota Slovenj Gradec in na Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu. V navedena dejanja pa je vpletena tudi zdajšnja direktorica CSD. Več kot 30 let trajajoči postopki se vlečejo zaradi njegove poštenosti in resnicoljubnosti, ker je v svojih vlogah opozarjal na resnično stanje. Zakonske določbe se v praksi ne izvajajo. Sodišču predlaga, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi tako, da mu vrne ali naloži vrnitev nezakonito odvzete delne poslovne sposobnosti.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za zavrženje tožnikove pritožbe v zvezi z odločbo o postavitvi stalnega skrbnika. Tožena stranka je tožnikovo pritožbo zavrgla na podlagi 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker je ugotovila, da je o isti upravni zadevi že bilo pravnomočno odločeno in ker je pritožba prepozna.

Po presoji sodišča je takšna odločitev tožene stranke pravilna. Tožena stranka je pravilno uporabila določbo 246. člena ZUP, saj je v postopku pravilno ugotovila obstoj pogoja za zavrženje tožnikove vloge, t.j. da je v isti upravni zadevi že bilo pravnomočno odločeno in da je poleg tega tožnikova pritožba prepozna. Po določbi 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko v celoti sledi utemeljitvi upravnega akta. Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Izpodbijani akt v konkretnem primeru je odločba o zavrženju tožnikove pritožbe in ne odločba, s katero je bila tožniku delno odvzeta opravilna sposobnost. Ker je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.