Jedro

Ker dokazov, ki niso pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev ali ki so predlagani za dokazovanje dejstev, ki jih je stranka, ki je predlagala dokaz, že dokazala, ni treba izvesti, z opustitvijo zgoraj navedenih dokazov ni bila storjena bistvena kršitev postopka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba v I.B. točki in v VI. točki izreka razveljavi.

II. Sicer se pritožba zavrne in se delna sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdita.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo in sklepom odločilo, 1/ da je tožba umaknjena in je postopek končan a/ v delu, v katerem tožnica primarno zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje nje in prvotoženca sodita 2/3 nepremičnin ID 001 in 002, 5 konjev in da sta deleža enaka, izbris vpisov v korist drugega toženca do 2/6 in izstavitev listine, izstavitev listine za vpis lastninske pravice do ½ glede vozila t. in deset konjev ter plačilo 300 EUR (točka I.A. izreka), b/ v delu, v katerem tožnica podredno zahteva ugotovitev, da sodijo v skupno premoženje vlaganja v nepremičnino na M. v znesku 180.000 EUR in da je delež enak, zahteva od prvotoženca plačilo 180.000 EUR z obrestmi in 300 EUR z obrestmi (točka I.B. izreka), c/ v delu, v katerem tožnica podredno (podrejenemu zahtevku) zahteva od prvotoženca plačilo 127.242 EUR in 300 EUR z obrestmi (točka I. C. izreka) 2/ (a) ugodilo zahtevku na ugotovitev, da v skupno premoženje tožnice in prvotoženca sodi določeno premično premoženje, v izreku sodbe opisani štirje konji (kar je zahtevala drugače, je zavrnilo), in prikolica znamke ... (II. točka izreka), (b) zavrnilo višji tožbeni zahtevek (da v skupno premoženje sodi 1/3 delež nepremičnin ID 001 in ID 002 in kupnina za vozilo t.)(III. točka izreka) in (c) ugodilo zahtevku na ugotovitev, da sta deleža tožnice in prvotoženke enaka (IV. točka izreka), 3/ zavrnilo primarne in podredne zahtevke v zvezi z veljavnostjo darilne pogodbe, sklenjene med tožencema glede 1/3 deleža na nepremičninah ID 001 in ID 002, obe k. o. X, in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (V. točka izreka), 4/ zavrnilo prvi podredni zahtevek v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev, da v skupno premoženje tožnice in prvotoženca sodijo vlaganja v nepremičnino na M. v višini 90.000 EUR in vlaganja v stanovanjsko hišo in okolico v V. v višini 10.000 EUR, in da je prvotoženec dolžan iz naslova vlaganj v nepremičnino na M. tožnici plačati 90.000 EUR z obrestmi (VI. točka izreka), 5/ zavrglo tožbo v zvezi s prvim in z drugim podrejenim zahtevkom v delu, v katerem tožnica zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje sodi premično premoženje na nepremičnini v V., štirje konji, prikolica in kupnina za avto t., da sta deleža enaka in da je prvotoženec dolžan plačati tožnici 2.700 EUR z obrestmi (VII. točka izreka), 6/ odprlo glavno obravnavo v delu, v katerem se nanaša na prvi podredni zahtevek glede ugotovitve o obstoju skupnega premoženja v višini vlaganj v nepremičnini ID 001 in ID 002, obe k. o. X, v znesku 10.000 EUR, in v katerem se nanaša na drugi podredni zahtevek v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev, da v skupno premoženje sodi polovica kupnine za prodano stanovanje na M. v višini 205.516,50 EUR, in za plačilo 102.758 EUR z obrestmi (VIII. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper zavrnilni del in zoper odločitev o ustavitvi dela postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločeno je, da se prvi podrejeni zahtevek glede ugotovitve obstoja vlaganj v nepremičnine v V. in glede kupnine za stanovanje na M. šteje za umaknjen in se postopek v tem delu ustavi, in hkrati, da se obravnava v tem delu ponovno odpre. Glede na navedbe pravdnih strank je jasno, da je zunajzakonska skupnost med njima trajala tudi v času, ko nista dejansko živeli skupaj. Sicer bi vedeli, da je ni oziroma bi o tem imeli jasnejša stališča. O obstoju te skupnosti v času obnove hiše na M. so izpovedale tudi številne priče. Tožnica je povedala, da sta toženca pred vselitvijo v hišo na A. prihajala k njej in je ona zanju kuhala in skrbela, jasno pa je, da zaradi velikosti njenega stanovanja niso vedno mogli živeti skupaj. Toženec ni pojasnil, od kod je prejel sredstva za obnovo hiše. Ker so vsa sredstva, pridobljena z delom, skupna, so skupna tudi vlaganja v hišo na A. Iz izpovedb številnih prič izhaja, da je tožnica sodelovala pri tej obnovi. Tožnica je k vlaganjem prispevala z ostankom kupnine od prodaje hiše na B., ki ni bil porabljen za nakup stanovanja. Izplačilo nekdanjemu možu je bilo opravljeno več let kasneje, denar pa je dobila iz svojega lokala in iz F. Poleg tega je tožencu izročila celotno odpravnino v višini 10.500 DEM. Tožencu je izročila celotno kupnino od prodaje stanovanja na C., kar dokazuje, da mu je popolnoma zaupala in da denar ni bil porabljena za nakup jahte, adaptacijo lokala itd. Da je prvotoženec prevzel kupnino in urejal vse glede prodaje stanovanja, bi potrdil priča M. P. O čem bi izpovedali ta priča in priča S. A., jasno izhaja iz pete pripravljalne vloge z dne 21. 10. 2012. Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi predlog za zaslišanje priče S. S., ki bi povedal o tožničinem denarnem vložku v hišo na A. V sodbi ni razlogov za zavrnitev dokaza z zaslišanjem prič F. R. in B. D. Z vlaganji v hišo na A. se je njena vrednost močno povečala in je bila po prenovi in ob prodaji vredna desetkrat več kot ob nakupu. Ker so vlaganja spremenila substanco stvari, je bil primarno postavljen stvarnopravni zahtevek, posledično pa je bila tudi lastnica avta T., kupljenega iz naslova prodaje te hiše. Ker je bilo to vozilo prodano že avgusta 2010, je postavila obligacijski zahtevek za izplačilo 2.700 EUR in zato ne gre za delitev skupnega premoženja, kot je stališče sodbe. V času desetletnega bivanja na A. je prispevala k vzdrževanju hiše, zato podrejeno terja 90.000 EUR iz naslova vlaganj v nepremičnino na A. Stališče o zastaranju tega zahtevka ni pravilno. Nelogično in neživljenjsko je sklepanje sodbe, da je tožnica vlagala v tujo nepremičnino. Tožnica je po nasvetih prvotoženca prodala hišo na B. in začasno kupila stanovanje, v katerem sta s hčerko bivali, dokler nista obnovila hiše na A. Nenavaden in nelogičen je zaključek sodbe, da tožnica ni zatrjevala, da je med pravdnim strankama obstajal dogovor o skupnem vlaganju v obnovo nepremičnine na A. Glede na trditev, da je vlagala v nepremičnino na A. in da so se po obnovi preselili skupaj, bi bilo odveč zatrjevati, da v obnovo vlaga, ker se namerava preseliti v to hišo. Nerazumljivo bi namreč bilo, da bi tožnica vse svoje premoženje izročila tožencu in prispevala k obnovi njegove hiše, če bi nato še naprej živela v stanovanju. Četudi bi bilo stališče sodbe o neupravičeni obogatitvi kot podlagi zahtevka pravilno, sta bili pravdni stranki zunajzakonska partnerja, kar je razlog za zadržanje teka zastaranja. Neobrazložena je tudi odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bi potrdil, da je bila adaptacija hiše na A. take narave, da bi bil utemeljen stvarnopravni zahtevek.

3. Toženca nista odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O obsegu pritožbenega preizkusa

5. Z izpodbijano sodbo je bilo primarnemu zahtevku delno ugodeno, delno pa je bil primarni zahtevek zavrnjen; prvi podredni zahtevek je bil – razen v delu, v katerem je obravnava ponovno odprta – zavrnjen, deloma pa je bila tožba zavržena; o drugem podrednem zahtevku delno še ni bilo odločeno (obravnava je bila v tem delu ponovno odprta), delno pa je bila tožba zavržena.

6. S postavitvijo primarnih in podrejenih zahtevkov tožnik zahteva, naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen (tretji odstavek 182. člena ZPP). Kljub temu da je bilo primarno postavljenemu zahtevku delno ugodeno, je v izpodbijani sodbi odločeno tudi o (ne)utemeljenosti prvega podrednega zahtevka. Ker pritožbeno sodišče pazi na prekoračitev tožbenega zahtevka le na zahtevo strank, pritožba pa kršitve načela dispozitivnosti ne uveljavlja, je predmet pritožbenega preizkusa tak, kot ga je začrtala pritožba, tj. zavrnilni del v zvezi s primarnim in v zvezi s prvim podrejenim zahtevkom ter odločitev o ustavitvi postopka v delu, v katerem se nanaša na prvi in na drugi podredni zahtevek.

O očitkih zoper odločitev o ustavitvi dela postopka

7. Utemeljen je pritožbeni očitek, da sklep o umiku tožbe v delu, v katerem se nanaša na prvi podredni zahtevek, obsega tudi del tožbe, ki ni bil umaknjen. Kot je v sodbi pravilno navedeno, je tožnica najprej postavila podredni zahtevek za plačilo 200.000 EUR iz naslova povrnitve vlaganj v nepremičnino na M. Nato je ta del tožbe spremenila in zahtevala, 1) naj se ugotovi, da v skupno premoženje tožnice in prvotoženca sodijo vlaganja v nepremičnino na M. v višini 180.000 EUR in vlaganja v nepremičnini v V. v višini 20.000 EUR ter 2) da se ugotovi, da je delež pravdnih strank na skupnem premoženju enak in 3) naj prvotoženec tožnici plača 100.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe ter 3.000 EUR (kasneje pa 2.700 EUR) iz naslova prodaje vozila T. 8. Z izpodbijano odločbo je postopek ustavljen glede zahtevka za ugotovitev, da sodijo v skupno premoženje vlaganja v nepremičnino na M. v višini 180.000 EUR, ter glede zahtevka za plačilo 180.000 EUR in 300 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe. Zavrnjen je 1) zahtevek, da v skupno premoženje sodijo vlaganja v nepremičnino na M. v višini 90.000 EUR in vlaganja v nepremičnini v V. v višini 10.000 EUR, in 2) zahtevek za plačilo 90.000 EUR iz naslova vlaganj v nepremičnino na M.(1)

9. Izrek sklepa o ustavitvi postopka je v delu, v katerem se nanaša na prvi podredni zahtevek, v nasprotju z ugotovitvami sklepa. Tožnica je prvotni dajatveni zahtevek za plačilo 200.000 EUR z obrestmi zmanjšala tako, da je zahtevala plačilo 100.000 EUR, ugotovitvenega pa prvotno sploh ni postavila. Iz izreka sklepa pa izhaja, da je umaknila tožbo glede dela ugotovitvenega zahtevka in glede dajatvenega zahtevka za plačilo 180.000 EUR.

10. Zaradi nejasnosti odločitve o tem, v katerem delu je bila tožba v zvezi s prvim podrednim zahtevkom umaknjena, je podan tudi dvom o pravilnosti opredelitve obsega prvega podrednega zahtevka, o katerem je bilo vsebinsko odločeno.

11. Neutemeljen pa je podoben pritožbeni očitek v zvezi z drugim podrednim zahtevkom. V izpodbijani odločbi je jasno navedeno, da se ustavitev postopka nanaša na del tožbe, povezan z zahtevki, ki jih je tožnica med pravdo zmanjševala. Ugotovljeno je, da je tožnica v drugem podrednem zahtevku zahtevek s prvotnih 230.000 EUR (iz naslova kupnine, pridobljene s prodajo nepremičnine na M.) znižala na 102.758 EUR. Razliko je sodišče pravilno obravnavalo kot delen umik tožbe.

12. Zaradi ugotovljenega nasprotja med izrekom in razlogi sklepa ni mogoče preizkusiti pravilnosti sklepa o umiku tožbe v delu, v katerem se nanaša na prvi podredni zahtevek, in posledično tudi pravilnosti odločitve o zavrnitvi prvega podrednega zahtevka, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno narekuje razveljavitev izpodbijane odločbe v I.B. točki in v VI. točki izreka (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker je bilo primarnemu zahtevku delno ugodeno in posledično ni podlage za obravnavanje podrednega zahtevka, pa sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi 357. člena ZPP zadeve v razveljavljenem delu ni vrnilo v nov postopek.

O očitkih zoper odločitev o zavrnitvi dela primarnega zahtevka

13. V zvezi z odločitvijo o zavrnitvi dela primarno postavljenega tožbenega zahtevka je tožnica zatrjevala, da je zaradi vložitve kupnine, pridobljene s prodajo stanovanj na B. in na C., v celovito obnovo nepremičnine na M. in z delom pri tej obnovi ta nepremičnina skupno premoženje nje in prvotoženca (oziroma ima zaradi vložka denarni zahtevek do prvotoženca), in da zaradi tega, ker je prvotoženec prodal nepremičnino in iz pridobljenega zneska kupnine kupil nepremičnini v V. in vozilo t., tudi ti nepremičnini in vozilo sodita v njuno skupno premoženje.(2)

14. Ker niso utemeljeni pritožbeni očitki v zvezi z zaključkoma sodbe, da je bila izvenzakonska skupnost med tožnico in prvotožencem vzpostavljena konec avgusta 1996 in da tožnica ni dokazala, da je v obnovo nepremičnine na M. vložila posebno premoženje, se ni bilo treba posebej opredeliti o sklepčnosti primarnega zahtevka v izpodbijanem zavrnilnem delu.

15. Pritožbeni očitki v zvezi z ugotovitvijo, da je izvenzakonska skupnost med tožnico in prvotožencem nastala konec avgusta 1996, niso utemeljeni. Sporni zaključek temelji na celoviti dokazni oceni, ki poleg ostalih dokazov vključuje tako izpovedbi obeh partnerjev kot njune navedbe v tem postopku in v postopku, ki ga je tožnica v zvezi z ureditvijo premoženjskih razmerij med partnerjema sprožila že prej, a se je končal z umikom tožbe. Pritožbeni očitek, da so številne priče izpovedale o obstoju izvenzakonske skupnosti v času obnove hiše na A., je neobrazložen. Pritožnica ni navedla, katere izpovedbe niso vključene v dokazno ceno. Ob ugotovitvah sodbe, da je tožnica pred tem živela s hčerjo v dvoinpolsobnem stanovanju in da ni znala pojasniti razlogov, zakaj s prvim tožencem nista zaživela skupaj pred preselitvijo v hišo na A., izgubi težo pritožbeno opozorilo, da je jasno, da niso mogli živeti skupaj zaradi velikosti stanovanja. Tudi sklicevanje na kuhanje in skrb za prvotoženca in njegovega sina (drugotoženca) samo po sebi (ob neobstoju drugih okoliščin in zadostni intenzivnosti te skrbi) ne more vzbuditi dvoma v pravilnost sporne ugotovitve. Pravilno je bila pomembna teža dana okoliščini, da je tožnica tako v prvi kot v obravnavani tožbi zatrjevala, da je izvenzakonska skupnost nastala v letu 1997 oziroma spomladi tega leta. Šele kasneje je zatrdila, da je nastala v letu 1995. Ob ugotovitvi, da je bila tudi v izpovedbi povsem neprepričljiva glede zgodnejšega pričetka izvenzakonske skupnosti – povedala je celo, da se njun partnerski odnos ni nikoli poglobil in da je izvezakonska skupnost obstajala le "navzven", ne pa tudi "navznoter" – je sodba kot vzpostavitev zunajzakonske skupnosti utemeljeno štela trenutek, ko sta partnerja zaživela skupaj na istem naslovu.

16. V zvezi s trditvijo, da je tožnica v obnovo nepremičnine na M. vložila denarna sredstva, pridobljena s prodajo hiše na B. in stanovanja na C., je v izpodbijani sodbi ugotovljeno: - da je bila nepremičnina na A. kupljena v letu 1993, ko je bil prvotoženec v zakonski zvezi z drugotoženčevo materjo, ki se je s sporazumom o razdružitvi skupnega premoženja odpovedala svojim pravicam v zvezi z njo v korist sina, - da je obnova nepremičnine na M. potekala v letu 1995 in do maja 1996, - da je tožnica izpovedala, da je bila kupnina, dobljena s prodajo hiše na B., verjetno porabljena tudi za obnovo hiše na M., da je s kupnino najprej kupila stanovanje na C., kupnino od kasnejše prodaje stanovanja pa je izročila prvotožencu oziroma mu jo je izročil kupec in ne ve, za kakšen namen je bila porabljena, - da je tožnica v prvi tožbi v zvezi z urejanjem premoženjskih razmerij med njo in prvotožencem zatrjevala, da je kupnino, dobljeno s prodajo stanovanja na C., porabila kot polog za leasing jahte (60.000 DEM), za adaptacijo lokala na Fakulteti za ... (30.000 DEM) in za obnovo hiše na M. (85.000 DEM), - da je bila prodajna pogodba za nepremičnino na B. sklenjena 1. 3. 1995, da je kupnina znašala 14.724.000 SIT (cca 180.000 DEM) in da zaradi nepredložitve pogodbe ni znano, kdaj je tožnica prejela kupnino, - da je tožnica 6. 2. 1995, tj. pred sklenitvijo prodajne pogodbe za hišo na B., sklenila kupoprodajno pogodbo za stanovanje na C. za ceno 9.963.000 SIT (123.000 DEM), da je prvi del kupnine v znesku 5000 DEM plačala 3. 2. 1995, drugi del v višini 55.000 DEM ob podpisu pogodbe, tretji del v višini 63.000 DEM pa se je zavezala plačati do 30. 4. 1995, - da je bila kupnina za stanovanje na C. v celoti financirana iz kupnine, pridobljene s prodajo hiše na B., - da je bila nepremičnina na B. skupno premoženje tožnice in njenega tedanjega moža, ki je bilo razdeljeno tako, da je tožnici pripadla nepremičnina, nekdanjemu možu pa je bila dolžna izročiti 17.000 DEM in v celoti preživljati najmlajšo hčer, - da je bilo stanovanje na C. prodano 14. 7. 1997 za ceno 143.500 DEM, tj. po končani obnovi nepremičnine na M. 17. Sodba zaključuje, da tožnica ni uspela dokazati, da sta bila kupnina, pridobljena s prodajo stanovanja na C., in preostanek kupnine, dobljene s prodajo hiše na B. (38.000 DEM), vložena v obnovo nepremičnine na M. Pritožbene navedbe o zmotnosti navedenega zaključka niso utemeljene. Tožnica je ves postopek trdila – in tudi v zaslišanju povedala, da je v obnovo hiše na M. vložila denar, dobljen s prodajo stanovanja na C. Da je k obnovi prispevala z ostankom kupnine iz prodaje hiše na B., je tožnica prvič zatrdila v pritožbi. Zgolj z drugačno navedbo od ugotovitve v sodbi v pritožbi ne more uspeti. Pritožba tudi ne obrazloži, iz katerih dokazov izhaja, da izplačilo njenemu nekdanjemu možu ni bilo izvedeno po prodaji na A., ampak bistveno kasneje. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da sta bili tožničina navedba na prvem naroku za glavno obravnavo in njena izpovedba drugačni. Da je tožencu izročila odpravnino, je prav tako pritožbena novota, poleg tega pa v pritožbi ni navedeno, za kakšen namen naj bi bila porabljena. V zaslišanju je tožnica povedala, da so bile s tem denarjem kupljene zavese. Samo dejstvo, da je denar, pridobljen s prodajo stanovanja na C., izročila prvotožencu, ne vpliva na pravilnost zaključka, da ni dokazala, da ni bil vložen v obnovo nepremičnine na M. Stanovanje je bilo namreč prodano leto kasneje, kot je bila končana obnova.

18. Ker tožnica ni dokazala, da bi bilo njeno posebno premoženje vloženo v obnovo nepremičnine na M., je odločitev o zavrnitvi zahtevka v zvezi z nepremičninama v V. (glede ugotovitve, da sodita v skupno premoženje, in obstoju solastninskega deleža) pravilna.

19. Trditve o prispevku k vzdrževanju hiše v času desetletnega bivanja v hiši na M. so nove in niso predstavljale podlage zahtevka, uveljavljene pred sodiščem prve stopnje. Ostale pritožbene navedbe v zvezi s stališči sodbe o zahtevkih iz naslova vlaganj v nepremičnino na M. na odločitev o pritožbi ne morejo vplivati.

20. Neutemeljeni so očitki v zvezi z neizvedbo dokazov z zaslišanjem več prič. Priče, na katere se sklicuje pritožba, so bile predlagane bodisi za ugotavljanje dejstev, ki niso bila pomembna za odločitev o zahtevkih, bodisi za ugotavljanje dejstev, katerih obstoj je bil dokazan z drugimi dokaznimi sredstvi. Dejstvo, da je toženec osebno prejel kupnino od prodaje stanovanja na C. in osebno urejal vse glede nakupa in prodaje, o čemer naj bi izpovedala priča M. P., ni pomembno. Nepomembno je tudi dejstvo, da je bil toženec prisoten pri upravljanju družbe F., o čemer naj bi povedala priča S. A. Prav tako za odločitev niso bila pomembna dejstva v zvezi s tožničinim delom v E., o čemer naj bi izpovedal B. D. Zaslišanje prič S. S. in F. R., ki naj bi izpovedali o skupnem gospodinjstvu tožnice in prvotoženca, o toženčevih nakupih avtomobilov za tožnico in o tožničinem delu v času izvenzakonske skupnosti, ni bilo potrebno, ker je bil obstoj izvenzakonske skupnosti in tožničin prispevek ugotovljen na drug način, dejstva v zvezi z nakupi avtomobili pa za odločitev niso pomembna. Ker dokazov, ki niso pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev ali ki so predlagani za dokazovanje dejstev, ki jih je stranka, ki je predlagala dokaz, že dokazala, ni treba izvesti, z opustitvijo zgoraj navedenih dokazov ni bila storjena bistvena kršitev postopka.

21. Po ugotovitvi, da v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi dela primarno postavljenega tožbenega zahtevka niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti kršitve materialnega in procesnega prava, ki jih pritožbeno sodišče preizkusi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v ostalem zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

22. Glede na to, da je sodišče ponovno odprlo obravnavo zaradi odločanja o delu prvega in o delu drugega podrednega zahtevka, pritožbeno sodišče opozarja na pravila o obravnavanju podrejenih zahtevkov v primeru, ko je primarnemu zahtevku delno (ali v celoti) ugodeno.

23. Ker tožnica s pritožbo v bistvenem delu ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Odločitev o tem, da se glavna obravnava glede dela prvega in glede dela drugega podrednega zahtevka ponovno odpre, je sklep procesnega vodstva ter ni in ne more biti predmet pritožbe.

Op. št. (2): Podrejeno je zatrjevala, da v skupno premoženje sodi vrednost vlaganj v nepremičnino na M., v drugem podrednem zahtevku pa, da v skupno premoženje sodi polovica kupnine, pridobljene s prodajo nepremičnine na M.