Jedro

Po 19. členu ZDSS-1 se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni z ZDSS-1 določeno drugače. Ker ZDSS-1 posebnih določb v zvezi z nastopanjem v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne vsebuje, je pri preizkusu dovoljenosti tožnikove revizije treba uporabiti določbo 86/3 ZPP, ki določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Ker je tožnik revizijo vložil sam in ker ni niti zatrjeval niti izkazoval, da ima opravljen pravniški državni izpit (člen 86/4 ZPP), je treba njegovo revizijo kot nedovoljeno zavreči (člen 374/1 ZPP v zvezi s členom 374/2 ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom revizijo tožnika, ki jo je vložil v tem individualnim delovnem sporu, zavrglo.

Zoper navedeni sklep se z laično pritožbo pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je z ozirom na izpodbijani sklep revizija dovoljena. Sklep VDSS opr. št. Pdp 454/2012 ni vseboval pravnega pouka o reviziji, kar zahteva Up-719/06 in Up-736/04. Izostanek pravnega pouka je nesorazmeren poseg v tožnikovo pravico do dostopa do sodišča iz člena 23/1 Ustave RS. Omejitev pravice je dovoljena ob ustrezni sorazmernosti. Določbe o reviziji v 31. in 32. členu ZDSS-1 niso enake določbam o reviziji po ZPP. O dopustnosti revizije po ZDSS-1 odloči VDSS, po ZPP pa VS. Znatna razlika je glede pritožbe po 32. (3) členu ZDSS-1 v primerjavi s predlogom o dopustnosti revizije, na zavrženje katerega ni pritožbe. Določila o reviziji si instančno niso skladna, saj ima ZDSS-1 drugačne določbe kot ZPP. Izostanek pravnega pouka tožniku ne more iti v škodo. Izpodbijani sklep ne temelji na ZDSS-1. Tožnik od pritožbenega sodišča zahteva, da se revizija izroči v odločanje Vrhovnemu sodišču RS.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je na podlagi člena 374/1 ZPP zavrglo revizijo, ki jo je tožnik vložil v tem individualnem delovnem sporu zoper sklep VDSS opr. št. Pdp 454/2012 z dne 13. 9. 2012 (v zvezi s sklepom prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 714/2011 z dne 22. 3. 2012), zato ker je ugotovilo, da tožnik te revizije v skladu s členom 86/3 ZPP ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik.

Po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravni pravdni postopek, če ni z ZDSS-1 določeno drugače. Ker ZDSS-1 posebnih določb v zvezi z nastopanjem v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne vsebuje, je sodišče prve stopnje pri preizkusu dovoljenosti tožnikove revizije (člen 374 ZPP) svojo odločitev utemeljeno oprlo na člen 86/3 ZPP, ki določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Ker je tožnik revizijo vložil sam in ker ni niti zatrjeval niti izkazoval, da ima opravljen pravniški državni izpit (člen 86/4 ZPP), je sodišče prve stopnje njegovo revizijo kot nedovoljeno utemeljeno zavrglo (člen 374/1 ZPP v zvezi s členom 374/2 ZPP).

Tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da naj bi bila revizija zoper sklep VDSS opr. št. Pdp 454/2012 dovoljena, ker ta sklep ni vseboval pravnega pouka, to pa tožniku ne bi smelo iti v škodo. ZPP namreč ne vsebuje niti zahteve po pravnem pouku o reviziji v odločbi pritožbenega sodišča niti ne daje pravne podlage zanj. Do omenjenega vprašanja se je opredelilo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. II Ips 3/2007 z dne 7. 6. 2007 (tudi glede ustavnih odločb, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi). Navedlo je, da bi se moralo v primeru drugačnega stališča v zvezi s pravnim poukom na drugostopenjski odločbi v pravni pouk vključiti opozorila glede vseh izrednih pravnih sredstev (revizije, tožbe za razveljavitev sodne poravnave, predloga za obnovo postopka), kot tudi stranko poučiti o vseh procesnih predpostavkah za vložitev teh sredstev (npr. rok za vložitev posameznega pravnega sredstva, pravni interes itd.). Zavzelo je stališče, da določb ZPP ni mogoče razlagati in uporabljati tako, da bi bilo mogoče (s pravnim poukom v odločbi sodišča druge stopnje ali s pozivom v postopku z revizijo) stranko opozoriti na procesno omejitev postulacijske sposobnosti in na njene posledice. Glede na navedeno (glede na zaključek Vrhovnega sodišča RS, ki izhaja iz citiranega sklepa opr. št. II Ips 3/2007) in glede na dejstvo, da niti ZDSS-1 niti ZPP ne določata pravnega pouka v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi na odločbah pritožbenega sodišča, je neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da je njegova revizija dovoljena, ker sklep VDSS opr. št. Pdp 454/2012 ni vseboval pravnega pouka.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika o neskladnosti določb ZDSS-1 in ZPP glede revizije. Člen 32 ZDSS-1, na katerega se sklicuje tožnik v pritožbi, ne velja več. Citirana določba je namreč od 1. 10. 2008 nehala veljati na podlagi 131. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008). Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da 32. člen ZDSS-1 tudi v času, ko je bil v veljavi, ni bil v koliziji z določbami ZPP, ki so se nanašale na revizijo. Ker delovna sodišča v delovnih sporih odločajo po določbah ZPP, v kolikor ZDSS-1 ne določa drugače, je neutemeljen tudi pavšalen očitek tožnika o instančni neskladnosti med delovnimi sodišči in drugimi civilnimi sodišči. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da je bila ustavnost določbe člena 86/3 ZPP preizkušena tudi pred Ustavnim sodiščem RS. S sklepom Ustavnega sodišča RS, št. U-I-137/00-21 z dne 10. 7. 2003 (Ur. l. RS, št. 73/2003) je bila pobuda pobudnikov v zvezi s presojo ustavnosti citirane določbe zavrnjena. Ustavno sodišče RS je namreč ugotovilo, da ta določba ni v neskladju z 14., 15., 21., 22. oziroma 23. členom Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.