Jedro

Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja, a le če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je umik posledica nezmožnosti oprave izvršbe. Le v primeru, ko je umik zahtevka posledica nezmožnosti oprave izvršbe, namreč pride do pretrganja zastaranja, vendar le v primeru, če upnik umika ni podal iz razloga, da bi se zahtevku odpovedal, pač pa iz razlogov na strani dolžnika (neizterljivost terjatve). Morebitna aktivnost upnika pred sodiščem nima učinka pretrganja zastaranja, če upnik kasneje izgubi pravni interes za sodno varstvo, ki ga je najprej uveljavljal. Tako je bilo tudi v danem primeru, ko je bila izvršba s prodajo dolžnikove nepremičnine ustavljena iz razloga, ker upnik ni založil predujma za njeno cenitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje udeleženki omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, in odločilo, da se jo zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom U. do 16. 10. 2017.

2.Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, zavrnitev dolžnikovega ugovora kot neutemeljenega in nadaljevanje izvršilnega postopka s stroškovno posledico. Meni, da ni nastopilo zastaranje terjatve, saj je prišlo do pretrganja zastaranja. Dolžnik je v ugovoru podal ugovor zastaranja le z utemeljitvijo, da je izvršilni naslov postal pravnomočen in izvršljiv februarja 2009 in da je posledično desetletni rok zamujen, drugih navedb pa ni podal. Upnik je v odgovoru na ugovor pojasnil, da desetletni zastaralni rok ni pričel teči s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi v letu 2009, ampak ko je bil izvršilni postopek pravnomočno končan, pri tem pa trdil, da to ni bilo pred 4. 12. 2018, ko je bil v izvršilnem postopku VL 1427/2009 izdan zadnji sklep, s katerim je sodišče ustavilo izvršbo na nepremičnino. Navedb, da naj bi bila izvršba s prodajo nepremičnine ustavljena, ker upnik ni založil predujma za njeno cenitev, pa ni podal ne upnik, ne dolžnik. Ker je v pravdnem postopku uveljavljeno razpravno načelo in so stranke tiste, ki morajo navesti dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek in za to predložiti dokaze, upnik meni, da je sodišče z ugotavljanje navedenega dejstva, ki ga ni zatrjeval niti upnik in ne dolžnik kršilo razpravno načelo in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. O utemeljenosti ugovora zastaranja s strani dolžnika je treba presojati v okviru trditvene podlage v ugovoru. Dolžnik pa je v ugovoru trdil le, da je desetletni zastaralni rok zamujen. Upnik je v odgovoru na ugovor podal zadostne trditve in dokaze, da temu ni tako, saj je utemeljeval pretrganje zastaranja, na podlagi 365. člena Obligacijskega zakonika. S tem pa se je trditveno in dokazno breme znova prevalilo na dolžnika, ki pa odgovora ni podal. Upnik v pritožbi zatrjuje, da se v izvršilnem postopku VL 1427/2009 ni odrekel pravnemu varstvu, kot ugotavlja sodišče, saj je sodišče v tem postopku ustavilo izvršbo na plačo, ker dolžnik ni prejemal rednih denarnih prejemkov, zato je predlagal izvršbo na nepremičnino, predujem za cenitev dolžnikove nepremičnine pa ni bil plačan izključno iz razloga ker je upnik ocenil, da do poplačilo s prodajo te nepremičnine v takratnih okoliščinah ne bi prišlo, saj je bila pred hipoteko upnika vpisana hipoteka Banke d.d. za glavnico 26.000,00 EUR z obrestmi. Upnik še predlaga izvedbo dokazov.

3.Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju; v nadaljevanju: ZIZ).

6.V obravnavani zadevi je podlaga izvršbi izvršilni naslov - pravnomočen in izvršljiv sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1427/2009 z dne 22. 1. 2009. Dolžnik je zoper sklep o izvršbi vložil ugovor in v njem med drugim uveljavljal zastaranje upnikove terjatve. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru zastaranja sledilo in ugovoru dolžnika z dne 23. 8. 2023 ugodilo ter sklep o izvršbi razveljavilo, predlog za izvršbo zavrnilo in še sklenilo, da se po pravnomočnosti sklepa v zemljiški knjigi, pri nepremičnini z ID znakom 000, izbriše zaznamba izvršbe in vknjižba hipoteke, vpisani na podlagi sklepa o izvršbi z dne 27. 7. 2023. Sodišče je v zvezi s ugovornim razlogom zastaranja pritrdilo dolžniku in ni sledilo upniku, ki je v odgovoru na ugovor menil, da je bilo zaradi teka izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine opr.št. VL 1427/2009 zastaranje terjatve, vse do pravnomočne ustavitve navedenega izvršilnega postopka pretrgano, češ da se upnik s sprožitvijo tega izvršilnega postopka sodnemu varstvu zoper dolžnika ni želel odreči. Sodišče prve stopnje te navedbe upnika pravilno ni sprejelo kot utemeljene. Iz razlogov napadenega sklepa izhaja, da ima upnikova terjatev, ki temelji na pravnomočnem in izvršljivem sklepu na podlagi verodostojne listine VL 1427/2009 z dne 22. 1. 2009, naravo judikatne terjatve (356. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ). Pri tem je sodišče prve stopnje obrazložilo, da zaradi specifične narave sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zastaranje ne začne teči že takoj po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, temveč šele tedaj, ko je izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan.

7.Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom pa ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja, a le če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je umik posledica nezmožnosti oprave izvršbe. Le v primeru, ko je umik zahtevka posledica nezmožnosti oprave izvršbe, namreč pride do pretrganja zastaranja, vendar le v primeru, če upnik umika ni podal iz razloga, da bi se zahtevku odpovedal, pač pa iz razlogov na strani dolžnika (neizterljivost terjatve). Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje morebitna aktivnost upnika pred sodiščem nima učinka pretrganja zastaranja, če upnik kasneje izgubi pravni interes za sodno varstvo, ki ga je najprej uveljavljal (prvi odstavek 366. člena OZ).

8.V konkretnem primeru se je sodišče prve stopnje za presojo pretrganja zastaranja in časovnega trenutka zaključka izvršilnega postopka v zadevi VL 1427/2009 oprlo na sklep sodišča z dne 4. 12. 2018 (v zadevi VL 1427/2009), ki ga je predložil sam upnik v odgovoru na ugovor dolžnika in iz katerega izhaja, da je bila izvršba s prodajo dolžnikove nepremičnine ustavljena iz razloga, ker upnik ni založil predujma za njeno cenitev (drugi odstavek 38. člena ZIZ). Tudi pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da to pomeni, da je do ustavitve postopka prišlo iz razloga na strani upnika in ne zaradi nezmožnosti izvršbe, saj se je upnik z neplačilom predujma za cenitev nepremičnine odrekel poplačilu svoje terjatve s prodajo dolžnikove nepremičnine in posledično do pretrganja zastaranja ni prišlo. Upnik namreč drugačne trditvene podlage v odgovoru na ugovor ni podal, skliceval se je le na predloženi sklep z dne 4. 12. 2018, s katerim je bila izvršba ustavljena prav zaradi neplačila predujma s strani upnika in na katerega se je edino lahko oprlo sodišče prve stopnje. Morebitnih drugih sklepov, na katere se upnik sklicuje šele v pritožbi (kar je prepozno) in ki bi morebiti vplivali na pretrganje zastaranja pa upnik ni predložil najkasneje v odgovoru na ugovor dolžnika in tudi ni podal nikakršnih trditev v tej smeri. Upnik torej pretrganja zastaranja ni dokazal, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Trditve in dokaze namreč upnik prvič podaja šele v pritožbi, zato gre za nedovoljene in neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj upnik ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti najkasneje v odgovoru na ugovor dolžnika.

9.Pritožbeno sodišče z zgornjim materialnopravnim izhodiščem soglaša in se na povzete razloge, v izogib ponavljanju, tudi samo sklicuje. Ker je potekel desetletni zastaralni rok je odločitev sodišča pravilna. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje, glede na ugotovljeno dejansko stanje, materialno pravo pravilno uporabilo. Po povedanem pritožbeni razlogi niso podani. Višje sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijani 2. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10.Dolžnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispeval k odločitvi višjega sodišča in tako ne gre za potrebne stroške postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1O tem tudi sklep VSL II Ip 744/2020.

-------------------------------

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 55, 55/1, 55/1-11 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 366, 366/1

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.