Jedro

ZPP v 12. členu v prvem in drugem odstavku obravnava predhodna vprašanja, v tretjem odstavku pa identična vprašanja. O identičnem vprašanju govorimo v primeru, kadar lahko obravnava isto dejansko stanje kazensko sodišče s stališča kazenskopravnih, pravdno sodišče pa s stališča civilnopravnih predpisov. V takem primeru je po tretjem odstavku 12. člena ZPP sodišče v pravdnem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča. Odškodninska odgovornost ni identična kazenski odgovornosti, v pravdnem postopku pa se lahko ugotovi tudi deljena odgovornost, ugotovi se lahko tudi večji obseg poškodb itd. Zato je pravno zmotno stališče revizije, da pravnomočna obsodilna kazenska sodba predstavlja temelj odškodninski odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožnik sam trpi stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku za škodo, ki mu jo je dne 12.11.1993 povzročil toženec, prisodilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 300.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 300.000,00 SIT. Presežno zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo in vso zahtevano odškodnino za premoženjsko škodo je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo tudi prisojeno odškodnino v znesku 300.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, v preostalem delu pa je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja zmotno uporabo materialnopravnih določb 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in 12. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga tako spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje, da se prisodi odškodnina v skladu s temeljem. Sodišče je v pravdnem postopku vezano na pravnomočno kazensko sodbo kot temelj odškodninske odgovornosti. V tej zadevi je o identičnem vprašanju odločilo drugače, kot je bilo odločeno v kazenskem postopku. Toženec je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja in ne zaradi kaznivega dejanja telesne poškodbe. Gre za različni kaznivi dejanji, ki sta tudi uvrščeni v različna poglavja Kazenskega zakonika Republike Slovenije. Prisoja odškodnine za fizične bolečine, ki so po izvedenčevem mnenju opredeljene od hudih do lahkih s posledičnim glavobolom, je v nasprotju s temeljem odškodninske odgovornosti oziroma z obsodilno kazensko sodbo zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja, s katerim je toženec prizadejal tožnikovo telesno in duševno celovitost, ni pa prizadejal telesnih poškodb.

Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

ZPP v 12. členu v prvem in drugem odstavku obravnava predhodna vprašanja, v tretjem odstavku pa identična vprašanja. O identičnem vprašanju govorimo v primeru, kadar lahko obravnava isto dejansko stanje kazensko sodišče s stališča kazenskopravnih, pravdno sodišče pa s stališča civilnopravnih predpisov. V takem primeru je po tretjem odstavku 12. člena ZPP sodišče v pravdnem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča. Tudi v tej pravdni zadevi je bilo pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko sodbo Temeljnega sodišča v N. M., Enote v B. z dne 29.9.1994 pod opr. št. K ..., s katero je bil toženec spoznan za krivega, da je dne 12.11.1993 storil kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po členu 62/1 KZ RS in kaznivega dejanja grdega ravnanja po členu 65 KZ RS, le glede vprašanja obstoja kaznivega dejanja in storilčeve kazenske odgovornosti. Druge okoliščine, v katerih je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka, je lahko samo obravnavalo, saj odškodninska odgovornost ni identična kazenski odgovornosti, v pravdnem postopku pa se lahko ugotovi tudi deljena odgovornost, ugotovi se lahko tudi večji obseg poškodb itd. Zato je pravno zmotno stališče revizije, da pravnomočna obsodilna kazenska sodba predstavlja temelj odškodninski odgovornosti.

Ne glede na navedeno pa je pravdno sodišče ob podrobni analizi izpovedi pravdnih strank, ki sta jih podali v kazenskem postopku in na kateri sta se v tem pravdnem postopku tudi sklicevali, prišlo do enakih ugotovitev glede poteka škodnega dogodka in glede obsega poškodb, ki jih je toženec povzročil tožniku, kot je prišlo kazensko sodišče. Iz izreka pravnomočne obsodilne kazenske sodbe izhaja, da je toženec z grdim ravnanjem prizadejal tožnikovo telesno in duševno celovitost, ker mu je najprej z avtomobilom sledil po njivah, ga lovil, kasneje pa ustavil na pločniku, ga prijel za srajco in trenerko pod goltancem, nato pa močno s pestjo udaril po glavi v višini levega očesa in mu pri tem prizadejal rano na zgornji veki levega očesa in hude posledične glavobole. Tak opis toženčevega ravnanja vsebuje tudi poškodbo, zaradi katere je tožnik v tej pravdni zadevi zahteval plačilo odškodnine. Kaznivo dejanje grdega ravnanja tudi sicer lahko vsebuje opis telesne poškodbe, zaradi katere je poleg duševne prizadeta tudi telesna celovitost oškodovanca. Drugačno revizijsko stališče je pravno zmotno. V kolikor pa je revizijske trditve razumeti kot zatrjevanje, da do obravnavane telesne poškodbe sploh ni prišlo, predstavljajo take trditve na revizijski stopnji nedovoljeno izpodbijanje pravilnosti v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 12. člena ZPP po vsem obrazloženem ni podan. Zmotno uporabo materialnega prava iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih pa toženec v reviziji omeni le z navajanjem zakonskega člena, vendar brez kakršnekoli obrazložitve. Revizijsko sodišče je zato v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava iz 200. člena ZOR glede na ugotovljeni obseg škode, telesnih bolečin z nevšečnostmi in strahu ocenilo, da na drugi stopnji prisojena odškodnina ustreza vsem kriterijem in merilom iz navedene zakonske določbe. Nadaljnji uradni preizkus je še pokazal, da v postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev toženčevih priglašenih revizijskih stroškov. Odločitev o tožnikovih stroških revizijskega odgovora temelji na določbah prvega odstavka 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.