Jedro

Stanovanjski zakon (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94) je pravico do odkupa priznal le tistim, ki so stanovanjsko pravico imeli, in ne tistim, ki so v stanovanju prebivali na podlagi drugačnega pravnega temelja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala, da z njo sklene kupoprodajno pogodbo za stanovanje v K. št. 118/d. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje materialnopravno zmotno obravnava njegovo pravico kot pravico do uporabe stanovanja in s tem v zvezi zmotno govori o tržnih zakonitostih. Na stanovanju v družbeni lastnini je bilo mogoče pridobiti le stanovanjsko pravico, ki je bila praviloma trajna, po 44. členu ZSR pa izjemoma tudi omejena na določen čas. Za takšno pravico gre v tem sporu. Ker ZSR ne loči imetnikov trajne stanovanjske pravice od tistih, ki so jo imeli začasno, je tožnik, ob pravilni uporabi 44. člena ZSR, imetnik in s tem upravičenec po 117. členu SZ. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik opira svoj tožbeni zahtevek na trditvi, da je bilo na stanovanju v družbeni lastnini po zakonu o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84) mogoče pridobiti le stanovanjsko pravico, trajno ali začasno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo stanovanjsko pravico po navedenem zakonu res mogoče pridobiti le na stanovanju v družbeni lastnini, ni pa res, da je na teh stanovanjih obstajala le stanovanjska pravica. Tisti, ki je pridobil pravico do bivanja v takšnem stanovanju, ne da bi izpolnjeval pogoje za pridobitev stanovanjske pravice, je v stanovanju prebival v skladu s pogodbo. Stanovanjski zakon (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94) pa je pravico do odkupa priznal le tistim, ki so stanovanjsko pravico imeli, in ne tistim, ki so v stanovanju prebivali na podlagi drugačnega pravnega temelja.

Tožnik ni dobil stanovanja pod pogoji, ki jih je ZSR določal za nastanek stanovanjske pravice. Sodišči prve in druge stopnje sta materialnopravno pravilno ugotovili, da pogodbi, na podlagi katerih je tožnik pridobil začasno pravico bivanja v spornem stanovanju, ne predstavljata razpolaganja s stanovanjem po ZSR. Tožnik v reviziji zmotno opira svojo pravico na 44. člen ZSR. S tem členom je urejeno bivanje v stanovanju v prehodnem obdobju do dokončne dodelitve stanovanja (drugega) bodočemu imetniku stanovanjske pravice. V III. členu pogodbe z dne 10.9.1990 pa se je tožnik izrečno zavezal, da bo do 15.8.1994 sam rešil svoj stanovanjski problem in da ne bo pri toženi stranki "uveljavljal zahtevkov za reševanje (svojega) stanovanjskega problema". Pomembna je tudi določba 2. člena tripartitne pogodbe z dne 16.8.1990, s katero se je tožnik zavezal, da bo do navedenega datuma izročil toženi stranki prazno stanovanje. Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).