Jedro

Utemeljen sum, da je obdolženi storil serijo vlomnih tatvin, dejstvo, da je že bil pravnomočno obsojen med drugim tudi za istovrstna kazniva dejanja in da zoper njega tečejo še drugi kazenski postopki, so podlaga za utemeljen sklep sodišča, da je pripor zaradi ponovitvene nevarnosti neogibno potreben za varnost ljudi in njihovega premoženja in da za nadomestitev pripora z milejšim ukrepom v tem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji.

Izrek

Zahteva zagovornikov obdolženega N.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

S sklepom dežurne preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil zoper N.M. v zvezi z nadaljevanim kaznivim dejanjem velike tatvine po 3. in 1. odstavku 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ odrejen pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zoper navedeni sklep zavrnil kot neutemeljeno.

Obdolženčevi zagovorniki so zoper navedeni pravnomočni sklep vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagali, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru na zahtevo (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne, ker je neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniki zahteve navajajo, da izpodbijani sklep ne navaja konkretnih razlogov oziroma, da se ne opredeli določno, zakaj v konkretnem primeru uporaba predlaganega milejšega ukrepa - hišnega pripora, ne pride v poštev. Poudarjajo, da pavšalna ugotovitev o neučinkovitosti hišnega pripora ne zadošča. S tem v zvezi tudi zavračajo argument sodišča o neogibnosti pripora za varnost ljudi, da bi obdolženec v hišnem priporu lahko nadaljeval s kaznivimi dejanji tudi z uporabo sodobnih komunikacijskih sredstev, saj v doslej obravnavanih kazenskih zadevah in tudi v konkretnem primeru, ko je bila potrebna neposredna prisotnost osebe, ki je kazniva dejanja izvrševala, obdolženec ni uporabljal takšnega načina.

Pri odločanju o tem, katerega od milejših ukrepov naj uporabi, mora sodišče upoštevati pogoje, ki so določeni za posamezne ukrepe in da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim (2. odstavek 192. člena ZKP). Odreditev hišnega pripora, za katerega se zavzemajo vložniki zahteve, pri katerem mora biti podan eden od pripornih razlogov iz 1 do 3 točke 1. odstavka 201. člena ZKP, temelji na oceni, da odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka (1. odstavek 199.a člena ZKP). Iz določbe 2. odstavka 202. člena ZKP izhaja obveznost sodišča, da mora v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora med drugim določno navesti tudi razloge o tem, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi. Ta pogoj sodišče vedno presoja v skladu z ustavnim načelom sorazmernosti, znotraj katerega (poleg primernosti in uravnoteženosti ukrepa) presoja tudi, ali je željeni cilj (preprečitev ponovitve kaznivega dejanja, katerega je obdolženec osumljen) mogoče doseči s kakim drugim, milejšim ukrepom. Kadar sodišče obrazloženo ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, niti ni potrebno še posebej utemeljiti, zakaj ni odredilo milejšega ukrepa, saj odgovor na to vprašanje implicira že sama ugotovitev o neogibnosti pripora.

V pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora so navedene konkretne in specifične okoliščine, na podlagi katerih sodišče ugotavlja, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje, ki pomeni ogrožanje (premoženjske) varnosti ljudi. Sodišče ugotavlja, da je obdolženec, ki je po poklicu strojni tehnik, vendar brez zaposlitve in rednih dohodkov, utemeljeno osumljen, da je v času od avgusta 2006 do marca 2007 z namenom prilastitve stvari velike vrednosti, bodisi sam (točki 1 in 4 izreka prvostopenjskega sklepa) ali v sostorilstvu z A.B. (točke 2., 3. in 6.) storil serijo vlomnih tatvin, s katerimi si je protipravno prilaščal osebne avtomobile višjega cenovnega razreda (v vrednosti od 30.000 do 62.000 eurov). Iz izpodbijanih odločb tudi izhaja, da je obdolženec že bil pravnomočno obsojen v Avstriji na 18-mesečno zaporno kazen zaradi kaznivih dejanj tatvine, velike tatvine, lahke in hude telesne poškodbe, roparske tatvine in hudodelskega združevanja in da zoper njega tečejo še trije kazenski postopki zaradi utemeljenega suma, da je storil kazniva dejanja velike tatvine, povzročitev splošne nevarnosti, nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov ter kaznivo dejanje posilstva. Na podlagi navedenih objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki z veliko verjetnostjo dopuščajo sklepanje, da se obdolženec načrtno in kontinuirano ukvarja s kaznivo dejavnostjo, ki je predmet postopka in ki mu očitno predstavlja vir pridobivanja materialnih sredstev, sodišče utemeljeno sklepa, da je v konkretnem primeru pripor zaradi ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP) neogibno potreben za varnost ljudi in njihovega premoženja in da za nadomestitev pripora z milejšim ukrepom (hišnim priporom) v tem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji.

Kot je razvidno iz izpodbijanih odločb, sta sodišči pri presoji in obrazložitvi neogibnosti pripora za varnost ljudi skladno z načelom sorazmernosti zadostili navedenim zakonskim pogojem. S tem ko zagovorniki izpodbijajo pravilnost takšne ocene tudi s poudarjanjem načina storitve kaznivih dejanj (brez uporabe komunikacijskih sredstev, neposredna prisotnost osebe, ki je izvrševala kazniva dejanja), v nasprotju z zakonom izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker je po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).