Jedro

V kolikor delo nima takšnih kvalitet, naročnik ni dolžan prevzeti dela. Navedeno pomeni, da je odločilno zgolj stanje/kvaliteta dela ob njegovi predaji.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 630,00 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da : sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2005/02815 z dne 20. 04. 2005, ostane v veljavi v delu 1. točke izreka za glavnico v višini 27.689,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 2.200.000,00 SIT od 09. 09. 2004 do 31. 12. 2006; - od zneska 4.129.056,00 SIT od 30. 09. 2004 do 31. 12. 2006; - od zneska 306.525,12 SIT od 20. 10. 2004 do 31. 12. 2006; - od zneska 27.689,79 EUR od 01. 01. 2007 do plačila; ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 276,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 66.355,81 SIT od 03. 05. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 276,89 EUR od 01. 01. 2007 do plačila (1. točka izreka); se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2005/02815 z dne 20. 04. 2005 razveljavi v delu 1. točke za glavnico v višini 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 05. 2003 do plačila in v delu 3. točke izreka za izvršilne stroške v višini 83,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 04. 2005 do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska izvršilnih stroškov v višini 66.355,81 SIT od 20. 04. 2005 do 03. 05. 2005 in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne (2. točka izreka); je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.331,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper sodbo v njenem ugodilnem delu (1. in 3. tč. izreka sodbe) vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno dejstvo sklenjene Pogodbe za izgradnjo in najem sistema za elektronsko upravljanje in arhiviranje dokumentov z dne 25. 08. 2004 (A6, v nadaljevanju Pogodba). Sporno je vprašanje, ali je tožena stranka svoje obveznosti po Pogodbi pravilno izpolnila ter ali je tožeča stranka utemeljeno odstopila od Pogodbe. Sodišče prve stopnje je odločitev o (delni) utemeljenosti tožbenega zahtevka naslonilo na ugotovitev, da je imelo delo tožene stranke takšne napake, ki so tožečo stranko upravičevale do odstopa od Pogodbe in je zato upravičena do povračila zneskov, ki jih je v izpolnitev te Pogodbe plačala. V bistvenem so očitki pritožbe izpodbijani sodbi naslednji: A) da se sodišče prve stopnje zmotno ni opredelilo do dejstva šolanja delavcev tožeče stranke; B) da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je avtomatično odčitavanje/zajem atributov osnovna karakteristika sistema za elektronsko upravljanje in arhiviranje dokumentov (v nadaljevanju Sistem); C) da sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo okoliščine zamenjave programske opreme Telefrom elite V8 s cenejšo programsko opremo; Č) da je sodišče prve stopnje odločitev v sporu zmotno naslonilo na pričo A. J. pod A) Tožena stranka je dejstvo izobraževanja delavcev tožeče stranke (dne 10. 11. 2003) navajala v zvezi z navedbo, da je Sistem ob (kasnejši) primopredaji deloval (tč. 6 3. pripravljalne vloge z dne 17. 01. 2007, list. št. 40). Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da dejstvo izobraževanja delavcev (četudi resnično) ne more vplivati na ugotovitev o neustreznosti Sistema in s tem na odločitev v zadevi. Tudi če je (skladno z navedbami tožene stranke) Sistem že deloval (po navedbah pritožbe: bil izgotovljen), to še ne pomeni, da je deloval tudi pravilno. Izobraževanje je namreč lahko izvedeno tudi na delujočem sistemu z napakami. Upoštevaje, da sta stranki sklenili pogodbo o delu, je bila tožena stranka zvezana delo izvršiti po dogovoru in po pravilih posla (1. odstavek 626. člena Obligacijskega zakonika, OZ). V kolikor delo nima takšnih kvalitet, naročnik ni dolžan prevzeti dela. Navedeno pomeni, da je odločilno zgolj stanje/kvaliteta dela ob njegovi predaji. Delovanje Sistema tako ne izkazuje tudi njegove kvalitete, ki je bila predmet ugotovitvenega postopka pred sodiščem prve stopnje in s čigar zaključki se pritožbeno sodišče strinja (glej točko B). Na dejstvo, da je Sistem v določeni meri deloval, kaže nenazadnje tudi s pritožbo nenapadana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil večkrat predmet preizkusa s strani tožeče stranke. Kljub temu pa, kot že napisano, ni deloval pravilno.

Skladno s 340. členom ZPP je nepopolna ugotovitev dejanskega stanja podana takrat, kadar sodišče ni ugotovilo kakšnega odločilnega dejstva v zadevi. Odločilna dejstva so tista, ki vplivajo na odločitev, kar pa glede na zgoraj obrazloženo dejstvo izobraževanja delavcev tožeče stranke ni. Skladno z navedenim zato pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z šolanjem delavcev tožeče stranke ni utemeljen.

pod B) S pritožbo izpodbijana je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil bistven element Pogodbe avtomatično zajemanje/odčitavanje atributov. Sodišče prve stopnje je (z vpogledom v besedilo Pogodbe in prilog) ugotovilo še več, da je bilo (kot bistveno) dogovorjeno avtomatsko zajemanje atributov v večji meri. Pritožba sicer opozarja na tč. 1.2.1 priloge k Pogodbi z naslovom „PROCES Potrditev prejetega računa“ (v nadaljevanju Priloga, A22), ki predvideva tudi ročno zajemanje atributov, vendar se je sodišče prve stopnje do te določbe opredelilo. Ugotovilo je, da sta se stranki v točki 1.1 Priloge jasno dogovorili, da se bodo atributi v večji meri odčitavali neposredno z računa s pomočjo optičnega prepoznavanja znakov in oznak. Stranki sta sicer res predvideli tudi možnost ročnega odčitavanja glede na kvaliteto originalnega računa in skeniranja, vendar pa je bilo kot osnovno delovanje Sistema predvideno optično prepoznavanje znakov in oznak, torej avtomatsko odčitavanje. Tožena stranka v pritožbi ponavlja navedbe o tem, da tehnologija 100% avtomatskega zajema atributov ne omogoča (čemur tožeča stranka ni nasprotovala), saj da vedno pride do okoliščin, ko je potrebno posamezni atribut/dokument z vsemi potrebnimi elementi ročno spremeniti v elektronsko obliko zaradi nadaljnje obdelave. Da pa bi takšne okoliščine obstajale ob primopredaji Sistema, tožena stranka v postopku niti ni zatrjevala.

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeni dogovor o funkcionalnosti Sistema pravilno ugotovilo, da slednji ob prevzemu sploh ni zajemal (nobenih) atributov, kar razumljivo, da ob dogovoru njihovega zajemanja v večji meri ne zadostuje za zaključek, da je Sistem deloval pravilno. Dejstvo, da ni mogoče 100% avtomatsko zajemanje atributov, na navedeno ne vpliva. Sodišče prve stopnje je odločitev o napačnem delovanju Sistema oprlo na več v postopku izvedenih dokazov (zapisnik o delnem pregledu sistema z dne 11. 11. 2003 – A8, zapisnik o tretjem poskusu primopredaje z dne 23. 12. 2004 - A9, zaslišanje prič J. B., T. S. in A. J.), ki jih pritožba ne uspe izpodbiti. Četudi je Pogodba predvidevala tudi ročno vnašanje podatkov, ugotovitev, da ob njegovem prevzemu (brez prisotnosti posebnih okoliščin) Sistem ni zajemal nobenih atributov, odkazuje na pravilnost zaključka o nepravilnem delovanju/funkcionalnosti Sistema oz. o takšnem njegovem delovanju, ki je v nasprotju z izrecnim dogovorom strank.

pod C) Neprerekana je navedba tožene stranke, (3. odstavek pripravljalne vloge z dne 11. 01. 2007, list. št. 34), da je dne 23. 06. 2004 tožena stranka v soglasju s tožečo zamenjala programsko opremo za cenejšo. Nadalje je s pritožbo neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta stranki Pogodbo sklenili dne 25. 08. 2004, kar je dva meseca po zamenjavi opreme. Navedeno ob pravilno ugotovljenem dogovoru strank o funkcionalnosti Sistema (glej točko A) pomeni, da menjava programske opreme/modula ne vpliva na odločitev v zadevi. Četudi bi menjava programske opreme za cenejšo pomenila zmanjšanje funkcionalnosti Sistema, je bila tožena stranka tista, ki se je s (kasnejšim) podpisom Pogodbe zavezala k takšnemu delovanju Sistema, ki bo zagotavljal avtomatsko odčitavanje atributov v večji meri. Tako dogovorjena funkcionalnost Sistema je bila tudi predmet preizkusa ob primopredaji in je služila kot podlaga za ugotovitev/zaključek tožeče stranke o neustreznosti delovanja Sistema in s tem za odpoved Pogodbe. Okoliščine, zaradi katerih je prišlo do menjave programske opreme (s strani tožene stranke zatrjevano slabo finančno stanje tožeče stranke), na odločitev v zadevi ne vplivajo.

Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tožena stranka v zvezi z menjavo programske opreme niti ni ponudila konkretnih navedb, v kolikšni meri naj bi zamenjana oprema sploh zagotavljala odčitavanje (v koliko zmanjšanem obsegu) in kakšen naj bi bil dogovor strank v zvezi s slednjim. Predlagani dokaz z izvedencem pomanjkljivih trditev ne more nadomestiti in zato ni mogoče slediti toženi stranki v zvezi s pritožbenim očitkom kršitve 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tudi dejstvo, v zvezi s katerim je tožena stranka predlagala izvedenca, t.j. za ugotovitev uporabnosti programske opreme, ni odločilno. Bistveno je namreč, h kakšni uporabnosti /funkcionalnosti se je tožena stranka poznavajoč delovanje zamenjane opreme s Pogodbo zvezala. Upoštevaje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nedelovanje Sistema že ob postavki „odčitavanje atributov“, nadaljnje ugotavljanje izpolnjevanja zahteve po omejevanju dodeljenih pravic ni bilo potrebno.

pod Č) Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje odločitev v zadevi zmotno naslonilo na izpoved priče A. J., ki da je zaradi solastništva v družbi J. d.o.o. neverodostojna priča. Sodišče prve stopnje je njegovo izpoved ocenilo v zvezi z izpovedjo drugih prič, ki so njegovo izpoved potrdile (priči J. B. in T. S.) in drugimi dokazi (zapisniki o prevzemu, Pogodba in Priloga). Tako ne trdi pritožbeno navajanje, da je sodišče odločitev oprlo zgolj na njegovo pričanje. Tudi dejstvo, da je J. povezan s tožečo stranko, ne jemlje njegovi izpovedi (avtomatično in v celoti) verodostojnosti. Sodišče jo je preizkusilo skupaj z drugimi dokazi in sprejelo zaključke skladno z 8. členom ZPP.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo avtomatsko odčitavanje atributov v večji meri bistven element Pogodbe. S tem, ko je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, da sistem na takšen (dogovorjen) način ni deloval, je ugotovilo napako, ki je tožečo stranko upravičevala k odstopu od Pogodbe. Navedbe tožene stranke (ki jih ponavlja v pritožbi), da je A. J. dodatno pogojeval delovanje sistema, pritožbenega sodišča ne prepričajo, saj je sodišče prve stopnje odločitev o vsebini/naravi dogovorjenega Sistema pravilno oprlo na vsebino Pogodbe in njegove Priloge, kjer je to izrecno zapisano.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila, je odločanje o njih odpadlo, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo 875 točk za odgovor na pritožbo, 2% administrativnih stroškov, 20 % DDV ter sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 138,45 EUR. Priglašenih stroškov končnega poročila stranki pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo, saj so slednji zajeti v stroških storitve sestave odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR po odvetniški tarifi je pritožbeno sodišče priznalo tožeči stranki skupaj stroške v višini 630,00 EUR. Slednje je tožeči stranki dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.