Jedro

Ker pravica do vračila premoženja v naravi ni pravica, izražena v denarni vrednosti, v takem primeru ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, če revident ne opredeli pravnega vprašanja konkretno in natančno ter ne pojasni, zakaj naj bi bilo postavljeno vprašanje pomembno za odločitev v obravnavani zadevi, niti v čem naj bi sodišče prve stopnje glede tega vprašanja ravnalo nezakonito. Prav tako ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje, če revident ne navede, glede katerega pravnega vprašanja in od katerih odločb Vrhovnega sodišča naj bi izpodbijana odločitev odstopala, niti, v čem naj bi bila neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje in katere odločbe naj bi to neenotnost izkazovale.

Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, zelo hude posledice niso izkazane s trditvami o izgubi dediščine.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po odvetniku vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti uveljavlja vse razloge iz drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo Upravne enote Brežice z dne 22. 5. 1998, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 24. 8. 2009. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentkino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. Ta je s svojo odločbo zavrnil revidentkino zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, podržavljenih prejšnjemu lastniku A.A., ker niso izpolnjeni pogoji iz 9. in 12. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov.

6. Revidentka navaja, da se denacionalizacijski postopek nanaša na premoženje, ki je vredno veliko več kot 20.000 EUR.

7. V obravnavani zadevi gre za spor o denacionalizaciji. Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi, pravica do vračila premoženja v naravi pa po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ni pravica, izražena v denarni vrednosti (npr. sklepi X Ips 728/2008 z dne 22. 1. 2009, X Ips 747/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 734/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 789/2008 z dne 2. 4. 2009). Enako stališče je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 sprejelo tudi Ustavno sodišče. Da bi v obravnavani zadevi šlo za denacionalizacijo v obliki odškodnine, izražene v denarni vrednosti, pa revidentka niti ne navaja niti ne izkaže. Ker torej ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, ni podana dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. 8. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

9. Revidentka uveljavlja, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in za neenotnost prakse sodišča prve stopnje.

10. Glede pomembnega pravnega vprašanja revidentka navaja, da revizija odpira dve pravni vprašanji, opredeli pa le eno vprašanje, in sicer vprašanje učinkovanja odločb Ustavnega sodišča v zvezi z ustavno pritožbo, ko ta odločba v nosilnih razlogih razlaga zakon, v zvezi s čimer iz Pritrdilnega ločenega mnenja dr. Cirila Ribičiča v zadevah Up-1002/05 in Up-1062/05 povzema stališče, da odločba sodišča, ki take odločbe Ustavnega sodišča ne upošteva in tudi prepričljivo ne argumentira, s katerimi njenimi stališči ne soglaša in zakaj, že iz tega razloga krši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Z navedenim pravnim vprašanjem pa po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanja ni oblikovala natančno in konkretno, predvsem pa ni navedla okoliščin, ki kažejo na pomembnost tako zastavljenega vprašanja v obravnavani zadevi, ter razlogov, zaradi katerih meni, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

11. Prav tako revidentka ni pojasnila zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča in neenotne sodne prakse, saj ni navedla, glede katerega pravnega vprašanja in od katerih odločb Vrhovnega sodišča naj bi izpodbijana odločitev odstopala, niti v čem naj bi bila neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje in katere odločbe naj bi to neenotnost izkazovale. Če glede odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča meri na njegov sklep II Ips 479/2008 z dne 14. 10. 2009, pa ta po presoji Vrhovnega sodišča v primeru, kakršen je obravnavani, ne pride v poštev. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru namreč temelji na opredelitvi zakonca prejšnjega lastnika, ki se lahko šteje za nadomestnega upravičenca po določbi 12. člena ZDen, navedeni sklep Vrhovnega sodišča pa se nanaša na razlago zakonskih določb o solidarni odgovornosti zakoncev za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem. Ker gre torej za povsem drugačno pravno in dejansko situacijo, zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča ni podan. Glede na navedeno revidentka ni izkazala pogojev za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v tem primeru ni izpolnjen niti pogoj iz določbe 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revidentka zelo hudih posledic ni izkazala s trditvami o izgubi dediščine, katere vrednost naj bi po njenih trditvah presegala 20.000 EUR.

13. Ker revidentka ni izkazala zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 14. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.