Jedro

Pravno odločilno je, da je stena, po kateri poteka parcelna meja, zgrajena kot skupna stena k objektoma tožnikov in stranke z interesom. V tak skupen konstrukcijski element, ki sega na obe zemljiški parceli, zato že po naravi stvari ni mogoče posegati brez soglasja lastnika sosednje parcele.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim sklepom št. 351-420/2019-39 je prvostopenjski organ zavrgel vlogo tožnikov za izdajo dovoljenja za legalizacijo objekta daljšega obstoja št. stavbe 26 na zemljišču s parc. št. 783/4 k. o. ... Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da je bil v letih 1950/1951 zgrajen stanovanjski dvojček s skupno vmesno nosilno steno (stavbi št. 26 in 27), da je bila v letu 1972 stavba št. 26, ki je v lasti tožnikov, brez gradbenega dovoljenja nadzidana, da je bila v letu 2015 stavba št. 27, ki je v lasti stranke z interesom, na podlagi gradbenega dovoljenja porušena. Upravni organ ugotavlja, da „posestna“ (pravilno parcelna, op. sodišča) meja poteka po skupni steni dvojčka in da je bila nadzidava v letu 1972, čeprav je bila izvedena do meje, poseg v skupno steno. Meni, da gre za ravnanje, ki presega posel skupnega upravljanja, zato sta bila tožnika k zahtevi dolžna priložiti soglasje stranke z interesom. Ker tožnika kljub pozivu tega nista storila, je vlogo zavrgel. 2. Z izpodbijanim sklepom št. 351-420/2019-40 je prvostopenjski organ tožnikoma naložil plačilo stroškov postopka stranke z interesom v znesku 428,38 evrov, stroškovni zahtevek tožnikov pa je zavrnil. 3. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbi tožnikov zoper oba navedena sklepa.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnika se ne strinjata z izpodbijanima sklepoma in zoper njiju vlagata tožbo. V njej navajata, da se zunanji zid objekta, ki ga želita legalizirati, naslanja na prej obstoječi zid na meji, ki razmejuje njuno zemljiško parcelo s parcelo stranke z interesom, ter da se navedeni zunanji zid na prej obstoječi zid naslanja „na mestu manj od polovice njegove širine“. Menita, da ob takem dejanskem stanju pravico graditi izkazujeta že z lastninsko pravico na zemljišču s parc. št. 783/4, ki sega do polovice širine prej obstoječega zidu na meji. Ob sklicevanju na 8. in 18. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) navajata, da v tem primeru meja med parcelama št. 783/4 in 783/3 poteka po sredini prej obstoječega zidu in da sta lastnika vsega prostora, ki je znotraj polovice širine prej obstoječega zidu na meji, torej tudi tistega prostora, kjer stoji zunanji zid objekta, ki ga želita legalizirati. Trdita, da je obravnavani objekt v celoti postavljen znotraj meja njune nepremičnine ter da zato izkazujeta pravico graditi. Menita, da enako velja, če se sporni zid na meji šteje za mejno znamenje v smislu 79. in 80. člena SPZ in da imata na tej podlagi pravico uporabljati zid do polovice njegove širine, vključno z gradbenimi posegi, v zvezi s čemer se sklicujeta na pravno izročilo, kot izhaja iz paragrafa 855 Občega državljanskega zakonika (ODZ). Vztrajata, da zakonska pravica mejaša do uporabe zidu na meji vključuje gradbene posege na zidu, za kar ne potrebujeta soglasja, oziroma trdita, da bi soglasje potrebovala le, če bi presegla polovico širine zidu ali če bi zid poškodovala, uničila ali ogrozila. Uveljavljata, da je izpodbijani sklep tako očitno napačen, da mu je moč očitati samovoljnost, zaradi česar je prišlo do posega v ustavni pravici iz 22. in 33. člena Ustave. Dodajata, da je zaradi nezakonitosti sklepa o glavni stvari nezakonita tudi odločitev o stroških postopka.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

6. Stranka z interesom v odgovoru tožbi nasprotuje. Navaja, da sta tožnika v drugih upravnih in sodnih postopkih trdila, da je za vsak poseg v vmesno steno potrebno soglasje mejaša. Trdi tudi, da je objekt tožnikov grajen na njeni nepremičnini in da za več kot polovico širine vmesnega zidu sega čez parcelno mejo.

7. Tožnika v pripravljalni vlogi navajata, da je njuna raba spornega zidu v zakonskih mejah. Trdita, da je zid na meji postavljen kot skupni nosilni zid dveh sosednjih objektov in da je obravnavana gradnja zgolj izvrševanje lastninskega upravičenja rabe v mejah iz 79. člena SPZ. Menita, da stranka z interesom v odgovoru na tožbo ne more spreminjati toženkinih ugotovitev in presoje iz izpodbijanega akta.

**Dokazni sklep**

8. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v upravni spis zadeve in v naslednje listine v sodnem spisu: odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 14. 12. 2020(A3), sklep Upravne enote Ljubljana z dne 10. 6. 2020 (A4), odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 14. 12. 2020 (A5) in sklep Upravne enote Ljubljana z dne 10. 6. 2020 (A6).

9. Zavrnilo je dokazne predloge za zaslišanje strank, ogled na kraju in postavitev izvedenca geodetske stroke ter za vpogled v ostale listine sodnega spisa, to je odgovor tožeče stranke na odgovor na tožbo z dne 15. 6. 2015 v I U 667/2015, tožbo z dne 22. 4. 2015 v I U 667/2015, tožbo z dne 23. 11. 2015 v P 107/2015 in geodetski načrt, vse označeno s C2. Z navedenimi dokaznimi predlogi namreč stranka z interesom dokazuje trditev, da so bila pretekla pravna naziranja tožnikov drugačna in da objekt tožnikov za več kot polovico širine vmesnega zidu sega čez parcelno mejo. Te trditve so za odločitev v zadeni pravno nepomembna. Ni namreč pravno pomembno, kakšna so bila pretekla pravna naziranja tožnikov. Poleg tega upravni organ v izpodbijanem aktu ni ugotovil, da bi objekt tožnikov za več kot polovico širine vmesnega zidu segal čez parcelno mejo. Ker v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti izpodbijanega akta, to je o tožbi, s katero tožeča stranka uveljavlja njegovo nezakonitost, je mogoče s trditvami o drugačnem dejanskem stanju od ugotovljenega v upravnem postopku dokazovati nezakonitost akta, ne pa tudi njegove zakonitosti, kar z navedenimi trditvami poskuša stranka z interesom.

**K I. točki izreka**

10. Tožba ni utemeljena.

11. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zavrženje zahteve tožnikov za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja po določbah 117. člena Gradbenega zakona (GZ). Eden izmed pogojev za izdajo tega dovoljenja po prvi alineji drugega odstavka 117. člena GZ je tudi pravica graditi. Med strankami je sporno, ali sta bila tožnika to pravico dolžna izkazati tudi s soglasjem stranke z interesom.

12. Dejansko stanje, na katerega se opira izpodbijana odločitev in ki ga tožnika ne prerekata, je: - v letih 1950/1951 je bil zgrajen stanovanjski dvojček (sedaj stavbi št. 26 na parc. št. 783/4 in št. 27 na parc. št.783/3, obe k. o. ...) s skupno vmesno nosilno steno; - meja med zemljiščema s parc. št. 783/4 (v lasti tožnikov) in 783/3 (v lasti stranke z interesom) poteka po skupni steni dvojčka; - v letu 1972 je bila stavba št. 26 brez gradbenega dovoljenja nadzidana in sicer z nadzidavo vmesnega zidu, pri čemer je bila nadzidava izvedena do parcelne meje.

13. Iz izpodbijane odločbe sicer še izhaja, da je bila v letu 2015 stavba št. 27 v lasti stranke z interesom na podlagi gradbenega dovoljenja porušena in da je po navedbah tožnikov stranka z interesom na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 4. 4. 2019, za izdajo katerega upravni organ ni zahteval soglasja tožnikov, zgradila nov objekt, ki ga je „naslonila“ na skupno vmesno steno.

14. Sodišče ni presojalo navedb stranke z interesom, po katerih naj bi bil objekt tožnikov grajen na njeni nepremičnini in naj bi za več kot polovico širine vmesnega zidu segal čez parcelno mejo, niti njenih navedb o preteklih pravnih naziranjih tožnikov. Te navedbe namreč za odločitev niso pomembne iz enakih razlogov, kot jih je sodišče navedlo že v 9. točki obrazložitve te sodbe v zvezi s tem predlaganimi dokazi, zato jih ne ponavlja.

15. V obravnavani zadevi gre za specifično situacijo, ko si stavbi, ki vsaka stoji na svoji zemljiški parceli, skupaj pa tvorita dvojček, delita skupni konstrukcijski element, to je nosilno steno. V tem pogledu je položaj skupne nosilne stene primerljiv s položajem skupnih gradbenih elementov iz tretjega odstavka 3. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Ker pa ne gre za etažno lastnino1 in ker skupna stena ni samostojna stvar v pravnem prometu, po presoji sodišča na njej ni mogoč poseben lastniški (solastninski ali skupnolastniški) režim, ki bi bil drugačen od siceršnjega lastniškega režima na posameznem delu dvojčka, ki (kot rečeno) vsak stoji na svoji zemljiški parceli.

16. Upravno sodišče je svoji sodni praksi2 v preteklosti že zavzelo stališče, da gre pri dvojčkih, kljub temu, da ne gre za stanovanjsko stavbo v etažni lastnini, pri skupnih delih ali napravah za položaj, primerljiv s položajem skupnih gradbenih elementov po SZ-1, ter da je zato soglasje lastnika sosednjega dela dvojčka potrebno, če se z gradnjo posega v skupne dele in naprave.

17. Do enakega rezultata, to je, da je soglasje lastnika sosednjega dela dvojčka potrebno, če se z gradnjo posega v skupne dele in naprave, pride tudi ob uporabi splošnega stvarnopravnega načela superficies solo cedit iz 8. člena SPZ3, na katerega se sklicujeta tožnika. Tudi ob uporabi tega pravila je namreč pravno odločilno, da je stena, po kateri poteka parcelna meja, zgrajena kot skupna stena k objektoma tožnikov in stranke z interesom. V tak skupen konstrukcijski element, ki sega na obe zemljiški parceli, zato že po naravi stvari ni mogoče posegati brez soglasja lastnika sosednje parcele. Na drugačno presojo ne vpliva tožbeno sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 270/2018. Pravno gledano je skupno steno (enako kot hišo iz citiranega judikata Vrhovnega sodišča) sicer mogoče enostavno (tudi) razrezati na kateremkoli delu, kot pač potekajo navpičnice parcelnih razmejitev zemljišča, na katerem stoji. Vendar pa tudi tak praven razrez stene ne pripelje do zaključka, po katerem bi lahko vsak lastnik na svoji strani posegel v skupno steno brez soglasja lastnika druge strani. Brez tega soglasja v steno namreč ni mogoče poseči prav zato, ker je nosilna stena objekta v dejanskem pogledu nedeljiva stvar.

18. Tožnika zmotno menita, da je nadzidava, ki je izvedena do parcelne meje na steni, zgolj uporaba skupne stvari v okviru izvrševanja lastniškega upravičenja. Nadzidava je že po naravi stvari namreč poseg v samo substanco stvari. Z njo je bila obstoječa stena, pa čeprav samo do parcelne meje, podaljšana v višino. S tem je bila obstoječa skupna stena bistveno spremenjena. To pa je nedvomno poseg, za katerega je potrebno soglasje lastnika sosednjega zemljišča. Drugačno stališče od tega, da je nadzidava stene, poseg v tak gradbeni element, nadzidava nosilne stene pa poseg v konstrukcijski element, ne izhaja niti iz sodnih odločb Vrhovnega sodišča I Up 166/2007, I Up 848/2001 in X Ips 322/2011, na katere se sklicujeta tožnika. Zavzeto stališče pa potrjuje tudi sodba I Up 1423/2003, po kateri se za poseg v skupne konstrukcijske elemente šteje izvedba prizidka k obstoječi večstanovanjski stavbi.

19. Tožnika ne moreta uspeti niti s sklicevanjem na določbe 79. in 80. člena SPZ, ki se nanašajo na mejna znamenja (mejne ograje, pregrade, drevesa, jarki in druge stvari, ki so namenjene označitvi meje). Obravnavana stena sicer ni samostojen objekt v smislu navedenih določb SPZ, vendar pa tudi uporaba pravnih pravil za mejna znamenja na podlagi argumenta pravne analogije ne privede do rezultata, za katerega si prizadevata tožnika. Po prvem odstavku 80. člena SPZ so mejna znamenja skupna lastnina lastnikov sosednjih nepremičnin. Ker nadzidava (kot že pojasnjeno) ni uporaba stvari, temveč poseg v njeno substanco, gre za posel, ki presega okvire rednega upravljanja. Zato je za tak poseg, upoštevaje peti odstavek 67. člena v zvezi s petim odstavkom 72. člena SPZ, potrebno soglasje obeh lastnikov.

20. Predmet presoje v tem upravnem sporu ni dopustnost posega v času njegove izvršitve, temveč izdaja dovoljenja za objekt daljšega obstoja po 117. členu GZ, torej izdaja upravnega dovoljenja po sedanjih predpisih. Za odločitev zato ni pravno pomembno, ali sta tožnika oziroma ali so njuni pravni predniki potrebovali soglasje lastnika sosednjega zemljišča v času izvedbe posega (to je v času, ko so na območju Republike Slovenije veljala pravna pravila ODZ), temveč ali ga potrebujeta v času izdaje zahtevanega upravnega dovoljenja. Tožnika se tako neutemeljeno sklicujeta na pravno pravilo iz paragrafa 855 ODZ.

21. Ne glede na navedeno sodišče dodaja, da nadzidava skupne stene ni dopustna niti na podlagi navedenega pravnega pravila. Skupni zidovi se na podlagi pravnega pravila iz paragrafa 854 ODZ4 namreč štejejo za skupno lastnino. Po pravnem pravilu iz paragrafa 855 ODZ sme sicer vsak sodeležnik „skupni zid rabiti na svoji strani do polovice v debelini, napraviti tudi slepa vrata in vzidane omare tam, kjer jih ni na nasprotni strani. Vendar se zgradba ne sme spravljati v nevarnost radi dimnika, ognjišča ali drugih naprav, sosed pa nikakor ne ovirati v rabi svojega deleža.“ Iz navedenega besedila ODZ tako izhaja, da to pravno pravilo sicer pride v poštev tudi pri objektih, vendar pa je sodišče že pojasnilo, da nadzidava ne pomeni uporabe, prav tako pa nadzidava ni niti noben od dovoljenih gradbenih posegov iz paragrafa 855 ODZ. Z nadzidavo, pa čeprav samo do parcelne meje, je bil obstoječi zid, ki se je po pravilih ODZ štel za skupno last, podaljšan v višino. To pa je poseg v skupno stvar, za katerega tožnika ob upoštevanju pravnega pravila iz paragrafa 833 ODZ in nadaljnjih ter dejstva, da je delež tožnikov na skupni steni enak deležu stranke z interesom (tožnika sama trdita, da parcelna meja poteka po sredini stene), potrebujeta soglasje stranke z interesom.

22. K vsemu navedenemu sodišče še dodaja, da na drugačno presojo ne vplivajo niti gradbeni posegi na strani stranke z interesom. Ker je bila stena zgrajena kot skupna stena obeh delov dvojčka, stranka z interesom z rušitvijo svojega dela dvojčka in izgradnjo nove stavbe ni izgubila lastninskega upravičenja na skupni steni.

23. Po povedanem je upravni organ pravilno presodil, da sta bila tožnika pravico graditi dolžna izkazati s soglasjem stranke z interesom. Njegovemu stališču zato ni mogoče očitati samovoljnosti, v posledici tega pa tudi ne kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, niti kršitve lastninske pravice, ki jo varuje 33. člen Ustave.

24. Sklep o stroških tožnika izpodbijata z očitkom, da je nezakonita odločitev o njuni zahtevi za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja. Ker je po povedanem izpodbijana odločitev o glavni stvari pravilna, je tudi njuna tožba zoper sklep o stroških neutemeljena.

25. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

26. Odločitev o stroških postopka, ki jih priglašata tožnika, temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

27. Odločitev o stroških postopka vključuje tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov postopka stranke z interesom. Ker ZUS-1 nima posebnih določb glede vprašanja povrnitve stroškov strank z interesom, je glede tega treba na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabiti Zakon o pravdnem postopku (ZPP), zlasti 154. in 155. člen. Stranka z interesom je v postopku sicer uveljavljala, naj sodišče tožbo zavrne, kar pomeni, da je s svojim zahtevkom uspela, vendar pa je sodišče presodilo, da s svojimi navedbami ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve. Zato je ocenilo, da priglašeni stroški niso bili potrebni.

1 Pri etažni lastnini je po tretjem odstavku 105. člena zemljišče, na katerem stoji zgradba, skupni del zgradbe. Predvsem pa po prvem odstavku 107. člena SPZ etažna lastnina lahko nastane le na podlagi pravnega posla ali z odločbo sodišča in z vpisom v zemljiško knjigo. 2 Npr. sodba I U 1822/2016 in v njej citirana sodna praksa. 3 Po tej določbi je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. 4 Ta določa:“Razori, plotovi, ograde, lesene ograje, zidovi, zasebni potoki, jarki, prazni prostori in druge enake pregraje, ki so med sosednimi zemljišči, se štejejo za skupno lastnino, ako grbi, napisi ali drugi znaki in dokazila ne dokazujejo nasprotnega.“