Jedro

Operater se je pri odstranitvi maščobne ciste (tumorja) v bazi lobanje odločil za uporabo metode totalne resekcije, kar ne daje dovolj podlage za zaključek, da je bila že s tem storjena zdravniška napaka. Zgolj uporaba te, četudi tvegane metode, namreč sama zase ne predstavlja zdravniške napake. Ključen zaplet pri posegu je nastopil s tem, ko se je pri luščenju tumorja okrog srednje možganske arterije ta zatrgala in začela krvaveti, temu delu (tj. reševanju zatrgane žile) pa operater ni bil kos. Bistveno je namreč, kako se rešuje poškodovano žilo, da ne bi prišlo do predolgega brezkrvja možganov. Ker je bilo to v predmetni zadevi predolgo, je pri tožnici privedlo do infarkta možganskega tkiva. Vse navedno utemeljuje zaključek, da je v obravnavani zadevi operater storil zdravniško napako, za katero je podana odškodninska odgovornost (tožene stranke), ki nastopi, če medicinski delavec ne ravna, kot je treba, in je torej poslabšanje pacientovega zdravja posledica njegovega strokovno nepravilnega ravnanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožničin zahtevek po temelju utemeljen.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje za podlago svoje odločitve uporabilo izvedensko mnenje izvedenca, ki je pomanjkljivo, njegove pomanjkljivosti pa niso bile odpravljene niti z dopolnitvijo mnenja niti z zaslišanjem izvedenca. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da operater G. G. ni ravnal skladno s pravili stroke in je zato storil zdravniško napako s tem, ko se je odločil za popolno odstranitev tumorja in je posledično prišlo do poškodbe možganske arterije, saj je po mnenju izvedenca poškodba žile možna kljub previdnosti in skoraj vsak od nevrokirurgov v svoji praksi prej ali slej doživi to neprijetno izkušnjo, zato gre za zaplet pri zdravljenju, ne za zdravniško napako. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je tovrsten poseg (popolna odstranitev/totalna resekcija benignega tumorja) v nasprotju s standardi nevrološke stroke, saj iz strokovne literature izhaja, da se nevrokirurgi v večini primerov kljub tveganju odločijo za tovrsten poseg. Operater tako ni kršil splošnega pravila o profesionalni skrbnosti, ki se presoja po povprečni osebi določenega ožjega strokovnega kroga, tožena stranka pa ne odgovarja za izid zdravljenja, ampak za zdravljenje po profesionalnih standardih in skrbnosti, kar je operater v konkretnem primeru izpolnil. Izvedenec je namreč povedal, da je G. ravnal kot povprečno skrben operater, ni pa mu uspel manever, da bi se izognil predolgemu brezkrvju. Sanacija poškodovane žile glede na izpoved prič in mnenje izvedenca ni potekala predolgo, zato protipravno ravnanje operaterja ni z ničemer dokazano. Glede pojasnilne dolžnosti navaja, da je malo verjetno, da operater po opravljeni diagnostiki ne bi seznanil tožnice z resnostjo njenega zdravstvenega stanja in nujnostjo operacije in da je sodišče prve stopnje povsem prezrlo, da je v konkretnem primeru po mnenju izvedenca šlo za nujno operacijo, zato pojasnila dolžnost tožene stranke sploh ni obstajala. Tožnica tudi ne more biti upravičena do rente zaradi izgubljenih delovnih sposobnosti. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev.

3. Tožnica je na vročeno pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da izvedensko mnenje pomanjkljivo in da te pomanjkljivosti niso bile odpravljene niti z njegovo dopolnitvijo niti z zaslišanjem izvedenca na naroku, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je izvedenec pomanjkljivosti mnenja in njegove dopolnitve odpravil ob zaslišanju na naroku. To je storil s tem, ko je pojasnil, kateri del ravnanja operaterja v obravnavani zadevi ocenjuje kot ravnanje povprečno skrbnega operaterja in katerega kot strokovno nepravilnega(1) ter iz katerih razlogov, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju. Izvedensko mnenje je, skupaj z njegovo dopolnitvijo in pojasnili izvedenca ob zaslišanju dovolj strokovno, natančno in razumljivo obrazloženo, da je bila odločitev sodišča prve stopnje, da se pri oblikovanju dokazne ocene nanj opre, pravilna.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da samo dejstvo, da se je operater G. G. 8. 5. 2007 pri odstranitvi maščobne ciste (tumorja) v bazi lobanje odločil za uporabo metode totalne resekcije, ne daje dovolj podlage za zaključek, da je bila že s tem storjena zdravniška napaka. Zgolj uporaba te, četudi tvegane metode, namreč, glede na mnenje izvedenca (list. št. 177), sama zase ne predstavlja zdravniške napake.(2) Ključen zaplet(3) pri posegu je nastopil s tem, ko se je pri luščenju tumorja okrog srednje možganske arterije ta zatrgala in začela krvaveti, kar se po stališču izvedenca (dopolnitev izvedenskega mnenja, list. št. 204) lahko zgodi, kakor izpostavlja tudi pritožnica, kljub previdnosti.(4)

7. Vendar navedeni zaključek sodišča prve stopnje na pravilnost njegove odločitve ne vpliva, saj je glede na mnenje izvedenca (list. št. 236), bistveno, kako se rešuje poškodovano žilo, da ne bi prišlo do predolgega brezkrvja možganov, in da v konkretnem primeru operaterju (ki je sicer po mnenju izvedenca v vseh segmentih ravnal kot povprečno skrben operater) ni uspel prav ta, ključni del operacije, torej preprečitev predolgega brezkrvja dela možganov, ki je privedlo do infarkta možganskega tkiva. Operater temu, drugemu delu (tj. reševanju zatrgane žile) ni bil kos. Vse navedene ugotovitve skupaj tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da je v obravnavani zadevi operater storil zdravniško napako, za katero je podana odškodninska odgovornost (tožene stranke), ki nastopi, če medicinski delavec ne ravna, kot je treba, in je torej poslabšanje pacientovega zdravja posledica njegovega strokovno nepravilnega ravnanja.

8. Pritožbene navedbe glede pojasnilne dolžnosti v smeri, da je malo verjetno, da operater po opravljeni diagnostiki ne bi seznanil tožnice z resnostjo njenega zdravstvenega stanja in nujnostjo operacije, so presplošne in neutemeljene, saj tožena stranka, kakor je prepričljivo utemeljilo že sodišče prve stopnje, ni z ničemer dokazala, da bi operater pojasnilno dolžnost izpolnil, pri čemer sama nosi dokazno breme. Iz obrazca Privolitev v operacijo, anestezijo in druge medicinske storitve (priloga A 71), ki ga je v spis sicer vložila tožnica, namreč res ne izhaja, da bi tožnica dobila kakršnekoli informacije o svojem stanju, predlaganem zdravljenju in o tveganjih povezanih z zdravljenjem (zlasti pa ne o možnosti popolne ali nepopolne resekcije tumorja ter možnih posledicah pri eni ali drugi opciji), tožnica pa tega obrazca tudi ni podpisala in s tem potrdila prejema teh informacij. Tožena stranka je torej, kakor je ugotovilo še sodišče prve stopnje, odškodninsko odgovorna tudi zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti, saj mora pacient v poseg v lastno telesno integriteto predhodno informirano privoliti.

9. V obravnavanem primeru ni bila podana nujnost operacije, ki bi pomenila izjemo od pojasnilne dolžnosti, temveč je bila operacija v konkretnem primeru izbirna (elektivna). Tako je namreč izvedenec izrecno navedel v svojem mnenju (list. št. 172),(5) njegovi dopolnitvi (list. št. 206), potrdil pa tudi v svoji izpovedbi (list. št. 236). Tega zaključka ne morejo omajati niti izpovedbe izvedenca, ki jih izpostavlja pritožba, da bi tožnica lahko s posegom počakala še kakšen mesec, dva, brez posledic za njeno zdravje. Če bi poseg kasneje postal nujen, to ne pomeni, da je bil tak tudi v času izvedbe operacije in da zaradi tega v času posega (oziroma pred njim) ne bi obstajala pojasnilna dolžnost tožene stranke. Podlago za tak zaključek prav tako daje dopolnitev mnenja izvedenca (list. št. 206), kjer slednji določno navede, da bi bila tožnica, če ne bi bila operirana, še nekaj časa povsem neprizadeta, brez nevroloških in funkcionalnih izpadov.(6)

10. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških postopka temelji na 164. členu ZPP.

(1) Pravna submupcija, ali to ustreza pravnemu standardu zdravniške napake, je naloga sodišča. (2) Tako izhaja tudi iz predloženega strokovnega članka (A 74), kjer je v zaključku navedeno (str. 1 in 7), da bi bilo treba opraviti radikalne resekcije v vseh primerih s ciljem preprečitve ponovitve tumorja. (V primeru) ko ta predstavlja preveliko tveganje, pa je smotrna opcija subtotalna resekcija.

(3) Na tem mestu je po stališču pritožbenega sodišča primerneje govoriti o zapletu, ne (še) o zdravniški napaki.

(4) Čeprav bi se po stališču izvedenca (list. št. 235) operater lahko izognil tej poškodbi žile, če bi imel pri posegu drugačno ekipo, bi bil drugače pripravljen in imel drugačno dispozicijo.

(5) Navedel je, da se je poseg načrtoval za primeren čas, ko bo prosta postelja in ko bo na voljo ustrezna ekipa operaterjev. Vse navedene okoliščine še potrjujejo ugotovitev, da v obravnavani zadevi ni šlo za nujen poseg.

(6) S tem so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da ni podana vzročna zveza med operacijo in tožničino izgubo delovne sposobnosti.