Jedro

Zamud pri plačilih ni mogoče obravnavati kot običajen rok izpolnitve. Toda po presoji pritožbenega sodišča je v primeru, če je dobavitelj pripravljen kreditirati tožečo stranko s tem, da pristane na poplačilo svoje prejšnje dobave kot pogoj za izvedbo novih dobav, pri tem pa niti ne terja plačila zamudnih obresti, edino logičen zaključek, da je bil rok poplačila pred izvedbo novih dobav med pravdnima strankama ustaljena poslovna praksa, s tem pa o zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti poplačila dobav niti ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev učinkov nakazil tožeče stranke toženi stranki z dne 24. 06. 2008, 02. 09. 2008 in 17. 11. 2008 v skupnem znesku 4.595,40 EUR, plačilo navedenega zneska tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2009 dalje do plačila in povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ali pa spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in stroškovno posledico.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta poslovno sodelovali od leta 1999, tožena stranka kot dobavitelj, tožeča stranka pa kot kupec blaga (po neprerekanih ugotovitvah sodišča gumi skoznikov). Po trditvah tožene stranke je poslovanje med strankama potekalo tako, da je tožena stranka tožeči dobavljala material, tožeča stranka pa ga je plačala najkasneje ob naslednji dobavi. Tožeča stranka je sicer oporekala dosledni izvedbi plačil za prejšnjo dobavo pred dobavo nove pošiljke z navedbo, da je dobave z dne 19. 01. 2007, 16. 02. 2007 in 09. 03. 2007 plačala šele 12. 04. 2007, dobave z dne 14. 02. 2008 in 20. 03. 2008 pa šele 24. 06. 2008. Toda takih primerov po stališču tožnika ni mogoče enačiti z inštitutom zapadlosti, pač pa jih je obravnavati kot dobavne pogoje za dobavo nove pošiljke blaga (list. št. 22). Sicer pa je potrditvah tožeče stranke v času poslovanja (v letih 2007 do 2009) nastal med pravdnima strankama promet v višini 16.181,22 EUR in tožnik tožencu ni plačal le zadnje dobave v vrednosti 1.080,00 EUR (list. št. 24). Iz trditev tožeče stranke ne izhaja, da je tožeča stranka z izpodbijanimi plačili prejšnjih dobav poravnavala tudi zamudne obresti.

6. Izhajajoč iz zgoraj navedenih dejstev je moč zaključiti, da je bila tožena stranka pripravljena s pogojevanjem plačila prejšnjih dobav tožečo stranko brezobrestno kreditirati do njenega naročila novih dobav. Višina tega kredita je bila očitno odvisna od presoje tožene stranke glede na to, da je v določenih primerih (ki jih navaja tožeča stranka, tožena pa jih ne prereka) tožena stranka pogojevala plačilo več zaporednih predhodnih, pa še neplačanih dobav. Koliko časa bo tožena stranka poslovno sodelovala s tožečo stranko in kolikšen je bil zanjo še sprejemljiv dolg tožeče stranke, je bilo torej odvisno od tožene stranke. Ni dvoma, da je tožeča stranka prodajne (dobavne) pogoje poplačila predhodnih dobav tožene stranke sprejela in s takimi pogoji soglašala. S plačilom predhodnih dobav pa si je zagotovila dobave materiala tudi v bodoče, torej prehod tega materiala v svojo premoženjsko sfero in s tem povečanje svojega premoženja. Tožeča stranka tudi ni trdila, da je tožena stranka v stečajno maso prijavila svoje terjatve iz naslova zamudnih obresti zaradi po njej zatrjevanih zamujenih plačil prejšnjih dobav. Glede na tako pomanjkljive trditve tožeče stranke pa ni mogoče zaključiti, da je bila zaradi poplačil prejšnjih dobav in z njimi pogojene nove dobave, čista vrednost premoženja tožeče stranke kot stečajnega dolžnika zmanjšana tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačila svojih terjatev v manjšem deležu kot če (izpodbijano) dejanje ne bi bilo opravljeno. Objektivnega pogoja izpodbijanih nakazil tožeče stranke za presojo njihove izpodbojnosti iz 1. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP torej tožeča stranka ni dokazala.

7. Pritrditi je sicer tožniku, da zamud pri plačilih ni mogoče obravnavati kot običajen rok izpolnitve. Toda po presoji pritožbenega sodišča je v primeru, če je dobavitelj pripravljen kreditirati tožečo stranko s tem, da pristane na poplačilo svoje prejšnje dobave kot pogoj za izvedbo novih dobav, pri tem pa niti ne terja plačila zamudnih obresti, edino logičen zaključek, da je bil rok poplačila pred izvedbo novih dobav med pravdnima strankama ustaljena poslovna praksa, s tem pa o zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti poplačila dobav niti ni mogoče govoriti. Ob povedanem se kot pravilen izkaže (sicer deloma iz drugih razlogov) materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka uspela izpodbiti domnevo objektivnega pogoja izpodbojnosti spornih nakazil iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP.

8. Ob odsotnosti objektivnega pogoja izpodbojnosti spornih nakazil pritožbeno sodišče pritožbenih trditev o obstoju subjektivnega pogoja ni presojalo, ker to za odločitev o pravilnosti izpodbijane sodbe ni odločilno (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ob povedanem se tako izkaže, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po drugem odstavku 350. člena ZPP ob reševanju pritožbe dolžno paziti po uradni dolžnosti. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, zato njenih stroškov odgovora na pritožbo, pritožbeno sodišče ni ocenilo kot potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP) in jih je zato dolžna nositi sama.