Jedro

Če predpisi določajo, da je mogoče ali obvezno delavcu izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja le, če se ugotovi, da je zaradi kršitve ali kršitev nastala večja materialna škoda ali da je bil moten delovni proces, teh kvalifikatornih okoliščin ni mogoče obravnavati kumulativno. Zadostuje obstoj ene izmed kvalifikatornih okoliščin, prav tako pa ni pogoj za uporabo omenjenega disciplinskega ukrepa to, da škodo ali motenje delovnega procesa povzroči obdolženi delavec sam.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika, ki je izpodbijal odločitve disciplinskih organov tožene stranke z dne 24.2.1993 ter 25.3.1993, s katerimi mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, delno ugodilo. Disciplinski odločitvi je spremenilo tako, da je tožnika spoznalo za odgovornega nekaterih disciplinskih kršitev in ga oprostilo drugih kršitev, ki so mu bile očitane. Zavrnilo je njegov zahtevek, da naj razveljavi disciplinski odločitvi o izrečenem disciplinskem ukrepu, kot tudi tožnikov zahtevek, da naj naloži toženi stranki dolžnost, da ga pozove nazaj na delo in mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja od 20.12.1992, ko je bil odstranjen iz organizacije.

Zoper sodbo sta se pritožila tožnik in tožena stranka, vendar je sodišče druge stopnje njuni pritožbi zavrnilo.

Tožnik je pravočasno vložil revizijo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da v sodbi ni odgovorilo na njegove navedbe v tožbi, in da je nedopustno samo ocenilo težo nekaterih disciplinskih kršitev, ter s tem kršilo načelo neposrednega izvajanja dokazov in ocene dokazov (9. točka 2. odstavka 354. člena ZPP/77). Razlogi sodbe sodišča druge stopnje so v nasprotju z izrekom in z razlogi sodbe sodišča prve stopnje (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP/77). Čeprav sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnik povzročil inventurni primanjkljaj, je sodišče druge stopnje tožniku pripisalo "vsaj delno krivdo" za omenjeni primanjkljaj. Če je sodišče druge stopnje samo ocenjevalo dokaze, je s tem kršilo procesno načelo neposrednosti (2. odstavek 362. člena ZPP/77). Glede kršitev določb postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP/77, ki jih je tožnik uveljavljal že v pritožbi, v reviziji ponovno navaja, da je sodišče presojalo zakonitost izpodbijanih odločitev tudi na podlagi dejstev, ki v disciplinskem postopku niso bila ugotovljena. Sodišče druge stopnje je ugotavljalo tožnikovo odgovornost tudi za dejanja, za katera je bil oproščen odgovornosti. Postopek je bil kršen tudi po 2. odstavku 354. člena ZPP/77. Sodišče prve stopnje je spremenilo opis disciplinske kršitve, a ohranilo pravno kvalifikacijo iz sklepa disciplinske komisije. Takšna ravnanja, kot so bila ugotovljena po kolektivni pogodbi, niso disciplinske kršitve ali pa jih ni mogoče ustrezno kvalificirati in opredeliti kot najhujše, hujše ali lažje, kar pa je bistveno pri izreku disciplinskega ukrepa. Čeprav se za nevestno opravljanje dela za uporabo najstrožjega ukrepa zahteva pravno določena posledica, te posledice niso bile ugotovljene, sodišče pa je kljub temu ugotovilo, da gre za najtežjo kršitev, čeprav niso bili dokazani omenjeni objektivni znaki kršitve. Ravnanja, ki so bila tožniku očitana, so lahko le lažje kršitve, določene v 90. členu kolektivne pogodbe tožene stranke, saj v zvezi z njimi ni bilo ugotovljeno, da so bistveno vplivala na poslovanje ali da so povzročila večjo škodo, kar je kvalifikatorni element najhujših kršitev, ki so tožniku očitane. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi s tem, da je bilo ugotovljeno, da je tožnik zlorabil pooblastila, ko je v poslovalnico prinesel dve cvetači. Bili sta prodani po rednem postopku, denar pa je bil odveden v blagajno. Šlo je za lažjo kršitev navodil o tem, kdo so lahko grosistični dobavitelji zelenjave. Neutemeljeni so tudi očitki tožniku, da je z gostišči R. in W. posloval tako, da ni vodil predpisane dokumentacije. Vsa predpisana dokumentacija je pri kriminalistični službi UNZ. V postopku ni bila upoštevana, čeprav bi jo bilo treba oceniti, da bi se lahko ugotovilo, ali je tožnik storil kršitev po določilih 7. točke 94. člena kolektivne pogodbe tožene stranke.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Ur. list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne. Bistvo revizijskih navedb je, da tiste kršitve, ki jih je ugotovilo sodišče, ne zadostujejo za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. Razlogi, ki jih v reviziji navaja tožnik in za katere trdi, da so kršitve določb postopka in materialnega prava, so zgolj relativni, saj je veliko število kršitev in njihova teža zadostovalo za izrek omenjenega disciplinskega ukrepa.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ter na pravilno uporabo materialnega prava (določba 386. člena ZPP/77). Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi pritožbeno sodišče kršilo določila 9. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 s tem, da bi pri ugotavljanju dejanskega stanja dopustilo kršitve načela neposrednega izvajanja dokazov ali da bi pri odločanju samo kršilo to načelo. Prav tako tudi ni ugotovilo, da bi bila obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje v nasprotju z izrekom in razlogi sodbe sodišča druge stopnje (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP/77). Procesnopravne norme, ki urejajo disciplinski postopek namreč ne določajo dokaznih pravil, po katerih bi bilo mogoče dejstva v disciplinskem postopku ugotavljati le z zaslišanjem prič in po katerih ne bi bilo dopustno kot dokaze uporabiti tudi izjave oseb, pridobljene v pripravljalnem postopku. Ko sodišče preizkuša zakonitost odločitev disciplinskih organov, je pri tem vezano na opis dejanja, ki je kot kršitev označeno v zahtevi, torej mora v dokaznem postopku ugotoviti ali je bilo to dejanje storjeno. Če je potrebno, mora sodišče v zvezi s tem izvesti tudi dokaze, ki niso bili izvedeni v postopku pred disciplinskimi organi. Revizijsko sodišče zato soglaša z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da določbe postopka niso bile kršene s tem, da nekatere priče v disciplinskem postopku niso bile zaslišane pred disciplinsko komisijo, temveč le v predhodnem postopku. V disciplinskem postopku je mogoče zapisnik o zaslišanju priče v predhodnem postopku šteti kot listinski dokaz.

Revident je tako v pritožbenem postopku kot tudi v reviziji zatrjeval bistvene kršitve določb ZPP/77, za katere revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje niso bile storjene. S tem, ko je sodišče druge stopnje tožniku pripisalo "delno krivdo" za nastanek inventurnega primanjkljaja, naj bi kršilo načelo neposrednosti, saj sodišče prve stopnje tega "dejstva" ni ugotovilo (2. odstavek 362. člena ZPP/77). Pritožbeno sodišče očitane kršitve ni storilo, saj je svojo pravno opredelitev o tem, da je tudi tožnik odgovoren za nastanek inventurnega primanjkljaja, oprlo na dejstva in dejansko stanje, kot je bilo to ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje. Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi pritožbeno sodišče ugotavljalo odgovornost za dejanja, za katera je bil tožnik oproščen odgovornosti v postopku pred sodiščem prve stopnje ali da bi kršilo določila 2. odstavka 354. člena ZPP/77. Če predpisi določajo, da je mogoče ali obvezno delavcu izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja le, če se ugotovi, da je zaradi kršitve ali kršitev nastala večja materialna škoda ali da je bil moten delovni proces, teh kvalifikatornih okoliščin ni mogoče obravnavati kumulativno. Zadostuje obstoj ene izmed kvalifikatornih okoliščin, prav tako pa ni pogoj za uporabo omenjenega disciplinskega ukrepa to, da škodo ali motenje delovnega procesa povzroči obdolženi delavec sam. V dokaznem postopku so bile te okoliščine dokazane. Revidentu je bila dokazana tudi hujša kršitev, za katero je delavcu mogoče izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišči sta ravnali pravilno, ko sta ohranili pravno kvalifikacijo revidentu očitane disciplinske kršitve, saj nedopustna ravnanja, ki so bila revidentu dokazana, zadoščajo za ugotovitev, da je revident malomarno, nevestno in nepravočasno izpolnjeval svoje delovne obveznosti. Odločitvi sodišč, ki sta zavzeli to stališče, nista nerazumljivi. Revidentove navedbe, po katerih mu po splošnem aktu tožene stranke ni bilo mogoče izreči disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ker ni storil kršitve za katero se delavcu "mora" izreči najstrožji disciplinski ukrep, prav tako niso utemeljene. V celoti je namreč dokazano, da je revident storil kršitev iz 1. točke 94. člena normativnega dela kolektivne pogodbe tožene stranke, ter da isti člen kolektivne dopušča izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja, če so povzročitelju dokazane kvalifikatorne okoliščine, ki so določene v istem členu.

Sodišče prve stopnje je posredno, vendar popolno in jasno ugotovilo ter prepričljivo obrazložilo, da je k nastanku inventurnega primanjkljaja, s katerim je tožencu nastala materialna škoda, bistveno prispevalo tožnikovo ravnanje. Neutemeljene so navedbe revidenta, da delovni proces pri toženi stranki zaradi tožnikovih nedopustnih ravnanj ni bil bistveno moten in da zaradi teh ravnanj ni nastala večja materialna škoda. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva, iz katerih je mogoče sklepati, da je za škodo, ki je nastala toženi stranki zaradi inventurnega primanjkljaja, v največji meri odgovoren tožnik, kar je sodišče ugotovilo iz narave disciplinskih kršitev, ki so bile tožniku dokazane.

Tožnik v reviziji posredno uveljavlja tudi zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, torej uveljavlja izpodbojni razlog, ki v reviziji ni dopusten. Navaja, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker v postopku ni bila pridobljena dokumentacija, ki se nahaja pri kriminalistični službi UNZ. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem kršitev, ki so bile revidentu očitane, zbralo dovolj dokazov, oziroma je izvedlo vse dokaze, potrebne za ugotovitev ali je revident storil očitane kršitve ali ne. Revident bi lahko izpodbijal sodbo sodišča druge stopnje zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja le, če bi do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja prišlo zaradi napačne uporabe materialnega prava, česar pa revizijsko sodišče ni ugotovilo. Trditev, da v sodnem postopku ni bilo dokazano, da bi revident zlorabil položaj oziroma pooblastila s tem, ko je k toženi stranki prinašal svojo zelenjavo zaradi nadaljnje prodaje, ni utemeljena, saj je do takega tožnikovega ravnanja lahko prišlo zato, ker je bil vodja delovne enote pri toženi stranki in je kot vodja lahko nenadzorovano storil omenjeno nedopustno dejanje zaradi lastnih koristi, torej je svoj položaj zlorabil, takšno ravnanje pa že po svoji naravi ne more biti zgolj lažja disciplinska kršitev.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.