Jedro

Glede na izrecen, konkretiziran in obrazložen ugovor tožeče stranke, da tožena stranka ni predlagala (ustreznega) dokaza za pobotni ugovor, ni obstajala dolžnost sodišča, da toženo stranko še dodatno poziva k dopolnitvi dokazov, še toliko manj, da ji direktno sugerira, kateri konkretni dokaz naj predlaga ter ji hkrati za primer, da bo dokaz s postavitvijo izvedenca predlagala, že v naprej naloži plačilo predujma Pomoč sodišča prve stopnje v konkretni zadevi je bila po oceni višjega sodišča prekomerna, posegla pa je tudi v pravico tožeče stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem.

Peti odstavek 111. člena OZ sicer res ne govori (izrecno) o zamudnih obrestih, kar pa ne pomeni, da stranka do teh nikoli ni upravičena.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno. Sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanih I. - IV. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

1. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke nasproti tožeči stranki v višini 108.880,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.11.2010. 2. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 90.493,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 68.539,35 EUR od 15.5.2007 do izpolnitve obveznosti, - 14.557,10 EUR od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do izpolnitve obveznosti, - 7.397,18 EUR od 15.5.2008 do izpolnitve obveznosti, vse v 15 dneh.

3. Zavrne se višji tožbeni zahtevek, to je za znesek 59.690,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 45.100,65 EUR od 15.5.2007 - 2.911,42 EUR od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje - 11.678,76 EUR od 15.5.2008

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 16.751,21 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

III. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 1.267,47 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

1.

I. - ugotovilo obstoj odškodninske terjatve tožeče stranke proti toženi stranki v višini 21.954,28 EUR, - ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke, ugovarjano v pobot v višini 28.237,50 EUR, - zaradi medsebojnega pobotanja terjatev, navedenih v točki I/1 in I/2, ugotovilo, da sta terjatvi prenehali v višini 21.954,28 EUR.

II. 1. zavrnilo odškodninski zahtevek za plačilo 14.587,17 EUR s pp,

2. ugotovilo, da ne obstoji terjatev, ugotovljena v pobot, nad zneskom 28.237,50 EUR.

III. toženi stranki naložilo plačilo zneska 62.256,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2007,

IV. zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 51.383,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2007, V. zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v višini 167.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.20012 ter

VI. toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 14.938,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožena stranka se ni pritožila zoper odločitev o nasprotni tožbi (V. točka izreka izpodbijane sodbe), odločitev, da ne obstoji njena terjatev, ugotovljena v pobot nad zneskom 28.237,50 EUR (II/2 izreka sodbe), prav tako tudi ne zoper stroškovni del. Zoper sodbo se pritožuje v delu, v katerem je bilo ugodeno zahtevku po tožbi, to je glede tožbenega zahtevka v višini 84.213,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo v pobot uveljavljeno terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 28.237,50 EUR in to terjatev delno pobotalo z ugotovljeno (odškodninsko) terjatvijo tožeče stranke, v preostanku pa zmanjšalo obveznost tožene stranke iz naslova vračila kupnine.

3. Obe pritožbi sta bili vročeni v odgovor, vendar nobena na pritožbene navedbe nasprotne stranke ni odgovorila.

4. Pritožba tožeče stranke je utemeljena v celoti, pritožba tožene pa delno.

O pritožbi tožeče stranke:

5. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke, (ugovarjane v pobot) v višini 28.237,50 EUR, izvedeni pobot in posledično prenehanje terjatve tožeče stranke v znesku 21.954,28 EUR, ter v delu, v katerem je znesek 6.283,22 EUR (ki ga ni pobotalo z nasprotno terjatvijo tožeče stranke), odštelo od obveznosti tožene stranke iz naslova vračila kupnine.

6. V zvezi z ugotovljeno terjatvijo tožene stranke, ki jo je sodišče prve stopnje pobotalo s terjatvijo tožeče stranke, pritožnik opozarja, da je tožena stranka v dokaz pobotnega ugovora predlagala zgolj izkaz poslovnega izida tožeče stranke za leto 2007, na podlagi katerega pa ni mogoče ugotoviti ustvarjene koristi od uporabe vozila za obdobje, na katerega se nanaša pobotni ugovor. Dopolnitve izvedenskega mnenja, na podlagi katerega je bilo delno ugodeno pobotnemu ugovoru tožene stranke, sodišče ne bi smelo uporabiti zaradi storjenih bistvenih kršitev določb postopka (285., 286., 7. in 212. člena ZPP), ki so vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožeča stranka je še zatrjevala, da sta bila v postopku na prvi stopnji kršena tudi 22. in 23. člen Ustave RS. Kot bistveno tako opozarja, da sodišče prve stopnje za ugotovitev terjatve, uveljavljene v pobot, izvedenca finančne stroke ne bi smelo postaviti, posledično pa tudi odločitve o pobotnem ugovoru na ta dokaz ne bi smelo opreti, s čemer višje sodišče soglaša. 7. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bila tožena stranka na naroku 15.11.2011 (še prej pa v vlogah) s strani tožeče stranke opozorjena na pomanjkljivosti v dokaznih predlogih glede pobotnega ugovora. Na izrecna opozorila tožeče stranke se tožena stranka ni odzvala. Sodišče prve stopnje je narok 15.11.2011 zaključilo in sklenilo, da odločba izide pisno. S sklepom z dne 20.12.2011 je bila obravnava začeta znova, in sicer zaradi odločanja o pobotnem ugovoru, čemur je tožeča stranka izrecno nasprotovala ter navajala, da je potrebno pobotni ugovor zavrniti, saj tožena stranka izvedenca finančne stroke ni predlagala. Tožena stranka je nasprotno menila, da je že do tedaj zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, in sicer s tem, da je svoje trditve o pobotnem ugovoru oprla na trditve in dokaze tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je narok ponovno zaključilo s sklepom, da odločba izide pisno. Kljub temu je bila 6.2.2012 obravnava ponovno odprta, sodišče pa je toženo stranko pozvalo k predložitvi ustreznega dokaza, s katerim bo dokazala višino koristi tožeče stranke od uporabe vozila in ji hkrati - v primeru, da bo predlagala dokaz s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke – naložilo plačilo predujma za izvedenca. Takšnemu postopanju sodišča je tožeča stranka izrecno nasprotovala (ter predlagala izločitev sodnice).

8. Višje sodišče zgoraj opisano materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP) sodišča prve stopnje ocenjuje kot nepravilno in kot bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), in sicer v delu, ki se nanaša na v pobot ugovarjano in ugotovljeno terjatev tožene stranke v višini 28.237,50 EUR.

9. V primeru vsebinskih, materialnopravnih pomankljivosti bodisi tožbenih, bodisi ugovornih navedb, se mora sodnik aktivno vključi v spor v smislu sodniške razjasnevalne dolžnosti oziroma materialnega procesnega vodstva. Ta dolžnost zajema vsa vprašanja, ki se nanašajo na tožbeni predlog ter skrb za dopolnitev nepopolnih navedb in navajanje odločilnih dejstev in / ali dokazov glede navedb strank ter skrb, da se podajo tudi pojasnila, ki se nanašajo na obravnavo pravnih stališč. Meja, do kod naj sega materialno pravdno (procesno) vodstvo je včasih težko določljiva, predvsem ker je še vedno stranka dominus litis procesa in ima odločilno vlogo pri zbiranju trditvenega gradiva. Dolžnost sodnika je lahko le njen korektiv.

10. Kje je meja, do katere seže ta obveznost sodišča, je odvisno od vsakega posameznega primera. Pri tem je treba izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko in temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (22. in 23. člen URS). Sodišče mora enako varovati pravice obeh pravdnih strank. Prevelika pomoč eni stranki lahko prizadene pravico strank do nepristranskosti sodišča. Zato mora biti sodišče pri izvajanju razjasnjevalne obveznosti v konkretnem postopku do določene mere zadržano (prim. Galič A.: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, 2004, strani 291 do 294). S preveč aktivnim vključevanjem v spor lahko prejudicira svojo odločitev, lahko pa se celo pretvori v odvetnika ene stranke. Sodišče torej mora pri izvajanju razjasnjevalne obveznosti na eni strani upoštevati dolžnost same stranke pri izbiranju trditvenega in dokaznega gradiva. Ta stranki kot subjektu postopka nalaga tudi odgovornost za uveljavljanje svojih pravic. Če ima stranka za pooblaščenca odvetnika, je treba takšno skrbnost od nje še toliko bolj pričakovati. Na drugi strani mora sodišče pri določanju meje svoje obveznosti materialnega procesnega vodstva izhajati tudi iz dejstva, da enakega varstva pravic strank v postopku ni mogoče ločeno obravnavati od pravic nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva, do nepristranskega sojenja in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prim. II Ips 96/2006).

11. Glede na izrecen, konkretiziran in obrazložen ugovor tožeče stranke, da tožena stranka ni predlagala (ustreznega) dokaza za pobotni ugovor, ni obstajala dolžnost sodišča, da toženo stranko še dodatno poziva k dopolnitvi dokazov, še toliko manj, da ji direktno sugerira, kateri konkretni dokaz naj predlaga ter ji hkrati za primer, da bo dokaz s postavitvijo izvedenca predlagala, že v naprej naloži plačilo predujma (prim. III Ips 35/2012, III Ips 111/2011, III Ips 46/2010). Sodišče je v okviru materialnega procesnega vodstva sicer dolžno stranko vzpodbuditi, da navede manjkajoča dejstva, kar velja tudi v primeru dokazov, toda upoštevajoč zgoraj navedene omejitve. Ne obstaja namreč dolžnost sodišča, da iz zatrjevanih dejstev samo izbira in strankam sugerira predlaganje dokazov, ki podpirajo njene zahtevke ali ugovore, pač pa jih mora predlagati stranka sama.

12. V takšnem primeru, kakršen je konkretni, ko je na manjkajoče in zlasti neustrezne dokaze izrecno in večkrat opozorila nasprotna stranka, ponovno posredovanje sodišča v smislu dodatnih opozoril ni bilo potrebno, saj razjasnjevalna obveznost sodišča ni neomejena, pač pa je določena v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka. Trditveno in dokazno breme z materialnim procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč je zgolj omiljeno. Namen tega instituta se izčrpa v preprečevanju sodbe presenečenja, zato se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu bremenu (trditvenemu ali dokaznemu) ne zadosti, temveč predvsem tedaj, ko ta stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti opravičeno meni, da mu je zadostila (prim. II Cp 2679/2009). To velja v konkretnem primeru še toliko bolj, saj toženo stranko zastopa pooblaščenka. Pomoč sodišča prve stopnje v konkretni zadevi je bila tako po oceni višjega sodišča prekomerna, posegla pa je tudi v pravico tožeče stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem (22. člen Ustave RS).

13. Nepravilno materialno procesno vodstvo v konkretnem primeru pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe v delu, v katerem se nanaša na v pobot ugovarjano in ugotovljeno terjatev tožene stranke (v višini 28.237,50 EUR). Čeprav je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilnega izhodišča, to je, da bi bila lahko tožena stranka upravičena do plačila koristi, če jih je tožeča stranka imela (dosegla) s spornim vozilom (in če bi takšno korist sodišče predhodno ugotovilo, prim. četrti odstavek 111. člena OZ), pa sodišče prve stopnje takšne koristi ni ugotavljalo, pač pa jo je (in še to zgolj višino) utemeljilo izključno na dopolnitvi izvedenskega mnenja stalne sodne izvedenke M. J., ki je bila v zvezi s pobotnim ugovorom postavljena v posledici nepravilnega materialnega procesnega vodstva. Višje sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP kršitev postopka odpravilo samo, in sicer tako, da pri presoji utemeljenosti v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke ni upoštevalo dopolnitve izvedenskega mnenja.

14. Edini dokaz, na katerega se je tožena stranka v zvezi s pobotnim ugovorom sklicevala, je ocena poslovnega izida tožeče stranke za leto 2007, ki ga je priložila tožbi tožeča stranka. Podatki iz tožnikovih bilanc (poslovnega izida) višine terjatve tožene stranke ne dokazujejo in so v te namene tudi sicer neprimeren dokaz, na kar je tožeča stranka izrecno opozorila. Drugega dokaza tožena stranka ni predlagala, dokaz z izvedencem pa je predlagala prepozno (prim. 286. člen ZPP) in še to šele po tem, ko jo je na to, naj predlaga ustrezen dokaz (konkretno izvedenca), s sklepom z dne 6.2.2012 (nepravilno) pozvalo sodišče prve stopnje.

15. Kot je že pojasnjeno (to pa izrecno izhaja tudi iz izvedenskega mnenja), izkaz poslovnega izida tožeče stranke za leto 2007, ne dokazuje zatrjevane koristi v višini 28.237,50 EUR, ki naj bi jo ustvarila tožeča stranka z uporabo vozila za obdobje, na katerega se nanaša pobotni ugovor. Tudi sicer ni mogoče slediti zaključkom sodišča prve stopnje (v točki 19. in 23. obrazložitve izpodbijane sodbe), da naj bi korist v smislu četrtega odstavka 111. člena OZ in 477. člena OZ predstavljala ustvarjena neto plača tožnika v času od maja 2007 dalje (v višini, kot jo je izračunala izvedenka). Strinjati se je namreč s pritožbenim očitkom, da ni pojasnjeno, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da dejansko ustvarjeno korist od uporabe vozila predstavlja neto plača tožnika, utemeljeno pa je tudi opozorilo, da je le-ta rezultat tožnikovega osebnega dela in ne neposredna korist od uporabe vozila, ki ga je tožnik dolžan vrniti. Tudi sicer iz izvedenskega mnenja izhaja, da se izvedenka ni mogla konkretno opredeliti glede višine primernega plačila za delo tožnika, upoštevaje vrsto, naravo in količino opravljenega dela, kljub temu pa je sodišče prve stopnje njeno oceno upoštevalo kot podlago svoje odločitve.

16. Glede na navedeno višje sodišče pritrjuje pritožbi, da tožena stranka ni dokazala koristi, ki naj bi jo imela tožeča stranka od vozila, pri čemer ne gre spregledati niti pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka kljub pozivu tožeče stranke vozila ni hotela prevzeti, s čemer je prišla v upniško zamudo (prim. 300. in 301. člen OZ). V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja bi zato bilo, da bi bila tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati korist od uporabe vozila v višini neto plače za čas, ko vozila sama ni hotela (več) uporabljati, tožena stranka pa ga kljub razvezi pogodbe ni želela prevzeti.

O pritožbi tožene stranke:

17. Pritožba utemeljeno graja način, na katerega je sodišče prve stopnje oblikovalo tožbeni zahtevek. Glede na to, da sodišče o v pobot uveljavljeni terjatvi (o obstoju oziroma neobstoju le-te) odloča v mejah vtoževane terjatve, s katero naj se v pobot uveljavljena terjatev pobota, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožeča stranka s tožbo zahtevala plačilo zneska 150.184,46 EUR s pripadki, in tej terjatvi je tožena stranka nasprotovala s pobotnim ugovorom (v višini 108.880,75 EUR s pripadki). Višje sodišče se s pritožbenimi navedbami o nepravilno oblikovanem izreku glede pobotnega ugovora strinja, vendar ugotavlja, da zaradi tega izrek sodbe ni sam s sabo v nasprotju, s tem pa tudi ni podana zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno meni pritožba.

18. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo zneska 150.184,46 EUR s pripadki, in sicer na dveh pravnih temeljih: 113.640,00 EUR iz naslova vračila kupnine in 36.544,46 EUR iz naslova odškodnine / povračila stroškov. Nasproti temu zahtevku je tožena stranka podala pobotni ugovor, in sicer v višini 108.880,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.11.2010, vložila pa je tudi nasprotno tožbo v višini 167.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2012. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek „razdelilo“ na dva dela tako, da je ugotovilo le del odškodninskega zahtevka (v višini 21.954,28 EUR), ki ga je nato v celoti pobotalo z nasprotno terjatvijo tožene stranke (v ugotovljeni višini 28.237,40 EUR), zavrnilo del zahtevka v višini 14.587,17 EUR (pri čemer je storilo računsko napako, saj je pravilen znesek 14.590,18 EUR) ter znesek (kupnine) 62.256,13 EUR naložilo toženi stranki v plačilo, kot da v tem delu pobotni ugovor ni bil vložen, ter zavrnilo tožbeni zahtevek še za znesek 51.383,87 EUR. Toda, kljub temu, da sodišče prve stopnje pobotnega izreka ni oblikovalo procesno pravilno, to predstavlja zgolj relativno kršitev, ki v obravnavanem primeru ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tudi v primeru, da bi bil izrek pravilno oblikovan, to namreč položaja tožene stranke v ničemer ne bi spremenilo, saj njen pobotni ugovor ni utemeljen, kot je bilo obrazloženo že zgoraj.

19. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je tožnik iz naslova odškodnine uveljavljal znesek 36.544,46 EUR, sodišče prve stopnje pa je iz tega naslova ugotovilo obstoj njegove terjatve v višini 21.954,28 EUR (točka I. izreka izpodbijane sodbe) in zavrnilo (odškodninski) zahtevek za plačilo 14.587,17 EUR spp (točka II/1 izreka izpodbijane sodbe). Vsota odškodninskega zahtevka, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo v okviru pobotnega ugovora tako znaša 36.541,45 EUR, namesto vtoževanih 36.544,46 EUR. Slednje pa ne pomeni, da sodišče o delu tožbenega zahtevka (v višini 3,01 EUR) ni odločalo, pač pa gre za računsko pomoto, zaradi katere je bilo potrebno sodbo spremeniti, ker te napake sodišče prve stopnje ni že samo odpravilo s popravnim sklepom.

20. Zgoraj navedeno velja tudi za očitno pisno pomoto (v točki 22. obrazložitve sodbe), kjer je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožeči stranki prisodilo 62.156,13 EUR,namesto pravilno62.256,13 EUR. Da gre tudi v tem delu za pisno napako, je razvidno iz obrazložitve: sodišče je navedlo, da je tožeči stranki v celoti prisodilo primarni tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo kupnine v višini 113.640,00 EUR, in od tega zneska odštelo 6.283,22 EUR (razlika ugotovljene terjatve tožene stranke nad pobotano odškodninsko terjatvijo v znesku 21.954,28 EUR), znesek 38.335,56 EUR (tožeči stranki izplačana škoda za totalno uničeno vozilo) ter znesek 6.765,09 EUR (vrednost razbitin), kar znaša 62.256,13 EUR in ne 62.156,13 EUR. Gre torej za tipkarsko napako v obrazložitvi, ki ni bistvenega pomena, in tudi ne predstavlja absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

21. Glede razveze pogodbe pritožnik ponavlja dotedanje navedbe, in sicer, da konkretno ugotovljena pomanjkljivost vozila ne predstavlja stvarne napake v smislu 459. člena OZ in ne dosega potrebnega standarda za razvezo prodajne pogodbe (prim. tretji odstavek 458. člen OZ), s čemer se višje sodišče ne strinja.

22. Višje sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na razloge, ki jih je v zvezi s tem navedlo že v odločbi I Cpg 473/2011 z dne 7.6.2011, pri čemer ponovno poudarja: za odločitev je relevantno vprašanje, ali je vozilo, ki ga je tožena stranka prodala tožeči stranki, imelo lastnosti, ki so potrebne za njegovo običajno rabo, v konkretnem primeru pa tudi, ali je imelo lastnosti in odlike, ki jih je tožena stranka zagotavljala za tovrstna tovorna vozila, med drugim brezpogojno zanesljivost in višjo raven udobja ter občutno boljše vozne pogoje. Kot je bilo nedvoumno ugotovljeno v postopku na prvi stopnji, je tožena stranka tožniku izročila vozilo, ki že ob prodaji ni bilo brezhibno, glede na jakost in vztrajnost vibracij pa tudi ni imelo predpisanih tehničnih lastnosti. Tovarniško novo vozilo ali vozilo v dobrem tehničnem stanju ne sme vibrirati (na sedežu voznika), še posebej, če je tehnično tako dovršeno kot sporno vozilo, ki je najvišjega razreda. Odveč so ponovna pritožbena razpravljanja o tem, ali gre v konkretnem primeru za vibracije, ki so v mejah normale in ne morejo biti moteče. Za odločitev je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da vibracije s tehničnega vidika niso običajne za tovorno vozilo takšne vrste ter, da gre za vibracije, ki jih v tovariško novem vozilu ne bi smelo biti. Ni torej mogoče govoriti o malenkostni, nepomembni napaki. Zanemariti ne gre niti dejstva, da je tožena stranka sporno vibriranje večkrat (neuspešno) poskušala odpraviti, pri čemer je po eni strani trdila, da gre za običajne vibracije, hkrati pa je tožniku zagotavljala, da bodo le-te s časom oziroma po določenem številu prevoženih kilometrov prenehale (kar se ni zgodilo). Ni tudi verjetno, da bi tožena stranka v primeru, da sama ne bi ugotovila neobičajnih vibracij, opravila menjavo delov, ki jih je nesporno izvedla.

23. Upoštevajoč navedeno je odločitev sodišča prve stopnje glede primarnega tožbenega zahtevka pravilna. V tem delu pritožba neutemeljeno graja prisojene zakonske zamudne obresti od prejete kupnine (ki jih tožeča stranka zahteva od datuma prevzema vozila), češ da ne gre za zamudo.

24. Peti odstavek 111. člena OZ sicer res ne govori (izrecno) o zamudnih obrestih, kar pa ne pomeni, da stranka do teh nikoli ni upravičena. Kazenska funkcija zamudnih obresti ni upravičena takrat, ko gre za nadomeščanje neupravičeno pridobljene koristi, ko je torej plačilo prejela pogodbi zvesta stranko, ki sama ni prejela izpolnitve in jo želi zakon s pravili o razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve varovati (prim. M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 592, GV Založba). Za kaj takega v konkretnem primeru ne gre. Nasprotno: v konkretnem primeru je bila tožeča stranka tista, ki je v celoti pravilno opravila izpolnitev, tožena pa ne. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja je zato sklicevanje tožene stranke na to, da peti odstavek 111. člena OZ ne govoru o zamudnih obresti, zaradi česar naj bi tožena stranka ne bila dolžna povrniti zamudnih obresti od prejete kupnine. V konkretnem primeru je tožena stranka v dolžniški zamudi, zaradi česar je po zaključku višjega sodišča povsem utemeljeno, da se ta zamuda obravnava kot vsaka druga zamuda. Tožena stranka se z razvezo pogodbe ne strinja in vozila kljub pozivom ni hotela prevzeti, ves čas pa neutemeljeno zavrača vrnitev denarnega zneska. Zaradi tega je po zaključku višjega sodišča kazenska funkcija zamudnih obresti, ki sili stranko, ki je prejela plačilo, da čim hitreje vrne prejeti znesek, do katerega zaradi razveze pogodbe ni več upravičena, v konkretnem primeru povsem na mestu.

25. Glede pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pritožnikovega ugovora glede kupnine skupaj z DDV, višje sodišče temu sicer pritrjuje, kar pa za odločitev ni bistvenega pomena. Tožena stranka je tako v postopku na prvi stopnji, kot tudi v pritožbi zgolj pavšalno zatrjevala, da je tožnik zmanjšal svojo obveznost za plačilo DDV, zaradi česar bi bil upravičen kvečjemu do neto zneska kupnine, vendar svojega ugovora v ničemer ni konkretizirala, niti (razen posplošenih navedb) v zvezi s tem ni predlagala nobenih dokazov.

26. V zvezi z izgubljenim dobičkom zaradi nezmožnosti uporabe vozila zaradi odpravljanja napake, kot ga je izračunala izvedenka (5.65,54 EUR), tožena stranka navaja, da je izvedenka izračun izdelala na podlagi tožnikove navedbe, da je prevoze opravljal 7 dni na teden celo leto, razen v času božičnih in novoletnih praznikov, glede števila servisov pa se je oprla na trditveno in dokazno gradivo tožnika. Pritožba po zaključku višjega sodišča neutemeljeno trdi, da ni z ničemer izkazano, da bi tožnik prav v tistih dneh, ko naj bi bilo vozilo na servisu, dejansko zaslužil toliko, kot navaja oziroma, da ni teh izgubljenih dni kasneje nadoknadil. Tožena stranka je izrazila dvom, da bi tožnik tako rekoč vsak dan v letu po 10 ur vozil tovornjak, vendar na navedbe tožeče stranke, da je tožnik mesečno opravil dvakrat večje število ur, kot znaša povprečna mesečna delovna obveznost ter, da je bil zatrjevani obseg dela z edinim tovornjakom nujen zaradi pokrivanja visokih začetnih stroškov, ni odgovorila. Tudi sicer zgolj dvom tožene stranke sam zase ne more izpodbiti navedb tožeče stranke; tožena stranka namreč ni postavila nobenih konkretnih trditev, da navedbe tožeče stranke ne držijo, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da jim ne bi sledilo. Tožena stranka se na trditve tožeče stranke ni odzvala konkretizirano, pač pa je zgolj na ravni splošnega ugovarjanja višini zahtevka dvomila v navedbe tožeče stranke. Enako ponavlja v pritožbi: navaja, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da je bilo vozilo vse navedene datume na servisu (hkrati pa ne zatrjuje in dokazuje nasprotnega), prav tako ponavlja svoj dvom o zatrjevanih zaslužki oziroma o tem, da izgubljenih dni kasneje tožeča stranka morebiti ni nadoknadila. Strinjati se je sicer s pripombo, da je glede omejitev časa vožnje, odmorov in počitkov potrebno upoštevati tudi predpise, ki to urejajo, vendar tožena stranka ne zatrjuje in ne dokazuje, da jih tožeča stranka ni (ne navaja pa niti tega, kolikšna bi bila največja dovoljena voznikova obremenitev). Višje sodišče tako zaključuje, da tožena stranka v zvezi s tem ni navajala nobenih pravotvornih dejstev, ki bi bila odločilna za dvom v navedbe tožeče stranke, tako da je s svojim procesnim ravnanjem (ko ni postavila nobenih substanciranih ugovorov) onemogočila, da sodišče iz kateregakoli razloga trditvam in dokazom tožeče stranke (ki jim je sledila tudi izvedenka), ne bi verjelo.

27. Isto velja glede potnih stroškov na relaciji Škotska – Slovenija (1.745,64 EUR). V tem delu pritožnik zgolj ponavlja dotedanje navedbe, in sicer da je tožniku F. M. svetoval, naj počaka na prvi servis v Sloveniji. V zvezi s temi ugovori je tožeča stranka že v postopku na prvi stopnji pojasnila, da je tožnik svojo dejavnost v celoti opravljal v Veliki Britaniji, redni servis pa je opravil v Sloveniji le dober mesec pred tem, ko napaka ni bila odpravljena. Tožena stranka tudi na te, sicer življenjske in logično podprte navedbe ni odgovorila, zaradi česar ni mogoče slediti pritožbenim ponavljanjem, da ni bilo nobene potrebe, da je tožnik takoj (in samo zato) odpeljal vozilo s Škotske v Slovenijo. Drži pritožbeno opozorilo, da je bil pri izdelavi izvedenskega mnenja v tem delu upoštevan znesek, ki ga je zatrjevala tožeča stranka, saj le-ta ni predložila listinskih dokazov o plačilu cestnin in drugih dokazov glede povprečne porabe goriva, vendar ne gre spregledati, da je tožeča stranka že v tožbi navedla, da ne razpolaga z listinsko dokumentacijo, ki bi natančno izkazovala višino škode v tem delu. Pri odločitvi je potrebno upoštevati tudi opozorilo izvedenke, da (niti) na uradni spletni strani tožene stranke ni podatkov o povprečni rabi goriva za tovorno vozilo predmetnega tipa, kar pomeni, da konkretnejših dokazov tožnik tudi sicer ne bi mogel pridobiti. Nenazadnje pa je ta ugovor tožena stranka podala šele po tem, ko je na odsotnost uradno dostopnih podatkov opozorila izvedenka, kar je prepozno (prim. 286. člen ZPP).

28. V zvezi s pritožbeno navedbo, da škoda iz naslova potnih stroškov na relaciji Škotska - Slovenija po ugotovitvi izvedenke znaša 745,64 EUR (18. točka obrazložitve; v pritožbi s nepravilno navaja 19. točka obrazložitve), višje sodišče ugotavlja, da gre tudi v tem delu za očitno pisno pomoto sodišča prve stopnje: pravilen znesek je 1.745,64 EUR, kot je to nedvoumno razvidno iz izvedenskega mnenja in izhaja tudi iz skupno prisojenega zneska iz naslova odškodnine. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo pravilen znesek (21.954,28 EUR), v obrazložitvi pa je zaradi pisne pomote v zadnjem stavku 18. točke obrazložitve napačno navedlo 21.154,28 EUR.

29. Drži pritožbeni očitek, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, na podlagi česa sodišče prve stopnje ne dvomi, da je do prometne nesreče 13.9.2012 prišlo brez tožnikove krivde, ne pa tudi, da se je sodišče prve stopnje v zvezi z relevantnimi okoliščinami nekritično oprlo zgolj na tožnikove navedbe, za katere ni predložil nobenih dokazov. Tožena stranka tudi glede prometne nesreče izraža zgolj dvom o tem, da tožnik k nesreči ni prispeval oziroma, da ni bil povzročitelj, pri čemer ni odgovorila na navedbe tožeče stranke, da iz Belgije v času odločanja ni uspela pridobiti policijskega zapisnika ter, da se vprašanje odgovornosti za nezgodo ni pojavilo kot sporno niti v postopku likvidacije škode s strani zavarovalnice povzročitelja škode, ko ni bilo nobenih pomislekov o odgovornosti za nastalo nezgodo. Prav tako ni izpodbijala trditev, da je bil temelj odgovornosti 11.1.2013 priznan v celoti in škoda tožniku izplačana. Tožeča stranka je v dokaz navedb, da ni bila povzročiteljica prometne nesreče, predlagala zaslišanja prič, ki so reševale njen odškodninski zahtevek v razmerju do zavarovalnice odgovorne osebe, in tudi prič prometne nesreče, kar pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je štelo, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno. Sodišče prve stopnje v odsotnosti substanciranih navedb s strani tožene stranke (razen posplošenega dvoma v navedbe tožeče stranke) ni imelo razloga, da dvomi v trditve in dokaze tožeče stranke, tega pa tudi pritožbena ponavljanja ne morejo omajati. Pritožbena opazka, da bi do uničenja vozila lahko prišlo po tožnikovi krivdi (po možnosti namenoma), pa po zaključku višjega sodišča pomeni zgolj pritožbeno špekulacijo, ki ni niti trditveno, niti dokazno podprta, zaradi česar se višje sodišče do te navedbe podrobneje ne izjasnjuje.

30. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo v celoti, pritožbi tožene pa delno. Zaradi tega je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe (prva in šesta alineja 358. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke, uveljavljena v pobot, je tožbenemu zahtevku ugodilo, kot to izhaja iz izreka te sodbe (prim. tretji odstavek 319. člena ZPP in tretji odstavek 324. člena ZPP), pri čemer je v odločitev zaradi jasnosti in preglednosti povzelo tudi sicer neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje (iz II/2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje).

31. Sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve v stroškovnem delu. Pravdne stroške je višje sodišče tožeči stranki priznalo v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP in upoštevajoč njen uspeh v pravdi (85%). Tožena stranka se zoper stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje ni pritožila, zato višje sodišče o njenih pravnih stroških ni odločalo.

32. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le z minimalnim delom (3,01 EUR), zaradi katerega posebni stroški niso nastali, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.