Jedro

Sodišče prve stopnje je po temeljito izvedeni dokazni oceni (v skladu z 8. členom ZPP) zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj tožeče stranke svoje trditve, da je med pravdnimi strankami (oz. med pravnim prednikom tožečih strank in toženo stranko) obstajalo razmerje prodajne pogodbe, niso dokazale.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo v 1. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka C. d.o.o., Š. je dolžan tožečim strankam F. l. d.o.o., V., I. b. K. d.o.o., S. K. in S. p. d.o.o., L. plačati znesek 1.660.891,93 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 726.364,10 SIT od dne 31. 12. 2000 do dne plačila in od zneska 934.527,80 SIT od dne 15. 01. 2001 do dne plačila ter jim povrniti na njihovi strani nastale stroške tega postopka, z 20% DDV na priglašene odvetniške storitve, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje sodišča prve stopnje do dne plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo,“ in v 2. točki izreka odločilo, da so tožeče stranke nerazdelno dolžne povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 296.170,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2005 dalje, v roku 15 dni.

Navedeno sodbo prve stopnje s pravočasno vloženo pritožbo v celoti izpodbijajo tožeče stranke iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V obrazložitvi pritožbe tožeče stranke navajajo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo nepopolno oz. zmotno, ko je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je šlo za nakazilo v smeri poravnavanja nekih drugih kreditnih razmerij med tretjimi osebami. Poudarjajo, da je bila s toženo stranko sklenjena prodajna pogodba (tožena stranka je prejela tako blago, kot tudi račune zanj), za njen obstoj pa ni potrebna pisna oblika in tudi ne pisno naročilo, ampak zadošča njena realizacija. Grajajo navedbe sodišča prve stopnje, da bi lahko pri evidentiranju prispelih računov prišlo do pomote, saj se to lahko zgodi kvečjemu pri knjiženju enega računa. Trdijo, da vsa ostala razmerja tožene stranke z B. J. nimajo vpliva na osnovno razmerje njihovega pravnega prednika L. d.o.o. in tožene stranke. Nadalje očitajo sodišču prve stopnje, da ni zavzelo nobenega stališča o neskladju datumov posojilnih pogodb, ki jih je v spis predložila tožena stranka, ter da se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je družba L. d.o.o. z B. J. kakor koli uredila medsebojna razmerja glede eventualnega nakazila. Sodišče prve stopnje prav tako ni kritično presojalo izpovedbe priče B. J., iz katere je bilo ugotoviti, da se priča močno zapleta in je na trenutke kontradiktorno izpovedovala. Opozarjajo še na davčni vidik predmetne zadeve, saj je tožena stranka knjižila prejete račune v strošek materialnega poslovanja svojega podjetja, s tem pa je znižala davčno osnovo in v posledici navedenega plačala manjši davek od dobička pravnih oseb. Ti računi knjigovodsko niso zaprti, kar bi lahko pomenilo, da gre za davčni prekršek ali celo kaj hujšega, o tem pa bi lahko sodili drugi pristojni organi. Po mnenju pritožnikov je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo napačno uporabilo, ko je kot podlago za odločanje uporabilo določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), medtem ko bi glede na čas nastanka pravnega razmerja med pravdnimi strankami (v letu 2000) moralo uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR). Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Na pritožbenih stroških tožeče stranke priglašajo: „pregled sodbe 50 točk“, „sestava pritožbe 600 točk“, „poročilo stranki 20 točk“ in „taksa za pritožbo po opominu“.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožečih strank in v obrazložitvi navedla, da pritožbeni razlogi tožečih strank niso podani ter da zato predlaga zavrnitev pritožbe.

Na stroških odgovora na pritožbo tožena stranka priglaša: „konferenca s stranko 100 točk“, „pregled listin 100 točk“, „sestava odgovora na pritožbo 1200 točk (600 + 100% po 1. odst. 5. čl. OT)“, „stroški sodne takse“, „materialni stroški 2%“ ter „DDV 20%“.

Pritožba ni utemeljena.

Katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen ZPP) naj bi bila v postopku na prvi stopnji podana, niso tožeče stranke v pritožbi ne navedle in ne obrazložile.

Kakšna upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz II. odstavka 339. člena (točka 1, 2, 3, 6, 7, 8, 11, 12 in 14 ZPP), na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP), pa ni podana.

Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).

Da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno presodilo vsak (izveden) dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi te presoje in uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju odločilo, katera dejstva se v tem gospodarskem sporu štejejo za dokazana, ne more biti nobenega dvoma.

Sodišče prve stopnje je namreč po temeljito izvedeni dokazni oceni (v skladu s cit. določilom ZPP) zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj tožeče stranke svoje trditve, da je med pravdnimi strankami (oz. med pravnim prednikom tožečih strank, družbo L. d.o.o., in toženo stranko) obstajalo razmerje prodajne pogodbe, niso dokazale. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da tožeče stranke niso predložile nobenega dokaza o tem, da bi tožena stranka naročila po spornih računih dobavljen les; dejstvo, da so tožeče stranke oz. njihov pravni prednik izstavile sporna računa in dobropis (priloge ... 8 do A ...) ter obračunale DDV, pa tudi ne dokazuje, da je prišlo do sklenitve prodajne pogodbe. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje konto kartica (priloga B ...), ki jo je predložila tožena stranka, prav tako tega poslovnega razmerja ne izkazuje, kljub temu da navaja vstopni DDV po spornih računih in dobropisu, saj pomota pri knjiženju ni izključena. Sicer pa iz te listine ni mogoče ugotoviti, ali je DDV po spornih računih in dobropisu tudi odveden, ker to ni razvidno iz obrazcev DDV-O (priloge C ... do C ...). Nadalje je sodišče prve stopnje svoj zaključek oprlo tudi na skladni izpovedbi priče J. in direktorja tožene stranke, ki potrjujeta njegove ugotovitve iz navedenih listinskih dokazov. Priča J., ki je bil direktor pravnega prednika tožečih strank, družbe L. d.o.o., je namreč izpovedal, da je v letu 2000 res prišlo do dobave lesa toženi stranki po spornih računih, vendar je pri tem šlo za nakazilo, saj je na ta način poravnaval svoj osebni dolg do tožene stranke. Tudi direktor tožene stranke je pojasnil, da je bila dobava lesa predmet nakazila, ki ga je dal J. družbi L. d.o.o. Navedeni razlogi sodišča prve stopnje so prepričljivi in pravilni, zato jih tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot svoje ter ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno na podlagi predlaganih in izvedenih dokazov pravdnih strank. V izpodbijani sodbi prve stopnje so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in med seboj združljivi ter temeljijo na predloženih listinah tako tožečih strank, kot tudi tožene stranke, in na izpovedbah priče tožečih strank ter tožene stranke B. J. (ki je o odločilnih dejstvih za obravnavani spor skladno izpovedoval, njegove navedbe pa so potrjene tudi z ostalimi izvedenimi dokazi) in zaslišanega direktorja tožene stranke L. F. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni zavzelo nobenega stališča o neskladju datumov posojilnih pogodb, ki jih je v spis predložila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je pri zapisu številk in datumov posojilnih pogodb lahko šlo za napako pri zapisu izjave priče J. (priloga B 8), vendar pa je odločilno dejstvo, da sta tako direktor tožene stranke, kot tudi priča J. izpovedala, da so bile posojilne pogodbe v skupnem znesku 3,700.000,00 SIT sklenjene, kar je razvidno tudi iz izpiskov APP (priloge B ... do B ...). Nenazadnje pa predmet tega gospodarskega spora ni bilo dokazovanje sklenitve posojilnih pogodb med toženo stranko in B. J., temveč dokazovanje s strani tožečih strank zatrjevane sklenitve prodajne pogodbe med njihovim pravnim prednikom, družbo L. d.o.o., in toženo stranko. Iz navedenega razloga za obravnavani spor tudi ni relevantna pritožbena graja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je družba L. d.o.o. z B. J. kakor koli uredila medsebojna razmerja glede eventualnega nakazila.

Pritožbene navedbe tožečih strank o davčnem vidiku predmetne zadeve in o knjiženju prejetih računov pa v pritožbenem postopku pred sodiščem druge stopnje predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (I. odstavek 337. člena ZPP), saj teh dejstev tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje niso zatrjevale, prav tako pa niso navedle, zakaj tega niso mogle pravočasno storiti. Zato jih sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati. Kot pa ugotavljajo že pritožniki sami, bi bili za reševanje teh vprašanj pristojni drugi organi.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano zavrnitvijo tožbenega zahtevka tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Sicer je res, da bi sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago za odločanje v obravnavanem primeru, ko je do pravnega razmerja med pravdnimi strankami prišlo v letu 2000, moralo uporabiti določila ZOR, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri tem ne gre za napačno uporabo materialnega prava, saj se vsebina v izpodbijani sodbi cit. določb OZ vsebinsko ne razlikuje od ustreznih določb ZOR.

Zato je bilo treba pritožbo tožečih strank zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka: tožeče stranke s pritožbo niso bile uspešne (I. odstavek 165. člena v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP), odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni odločilno prispeval k rešitvi pritožbe (I. odstavek 165. člena v zvezi s I. odstavkom 155. člena ZPP).