Jedro

Če je obsojencu in njegovemu zagovorniku v pritožbenem postopku bila zagotovljena možnost, da se pred odločanjem senata seznanita s pisnim predlogom državnega tožilca in se glede njega tudi izjavita, je višje sodišče zadostilo načelu kontradiktornosti, čeprav je ocenilo, da navzočnost strank na seji pritožbenega senata ni potrebna in ju torej na sejo ni vabilo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.D. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenega se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 2.10.2007 pod tč. I V.D. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in skladno z drugim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka, kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov, obremenjujejo proračun. Pod točko II sodbe je obsojenega spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Za prvo dejanje mu je določilo kazen dvanajst mesecev zapora, za drugo kazen deset mesecev zapora, nakar mu je na podlagi 3. tč. drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora. Na podlagi 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka ter na 300 EUR odmerjeno povprečnino. Odločilo je tudi, da mora obsojeni oškodovancu R.I. povrniti znesek 1.217,52 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Višje sodišče je ob reševanju pritožb obdolženega V.D. in njegovega zagovornika, izpodbijano sodbo pod tč. II po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolžencu na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ v izrečeno enotno zaporno kazen vštelo pripor od 4.7.2007 od 8.45 ure dalje, medtem ko je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega V.D. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, očitnega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, izrečene stroge kazni in odločitve o sodnih stroških. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, razveljavi izpodbijani sodbi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa predlaga oprostitev obtožbe. Nadalje predlaga, da sodišče do rešitve zadeve obsojenega izpusti na prostost. 3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Ocenjuje, da predstavljajo razlogi, s katerimi zagovornik utemeljuje kršitev kazenskega zakona ter kršitve določb postopka, po vsebini uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ugotavlja, da zahteva ni izkazala vpliva zatrjevane kršitve pravice do obrambe na zakonitost sodbe, neutemeljena pa sta tudi očitka, da višje sodišče ni obrazložilo pritožbenih navedb o morebitnem obstoju kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po 220. členu KZ, kot tudi glede navedbe višjega sodišča o "neomejenem dvigovanju denarja". Glede sklicevanja na kršitev odločbe Ustavnega sodišča, opr. št. U-I 426/02, Up 546/02, izpostavlja, da sta zagovornik in obdolženec podala odgovor na predlog višjega državnega tožilca.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku, ki se je o njem izjavil z vlogo z dne 30.6.2008, v kateri je v celoti vztrajal pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. S trditvami, da je oškodovanec obsojenemu prostovoljno izročil bančno kartico in ga seznanil s pin kodo, s čimer je pristal na morebitne zlorabe dane bančne kartice; da je oškodovanec vedel za zlorabe bančne kartice; da obsojeni ni storil očitanega kaznivega dejanja, kar kaže dejstvo, da se je sam javil na policijski postaji; da ni podana obsojenčeva krivda; da je bil obsojenec žrtev spolnega nasilja s strani oškodovanca, kakor tudi z navedbami, da ni moč na podlagi istih dokazov obdolženca enkrat oprostiti, drugič obsoditi, in to za dejanja, storjena v kratkem časovnem obdobju na škodo istega oškodovanca, vložnik zahteve izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč in ponuja lastno oceno izvedenih dokazov. Utemeljuje torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

7. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami pravic obrambe, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je iz zapisnika o glavni obravnavi razvidno, da je sodišče obsojenemu in njegovemu zagovorniku omogočilo postavljanje vprašanj vsaki od zaslišanih prič, tudi B.V. in F.N., kar sta obsojeni in njegov zagovornik tudi izkoristila. Pravice obrambe niso bile kršene niti z zavrnitvijo zaslišanja priče T.K., ki bi, sledeč zahtevi, potrdila, da je oškodovanec enako zaupal tudi ostalim osebam, ki so stanovale pri njem, da so zanj dvigovale denar s pomočjo iste kartice, povedala pa bi tudi, ali je imel obdolženec glede dvigovanja denarja več pravic kot ostali in ali je tudi sama okradla oziroma ogoljufala oškodovanca. Sodišče prve stopnje sicer v sodbi res ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče T.K., ki ga je na glavni obravnavi zavrnilo kot nepotrebnega, kar bi po sedmem odstavku 364. člena ZKP moralo storiti, vendar pa ta kršitev po oceni senata Vrhovnega sodišča ni vplivala na to, da ne bi bila izdana zakonita sodba. V zvezi s tem se je treba strinjati z mnenjem drugostopenjske sodbe, ki je zaključilo, da se okoliščine, zaradi katerih bi moralo sodišče navedenega zaslišati kot pričo, ne nanašajo na razmerje med obdolžencem in oškodovancem, temveč na dejstvo, da naj bi tudi T.K. po pooblastilu oškodovanca dvigoval njegov denar, kar pa ni predmet obravnavanega postopka, niti ravnanje K. ni v zvezi z dejanji obsojenca. Kolikor pa vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi s kršitvijo pravic obrambe izpostavlja, da se sodišče ni zanimalo za kazensko ovadbo, ki jo je obdolženi vložil zoper oškodovanca zaradi spolnega nadlegovanja, s katero bi preverilo resničnost obdolženčevih navedb, s takšnimi navedbami, ki izhajajo iz nasprotne dokazne ocene od tiste, ki sta jo v pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje, ne uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka, temveč nedovoljen razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. 8. Zahteva za varstvo zakonitost smiselno zatrjuje kršitev 395. člena ZKP. Vložnik pritožbenemu sodišču očita, da je brez posebne ugotovitve sprejelo razlago sodbe sodišča prve stopnje o zavrnitvi obsojenčevega zagovora glede spolne zlorabe s strani oškodovanca. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče v sodbi zavzelo stališče, da je sodišče prve stopnje obdolženčev zagovor, da naj bi mu oškodovanec prostovoljno izročil bančno kartico in mu povedal pin kodo zato, da bi se mu odkupil zaradi spolnega nadlegovanja, argumentirano zavrnilo kot nesprejemljiv. Ob tem je poudarilo, da je to storilo na podlagi izpovedb prič B.V. in F.N., ki sta ovrgla obdolženčev zagovor, da je prvega, zaposlenega kot policista, spraševal za informacije v primeru spolnega nasilja in da je bil oškodovanec znan po tem, da spolno nadleguje brezdomce ter dodalo, da je sodišče prve stopnje v tretjem odstavku na deveti strani sodbe še dodatno pojasnilo okoliščine, ki zavračajo zagovor obdolženega v tem delu. Višje sodišče se je torej obrazloženo opredelilo do pritožbene navedbe obsojenčevega zagovornika. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja vse argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja.

9. Višje sodišče se je na tretji strani sodbe opredelilo tudi do pritožbene navedbe o morebitnem obstoju kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po 220. členu KZ. Pri tem je ugotovilo, da je oškodovanec dal obsojenemu bančno kartico in mu povedal pin kodo le tedaj, ko je hotel, da vpričo njega dvigne denar na bankomatu, kar pomeni, da se trditev obsojenca in njegovega zagovornika češ, da mu je oškodovanec izročil bančno kartico s pin kodo, nanaša le na primere, ko je bil oškodovanec prisoten, ko je obsojenec zanj dvignil denar na bankomatu. Pri tukaj obravnavanih dejanjih pa ne gre za situacije, ko je obsojenec dvigoval denar za oškodovanca, zato je Višje sodišče utemeljeno zaključilo, da ni mogoče govoriti o kaznivem dejanju zlorabe zaupanja po 220. členu KZ, kot v pritožbi izpostavlja zagovornik.

10. Vložnik zahteve s trditvijo, "da se s strani oškodovanca nikoli ni slišalo, kot navaja pritožbeno sodišče v prvem odstavku na tretji strani sodbe, da je svojo kartico oškodovanec obdolžencu dal za neomejeno dvigovanje", nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče oceno sodišča prve stopnje o neverodostojnosti zagovora podkrepilo z ugotovitvijo, da bi bilo v primeru, da bi oškodovanec dejansko dal obsojencu v uporabo kartico za neomejeno dvigovanje denarja, povsem nelogično, da je nato podal kazensko ovadbo zoper obsojenca. Pritožbeno sodišče torej na tem mestu ni protispisno povzemalo oškodovančevih izjav v postopku, kot trdi zahteva, zato nakazana kršitev ni podana.

11. Zagovornik meni, da je Višje sodišče s tem, ko jima z obsojenim ni omogočilo sodelovati na seji pritožbenega sodišča, kljub njunemu predlogu v pritožbi, ravnalo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. U-I 426/02, Up 546/02, s čimer naj bi kršilo načelo enakega varstva pravic.

12. Določbe, ki urejajo pritožbeni postopek v rednem postopku se smiselno uporabljajo tudi v skrajšanem postopku, če ni v 445. členu ZKP izrecno določeno drugače. Po določbi prvega odstavka 445. člena ZKP (ki pomeni izjemo od določbe prvega in drugega odstavka 378. člena ZKP), kadar odloča sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje v skrajšanem postopku, kot je bilo to v konkretnem primeru, obvesti sodišče druge stopnje stranke o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Višje sodišče je ocenilo, da v konkretnem primeru navzočnost strank na seji pritožbenega senata ni potrebna. Obsojencu in njegovemu zagovorniku je bila v pritožbenem postopku z vročitvijo pisnega predloga višjega državnega tožilca z dne 21.11.2007 zagotovljena pravica, da se pred odločanjem pritožbenega senata seznanita tudi s stališčem državnega tožilca, ter se do njega opredelita, kar sta tudi izkoristila, in sicer obsojenec z vlogo z dne 25.11.2007, njegov zagovornik pa z vlogo z dne 26.11.2007. Z opisanim ravnanjem je pritožbeno sodišče v celoti zadostilo načelu kontradiktornosti v smislu odločbe Ustavnega sodišča, opr. št. U-I 426/02, Up 546/02, iz katere izhaja, da mora sodišče obdolžencu zagotoviti pravico, da se pred odločanjem pritožbenega senata tudi v skrajšanem postopku seznani s stališči, pisnimi predlogi in drugimi navedbami tožilca ter da ima možnost, da se do njih v primernem času opredeli. Glede na ugotovljeno obsojenemu ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic v postopku, saj je višje sodišče v konkretnem postopku obsojenemu in njegovemu zagovorniku omogočilo, da sta se pred odločanjem senata višjega sodišča seznanila s pisnim predlogom državnega tožilstva in se glede njega tudi izjavila.

13. Glede očitkov zahteve o previsoki kazni, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila kazen za kaznivo dejanje očitano pod tč. II/1 sodbe, določena v okvirih, predpisanih za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ, za kaznivo dejanje očitano pod tč. II/2 sodbe, v okvirih, predpisanih za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ ter da je bila nato enotna kazen izrečena v skladu s 3. tč. drugega odstavka 47. člena KZ. Primernosti izrečene kazni pa v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

14. Z zahtevo za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče izpodbijati odločbe o stroških kazenskega postopka, če pri tem sodišče ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izraža nestrinjanje s sodiščem prve stopnje in pritožbenim sodiščem, ker je prvostopno sodišče obsojencu, kljub temu, da je brez zaposlitve, naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in povprečnino. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženec, če je spoznan za krivega, dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Ker je bila obsojenemu pod točko II sodbe izrečena obsodilna sodba, je imelo prvostopno sodišče ob ugotovitvi, da ima mesečni dohodek v višini od 1.000 do 1.200 EUR, v navedenem določilu zakonito podlago, da mu je naložilo v plačilo stroške tega dela kazenskega postopka.

15. Glede na določbo 1. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče opreti na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni odločbi. Le Vrhovno sodišče lahko ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja kršitev procesnega ali materialnega zakona, ugotovi takšen dvom in sprejme v 427. členu predvideno odločitev. Tega pa Vrhovno sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo in je v celoti sprejelo zaključke nižjih sodišč.

16. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega V.D. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Obsojenec z zahtevo sicer ni uspel, vendar ga je Vrhovno sodišče glede na njegove slabe premoženjske razmere v skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

18. Glede na vsebino zahteve Vrhovno sodišče ni našlo podlage za odložitev izvršitve kazni obsojenemu do odločitve o vloženem izrednem pravnem sredstvu.