Jedro

Tožnica se ne more sklicevati na novo, 3. 11. 2005 predloženo dokazilo, saj je bilo glede na pravnomočen sklep toženke z dne 30. 7. 2010, ki ni dovolila vrnitve v prejšnje stanje, predloženo prepozno, to je po preteku v prvem odstavku 91. člena ZIL-1 predpisanega roka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju urad) je z izpodbijano odločbo ugotovil, da je patent št. 9620042 z nazivom „Novi selektivni inhibitorji virusnih ali bakterijskih neuraminidaz“ prenehal veljati dne 27. 2. 2006. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila dne 26. 2. 1996 vložena patentna prijava št. P-9620042, na podlagi katere je bil podeljen patent št. 9620042. Po prvem odstavku 91. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) je imetnik patenta dolžan najkasneje do izteka devetega leta trajanja patenta uradu predložiti pisno dokazilo, da patentirani izum ustreza vsem zahtevam po 10., 12., 14. in 15. členu zakona. Deveto leto trajanja patenta št. 9620042 je glede na prvi odstavek 22. člena ZIL-1 izteklo 26. 2. 2005. Ker do tega dne pri navedenem patentu dokazilo ni bilo pravočasno vloženo, je patent na podlagi tretjega odstavka 91. člena ZIL-1 prenehal veljati dne 27. 2. 2006, ko je poteklo deset let veljavnosti patenta.

Tožnica v tožbi navaja, da je ugotovitev, na kateri temelji izpodbijana odločba, da pisno dokazilo o tem, da patentirani izum ustreza vsem zahtevam po 10., 12., 14. in 15. členu ZIL-1, ni bilo predloženo pravočasno, med strankama sporna. Tožnica je dokazilo za sporni patent predložila pravočasno, zato bi urad ne mogel izdati izpodbijane odločbe, pač pa bi moral izdati ugotovitveno odločbo po 93. členu ZIL-1. Tudi če tožnica ustreznega dokazila ni predložila do izteka devetega leta trajanja patenta, to je do 26. 2. 2005, pa je ustrezno dokazilo nedvomno predložila dne 3. 11. 2005 – torej več kot sedem pred izdajo izpodbijane odločbe – skupaj z zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje po 68. členu ZIL-1. Ker je zahteva tožnice za vrnitev v prejšnje stanje po njenem prepričanju utemeljena, trenutno pa je predmet ustavne pritožbe, bi morala biti vrnitev v prejšnje stanje dovoljena ter je na podlagi prvega odstavka 91. člena ZIL-1 v zvezi z 68. členom ZIL treba šteti, da je bilo dokazilo pravočasno predloženo. Tožnica navaja, da je že v času, ko je bil voden postopek podelitve patenta št. 9620042, pridobila po njenem mnenju ustrezno dokazilo o tem, da njen izum izpolnjuje zahteve patentibilnosti, to je zahteve po 8., 9. in 11. členu tedaj veljavnega ZIL, in sicer International Preliminary Examination Report (v nadaljevanju IPER) z dne 22. 5. 1997, izdan v skladu s 36. členom in pravilom 70 Pogodbe o sodelovanju na področju patentov (v nadaljevanju PCT). Navedeno dokazilo je dokument, ki dokazuje izpolnjevanje zahtev za patentno varstvo v skladu z 2. točko 72. člena ZIL. Postopek izdaje ugotovitvene odločbe v času trajanja postopka podelitve patenta v takrat veljavnem ZIL ni bil izrecno urejen. V okoliščini pravne praznine pa je tožnica preko svojega zastopnika v aprilu 1998 stopila v stik z uradno osebo pri uradu, pristojno za postopek podelitve patenta št. 9620042, ji predočila dokazilo, s katerim je sicer uradna oseba že sama razpolagala (ker je javno dostopno), in jo prosila za navodila, kako najučinkoviteje izpeljati postopek, tako da bi patent čimprej veljal kot popolno vsebinsko preizkušen slovenski patent. Navodila je od uradne osebe pridobila ter tem navodilom tudi sledila. V posledici je bil patent št. 9620042 že podeljen na takšen način, da je njegova vsebina ustrezala dokazilu o izpolnjevanju zahtev patentibilnosti – torej je njegova vsebina že ustrezala IPER z dne 22. 5. 1997. Tožnica je bila o tem, da je stališče urada glede ugotovitvene odločbe morda drugačno oziroma spremenjeno glede na prejšnje stališče, prvič obveščena 3. 8. 2005, ko je v zvezi s svojo dodatno prijavo za dodatni varstveni certifikat prejela poziv za dopolnitev te prijave oziroma odpravo pomanjkljivosti, v katerem je bila med drugim obveščena, da za predmetni patent ni bila vložena zahteva za izdajo ugotovitvene odločbe po 93. členu ZIL-1. Po mnenju tožnice je bilo takšno stališče napačno in so obstajali vsaj razlogi (tako formalni kot vsebinski) za vrnitev v prejšnje stanje po 68. členu ZIL-1, saj je bila njena zamuda posledica ravnanja skladno z navodili uradne osebe urada. Zato je tožnica pravočasno vložila poziv za izdajo dopolnilne oziroma ugotovitvene odločbe, podredno pa zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje po 68. členu ZIL-1. Poziv za izdajo dopolnilne oziroma ugotovitvene odločbe je bil pravnomočno zavrnjen, zahteva za vrnitev v prejšnje stanje pa je trenutno predmet ustavne pritožbe, ki jo je po predhodno izčrpanem postopku tožnica vložila 11. 1. 2013 in jo Ustavno sodišče vodi pod opr. št. Up 83/13. Tožnica namreč meni, da so bile z izdajo sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 98/2011 z dne 23. 10. 2012 kršene njene ustavne pravice, in sicer iz 22., 14. in 60. člena Ustave RS. Tožnica se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na svoje navedbe glede kršitev ustavnih pravic v ustavni pritožbi, ki jo prilaga tožbi ter sodišču predlaga, da jih kot del njenih navedb upošteva in o njih odloči tudi v postopku po tej tožbi. Tožnica v nadaljevanju navaja, da po njenem mnenju ZIL-1 in ZUP uradu tudi ne dajeta zakonske podlage za izdajo izpodbijane odločbe, ki je glede na svoj pravni učinek ugotovitvena odločba ter je zato izpodbijana odločba nezakonita tudi iz tega razloga; pri tem se tožnica sklicuje na opombo 198 na strani 390 v knjigi Upravni postopek in upravni spor, Vilko Androjna in Erik Kerševan, GV založba, Ljubljana 2006. Tožnica dalje navaja, da pravičnost in načelo pravne države (2. člen Ustave RS) med drugim terjata, da formalna dokazna pravila ne prevladajo nad materialno resnico. Namen določb ZIL-1 o vrstah in predložitvi ustreznega pisnega dokazila, ki jih vsebujejo členi 91 do 93 ZIL-1 (prej členi 71 do 73 ZIL), je olajšati postopek dokazovanja patentibilnosti patenta njegovemu imetniku oziroma omogočiti postopek uradu pri odločanju o tem, kateri od registriranih patentov ustrezajo zahtevam po 10., 12., 14. in 15. členu ZIL-1 (oziroma prej 8., 9. in 11. členu ZIL). Ni pa namen oziroma cilj tega pravnega mehanizma oziroma sredstva, da bi urad brez ugotovitvenega postopka izdajal odločbe o prenehanju veljavnosti patentov, ki ustrezajo vsem predpisanim zahtevam ZIL-1, kakor se je zgodilo v konkretnem primeru. Temeljni korekcijski pravni mehanizem je torej načelo pravne države oziroma načelo sorazmernosti. Zavezanec teh načel pa je urad. Uporaba teh načel napotuje, da se opisani mehanizem uporabi v najmanjšem, primernem in potrebnem obsegu za dosego zasledovanega cilja. Pri tem se tožnica sklicuje na sodne odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 779/2006 z dne 29. 1. 2008 ter Upravnega sodišča U 876/2008 z dne 4. 11. 2008, I U 313/2011 z dne 15. 2. 2012. Zmotna oziroma nesorazmerna uporaba določb ZIL-1 je v obravnavanem primeru pripeljala do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kajti izum, varovan s patentom št. 9620042, ki naj bi prenehal veljati, ustreza vsem predpisanim zahtevam ZIL-1. Tega pa urad pri odločanju ni upošteval. Urad je namreč v času odločanja že prejel ustrezna pisna dokazila po 92. členu ZIL-1. Tožnica je poleg uradu dne 22. 5. 1997 predložene listine, imenovane IPER, dne 3. 11. 2005 predložila še odločbo B1 o podelitvi evropskega patenta št. EP 0759917. Obe dokazili, ki potrjujeta isto vsebino, se nanašata na izum, ki je zaščiten s patentom št. 9620042 ter ju je urad imel že pred in ob izdaji izpodbijane odločbe ter bi ju moral pri odločanju upoštevati. Urad mora v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZIL-1 postopati po določilih ZIL-1, subsidiarno pa po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker ZIL-1 izrecno ne razveljavlja načela materialne resnice, bi moral urad pri izdaji izpodbijane odločbe v skladu z 8. členom ZUP na podlagi obeh predloženih listin ugotoviti, da patent ustreza vsem predpisanim zahtevam ZIL-1. To namreč nedvomno izhaja iz obeh predloženih listin. Ker urad tako ni ravnal, izpodbijana odločba temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnica zaključuje (s citatom), da formalna resnica, to je resnica, ki zanemarja resnično stanje stvari in se zadovoljuje s formalnimi okoliščinami, ni resnica. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi oziroma ugotovi, da je nična, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet spora odločba, s katero je urad ugotovil, da je patent št. 9620042 prenehal veljati dne 27. 2. 2006. Urad je odločbo oprl na tretji odstavek v povezavi s prvim odstavkom 91. člena ZIL-1 kot pravno podlago (po prvem odstavku 91. člena ZIL-1 mora imetnik patenta najkasneje do izteka devetega leta trajanja patenta uradu predložiti pisno dokazilo o tem, da patentirani izum ustreza vsem zahtevam po 10., 12., 14. in 15. členu tega zakona; po tretjem odstavku pa v primeru, če imetnik patenta tako ne ravna, preneha patent veljati z dnem, ko poteče deseto leto njegove veljavnosti) ter kot dejansko podlago negativno dejstvo, da pisno dokazilo o tem, da patentirani izum ustreza predpisanim zahtevam ZIL-1, ni bilo (pravočasno) predloženo. Vendar je navedena ugotovitev sporna; tožnica namreč trdi, da je bilo ustrezno dokazilo, IPER, predloženo uradu že dne 22. 5. 1997 oziroma da je 3. 11. 2005 predložila novo dokazilo, skupaj z zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje po 68. členu ZIL-1. V zvezi z navedbami tožnice, da je ustrezno dokazilo, IPER, predložila uradu že 22. 5. 1997, sodišče ugotavlja, da se v spisni dokumentaciji, ki se nanaša na predmetni patent št. 9620042, nahaja poziv tožnice, ki ga je urad prejel 3. 11. 2005, naj ta izda kot dopolnilno ugotovitveno odločbo po 93. členu ZIL-1, da izum ustreza zahtevam iz 10., 12., 14. in 15. člena ZIL-1, ki se je pri tem sklicevala na ustrezno dokazilo, s katerim naj bi razpolagala že v času podelitve patenta v Sloveniji, tj. IPER. Vendar je urad s sklepom z dne 1. 6. 2006 njeno vlogo za izdajo ugotovitvene odločbe na podlagi 93. člena ZIL-1 zavrgel, ob razlogovanju, da tožnica do izteka devetega leta trajanja patenta št. 9620042, tj. do 26. 2. 2005, uradu ni predložila predpisanega pisnega dokazila. Sklepu urada z dne 1. 6. 2006 pa je pritrdilo to sodišče s sodbo U 1593/2006 z dne 13. 1. 2009 (ki je kot neutemeljene presodilo navedbe tožnice, da je urad že v okviru postopka za podelitev patenta izvedel tudi postopek za ugotovitev, da izum vsebuje zahteve po 8., 9. in 11. členu ZIL oziroma 10., 11., 14. in 15. člena ZIL-1, in je navedbe tožnice o predložitvi IPER tudi presodilo kot protispisne); s tem pa je z navedenim dnem sklep urada z dne 1. 6. 2006 postal pravnomočen. Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo X Ips 99/2009 z dne 19. 1. 2010 revizijo zoper sodbo U 1593/2006 z dne 13. 1. 2009 zavrnilo (ter pri tem presodilo, da seznanitev uradne osebe urada z dokumentom ne predstavlja predložitve dokumenta uradu, kot za izdajo ugotovitvene odločbe po 93. členu ZIL-1 zahteva zakon). Glede na navedeno je torej dejstvo, na katero se opira izpodbijana odločba o ugotovitvi prenehanja veljavnosti patenta št. 9620042, da do izteka devetega leta trajanja patenta uradu tožnica ni predložila pisnega dokazilo v smislu prvega odstavka 91. člena ZIL-1, ugotovljeno oziroma izkazano z navedenim pravnomočnim sklepom urada z dne 1. 6. 2006. Na noben drug pravnomočen upravni akt, iz katerega bi izhajalo vsebinsko drugače, se namreč tožnica ne sklicuje, niti ga ni v spisni dokumentaciji upravnega spisa.

Tožnica sicer navaja, da je uradu 3. 11. 2005 predložila novo dokazilo, skupaj z zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje po 68. členu ZIL-1. Vendar pa je, kot izhaja iz spisne dokumentacije, urad s sklepom z dne 30. 7. 2010 zahtevo tožnice za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil, to odločitev pa je potrdilo to sodišče v sodbi I U 1166/2010 z dne 11. 1. 2011, ki ji je pritrdilo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 98/2011 z dne 23. 10. 2012. To pa pomeni, da se tožnica ne more sklicevati na novo 3. 11. 2005 predloženo dokazilo, saj je bilo glede na pravnomočen sklep urada z dne 30. 7. 2010, ki ni dovolil vrnitve v prejšnje stanje, predloženo prepozno, to je po preteku v prvem odstavku 91. člena ZIL-1 predpisanega roka.

Tožnica brez podlage zatrjuje, da bi moral urad pri odločanju upoštevati dokazili, ki sta v smislu prvega odstavka 91. člena ZIL-1 ustrezni ter ju je urad že imel ob izdaji izpodbijane določbe, in sicer IPER, ki naj bi ga predložila 22. 5. 1997 in 3. 11. 2005 predloženo odločbo o podelitvi evropskega patenta št. EP 0759917. Kot je sodišče že navedlo, je bilo o tem, da tožnica pravočasno, to je do 26. 2. 2005 ni predložila ustreznega dokazila, odločeno s pravnomočnim sklepom urada z dne 1. 6. 2006. S pravnomočnim sklepom z dne 30. 7. 2010 pa je bila zavrnjena zahteva tožnice za vrnitev v prejšnje stanje ter glede na to urad nima podlage za upoštevanje novega dokazila, predloženega hkrati z navedeno zahtevo 3. 11. 2005 (to je po izteku devetega leta trajanja patenta). Z navedenima pravnomočnima upravnima aktoma (in na ta je bil urad vezan – 158. člen Ustave) pa je bilo ugotovljeno za odločbo po tretjem odstavku 91. člena ZIL-1 pravno relevantno negativno dejstvo (nepredložitev predpisanega pisnega dokazila v predpisanem roku) ter izrečena pravna posledica, ki jo določa zakon. Glede na pravnomočnost sklepa urada z dne 30. 7. 2010 (s katerim je zavrnjena zahteva tožnice za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za predložitev dokazil iz prvega odstavka 91. člena ZIL-1) na drugačno presojo sodišča tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe, da je tožnica prepričana, da je njena zahteva za vrnitev v prejšnje stanje utemeljena ter da bi organ zato moral za dokazilo, predloženo 3. 11. 2005, šteti, da je bilo predloženo pravočasno. Kolikor pa se tožnica ob tem sklicuje še, da je odločitev o njeni zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje predmet ustavne pritožbe, ker naj bi ji bile z njo kršene ustavne pravice, ter sodišču predlaga, naj navedbe v ustavni pritožbi, ki jo prilaga tožbi, sodišče obravnava ter jih presodi kot tožbene navedbe, sodišče odgovarja, da gre za neutemeljene navedbe za ta postopek, saj je na navedeno pravnomočno odločitev vezano, enako kot tudi urad (razlaga ob smiselni uporabi 50. člena ZUS-1, po kateri je sodišče vezano na pravnomočno rešeno predhodno vprašanje).

Sodišče se s tožnico tudi ne strinja, da bi urad kršil načelo materialne resnice, določeno v 8. členu ZUP oziroma da izpodbijana odločba temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. V primeru namreč, kadar zakon dopušča odstop od načela materialne resnice, to ne pomeni kršitve zakona. V obravnavanem primeru izpodbijana odločba urada temelji na dejstvu, pravno relevantnem po prvem in tretjem odstavku 91. člena ZIL-1, da tožnica ni pravočasno predložila predpisanega pisnega dokazila, ki izhaja iz pravnomočnih upravnih aktov, torej javnih listin. Za javne listine ZUP v prvem odstavku 169. člena določa (zakonsko) domnevo, da dokazujejo tisto, kar se v njih potrjuje ali določa. Pri čemer v primeru, kadar je javna listina odločba, glede izpodbojnosti zakonske domneve o resničnosti tistega, kar določa, velja, da je izpodbijanje mogoče le v postopku s pravnimi sredstvi. Zato ob obstoju navedenih pravnomočnih upravnih aktov, kot izhaja iz 8. točke obrazložitve te sodbe, tožnica ne more uspeti z navedbami, da bi urad moral upoštevati v postopku druga dokazila v smislu izkazovanja pogojev iz prvega odstavka 91. člena ZIL-1 ter da je ostalo dejansko stanje nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno, ker navedenih dokazil ni upošteval. Brez podlage tožnica tudi zatrjuje, da v zakonu ni podlage za izdajo ugotovitvene odločbe, kot je izpodbijana. Prav določba tretjega odstavka 91. člena ZIL-1 namreč daje podlago uradu, da izda ugotovitveno odločbo o prenehanju veljavnosti patenta, če ugotovi, da imetnik patenta najkasneje do devetega leta trajanja patenta ni predložil predpisanega dokazila. Ne more pa se tožnica ob tem z uspehom sklicevati na tujo (avstrijsko) teorijo in sodno prakso; poleg tega pa sodišče meni, kot je že navedlo, da za izdajo izpodbijane ugotovitvene odločbe obstaja izrecna zakonska podlaga.

Na drugačno presojo sodišča ne more vplivati niti sklicevanje tožnice na sodne odločbe tega in Vrhovnega sodišča, ki se vse nanašajo na institut nadaljevanja postopka po zamudi, ki je urejen v 67. členu ZIL-1. Tožnica se je namreč v zvezi s predmetnim patentom poslužila instituta vrnitve v prejšnje stanje, ki je urejen v 68. členu ZIL-1, vendar (kar je bilo že vse navedeno) je bila s pravnomočnim sklepom urada z dne 30. 7. 2010 njena zahteva zavrnjena. V predmetnem postopku se zato tožnica, ker obstaja navedeni pravnomočni sklep (in pravnomočen sklep urada z dne 1. 6. 2006), ne more z uspehom sklicevati na 2. člen Ustave ter zagovarjati stališča, da bi ob upoštevanju načela sorazmernosti urad ne mogel določb 91. do 93. člena ZIL-1 uporabiti tako, kot jih je oziroma da bi moral upoštevati dokazili v smislu 92. člena ZIL-1, kot predlaga tožnica, ker bi bilo po njenem mnenju le tako ugotovljeno resnično stanje stvari ter ne zgolj formalna resnica.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroškovnem zahtevku tožnice pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo (med drugim) zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.