Jedro

Iz opisa dejanja, za katero je bila obsojenka spoznana za krivo izhaja, da se je poleg govoric, ki jih je kot novinarka zapisala v spornem članku, očita tudi to, kar naj bi vsebina teh govoric dejansko pomenila. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče ugotovilo, da so se v članku opisane govorice dejansko širile, menilo pa je, da to ne izključuje kaznivosti novinarke, ker ji ni uspelo dokazati, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost vsebine oziroma pomena teh govoric. Sam obstoj govoric, ki so pomenile izvršitveno dejanje kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, torej ni bil neresničen. Sklep o pomenu teh govoric pa, po presoji vrhovnega sodišča, predstavlja žaljivo vrednostno oceno o oškodovanki. Zato obravnavano dejanje ni moglo pomeniti žaljive obdolžitve, temveč le razžalitev. Po oceni vrhovnega sodišča je torej bil v izpodbijani sodbi nepravilno uporabljen kazenski zakon, ker je bilo obsojenki očitano kaznivo dejanje opredeljeno kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 108. členu KZ-77, namesto kot kaznivo dejanje razžalitve po 106. členu KZ-77.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. D.Z.P. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Temeljnega sodišča v C., enote v C., z dne 11.2.1994, v zvezi s sodbo VS v C., z dne 21.6.1994, spremeni tako, da se obsojena D.Z.P. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i o b t o ž b e, da je raznašala o drugem nekaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu ter je bilo dejanje storjeno s tiskom in je takšnega značaja, da bi lahko imelo hude posledice za oškodovanca, dejanje pa je bilo storjeno proti uradni osebi v zvezi z opravljanjem njene službe, s tem, da je dne 31.10.1990 v M., v tedenskem glasilu A., med drugim napisala o sodnici Temeljnega sodišča v M., enote v M., N.S.: "prisluhnimo še ljudskemu glasu. Ta ugiba, ali je prišlo do prodaje tovarne čez noč zato, ker se je sodišču mudilo na dopust in namiguje tudi na to, da je mož predsednice stečajnega senata N.S. potem, ko je zapustil..., odprl zasebno firmo v A, tam pa ima firmo tudi G....", torej je v članku nakazovala, da N.S. kot predsednica stečajnega senata, v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom D, ni ravnala kot dober gospodar pri izbiri najugodnejšega ponudnika ter da je bila pristrana, kar predstavlja hujšo kršitev sodniške dolžnosti, oziroma ugleda in je razlog za razrešitev s te funkcije; s čimer naj bi storila kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 3. v zvezi z 2. in 1. odstavkom 108. člena in 2. odstavkom 114. člena KZ-77. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojene in potrebni izdatki ter nagrada njenega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, je bila novinarka D.Z.P. spoznana za krivo kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 3., 2. in 1. odstavku 108. člena v zvezi z 2. odstavkom 114. člena KZ-77, ki naj bi ga storila z dejanjem navedenim v izreku. Obsojena je bila na 30.000,00 SIT denarne kazni in povrnitev vseh stroškov kazenskega postopka. Hkrati je bilo odločeno, da se na stroške obsojene objavi izvleček sodbe v tedniku A. Zoper to pravnomočno sodbo je vložil zagovornik obs. D.Z.P. dne 30.1.1995 zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uveljavljal bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev "materialnega prava" ter predlagal, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlagal, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena, ker se zagovornik ukvarja z zmotnim in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ter neskladnostjo zakona z Ustavo, kar nista zakonska razloga za vloženo pravno sredstvo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zagovornik ne pove izrecno, katero kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP uveljavlja. Z navedbami, da bi sodišče moralo ugotavljati okoliščine, iz katerih se vidi, da obsojena tega ni storila z namenom zaničevanja, kot je to opredeljeno v 106. členu KZ-77, pa zagovornik po vsebini uveljavlja (poleg nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) napačno pravno opredelitev kaznivega dejanja, oziroma, da dejanje obsojene sploh ni kaznivo dejanje. Torej uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. in 1. točke 372. člena ZKP. Zato je vrhovno sodišče najprej preizkusilo, ali je bilo dejanje obsojene novinarke pravilno pravno opredeljeno.

Iz opisa dejanja, za katerega je bila D.Z.P. spoznana za krivo, izhaja, da se ji poleg govoric (ugibanj) v zvezi s prodajo tovarne... S.G., ki jih je kot novinarka zapisala v spornem članku, očita tudi to, kar naj bi vsebina teh govoric dejansko pomenila - da namreč sodnica, ki je vodila stečajni postopek, pri izbiri najugodnejšega ponudnika ni ravnala kot dober gospodar in da je bila pristranska. Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja obsega torej v tisku objavljene ljudske govorice, iz katerih se sklepa na njihov žaljiv pomen, da je bila tovarna... prodana S.G. zgolj zaradi njegovih zvez z možem prizadete sodnice. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče ugotovilo, da so se takšne govorice dejansko širile med delavci v tovarni..., ki so se zaradi stečaja znašli v hudi eksistenčni krizi, menilo pa je, da to ne izključuje kaznivosti obsojene novinarke, ker ji ni uspelo dokazati, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost vsebine oziroma pomena teh govoric. Torej sam obstoj govoric, ki so pomenila izvršitveno dejanje kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, ni bil neresničen. Sklep o pomenu teh govoric pa, po presoji vrhovnega sodišča, predstavlja žaljivo vrednostno oceno o prizadeti sodnici. Zato dejanje, za katero je bila D.Z.P. obsojena, ni moglo pomeniti žaljive obdolžitve, temveč le razžalitev. Gre namreč za očitek negativne vrednostne sodbe o prizadeti sodnici, kjer dokaz resničnosti ni mogoč. Na takšen zaključek kažejo tudi razlogi v izpodbijani sodbi glede zavrnitve zagovornikovega dokaznega predloga za zaslišanje priče S.G.. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnitev tega dokaznega predloga utemeljilo z navedbo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno in da je "le samo izključno pristojno, da odloča o žaljivosti ali nežaljivosti določenega pisanja". Sodišče druge stopnje pa je navedlo, da tudi če bi omenjena priča potrdila, da ima podjetje v A in da ima tam podjetje tudi mož oškodovanke (sodnice), s tem še ne bi bilo dokazano to, kar je v bistvu pomenila inkriminirana navedba članka, da oškodovanka pri izbiri najugodnejšega ponudnika ni ravnala kot dober gospodar ter da je bila pristranska. Po oceni vrhovnega sodišča je torej bil v izpodbijani sodbi nepravilno uporabljen kazenski zakon, ker je bilo obsojenki očitano dejanje pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 108. členu KZ-77, namesto kot kaznivo dejanje razžalitve po 106. členu KZ-77. Po 3. odstavku 106. člena KZ-77 se storilec kaznivega dejanja razžalitve ni kaznoval, če se je o kom žaljivo izrazil pri izvrševanju časnikarskega poklica, če se je iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin videlo, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Obstoj zaničevalnega namena se ocenjuje na podlagi določenih okoliščin (objektivnih in subjektivnih) vsakega primera posebej. V konkretni zadevi sodišče zaradi napačne pravne opredelitve kaznivega dejanja sicer ni posebej ugotavljalo, ali je obsojena novinarka sporni članek objavila z namenom zaničevanja oškodovanke (prizadete sodnice), ali brez takšnega namena. Ugotovilo pa je, da je očitano kaznivo dejanje storila s krivdno obliko eventualnega naklepa (5. stran, 2. odstavek obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

Takšna krivdna oblika pa že sama po sebi izključuje obstoj "zaničevalnega namena" iz 3. odstavka 106. člena KZ-77, ki predpostavlja, da se žaljivo izražanje pri opravljanju časnikarskega poklica lahko stori le s posebnim tako imenovanim "obarvanim" naklepom .

Po povedanem vrhovno sodišče ugotavlja, da v dejanju, za katero je bila D.Z.P. obsojena, ni podan dodatni pogoj iz 3. odstavka 106. člena KZ-77, to je namen zaničevanja. Zato je na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obsojeno novinarko oprostilo obtožbe, ne da bi se spuščalo v presojo utemeljenosti ostalih v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev procesnega zakona.

Izrek o stroških kazenskega postopka je posledica izrečene oprostilne sodbe (1. odstavek 96. člena ZKP).