Jedro

Vvarnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu je bil izrečen na predlog okrožnega državnega tožilca, ki je tudi upravičeni predlagatelj za izrek o tovrstnih varnostnih ukrepov, kar tudi pomeni, da je državni tožilec stranka v takih postopkih, kateri je potrebno enako, kot tudi storilcu, zagotoviti potrebno kontradiktornost, ta pa se lahko udejani le na način, da se predlagatelja za izrek varnostnega ukrepa seznanja s potekom tovrstnega postopka, med drugim tudi z izvedenskim mnenjem, ki je bilo po odredbi prvega sodišča izdelano 13. 1. 2022 in s katerim je prvo sodišče seznanilo samo storilčevo zagovornico, ne pa državnega tožilca, niti ni od njega terjalo mnenja o tem, ali je sprememba izrečenega zavodskega ukrepa in nadomestitev le-tega z ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti primerna.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvo sodišče storilcu D. S. na podlagi drugega odstavka člena 70.a KZ-1 varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki mu je bil izrečen s sklepom Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. III K 55971/2020 z dne 9. 2. 2021 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju opr. št. I Kp 55971/2020 z dne 11. 5. 2021 nadomestilo z varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki naj se izvršuje v .... Posledično je na podlagi četrtega odstavka člena 95 ZKP storilca oprostilo plačila stroškov tega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, z nagrado in potrebnimi izdatki njegove zagovornice pa je v skladu z določbo prvega odstavka člena 97 ZKP obremenilo proračun.

2. Taki odločitvi nasprotuje okrožni državni tožilec z uveljavljanjem pritožbenih razlogov po 1. točki prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka člena 371 ZKP, to je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, uveljavlja pa tudi pritožbeni razlog po 3. točki prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi s členom 373 ZKP in sicer zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in predlaga, da se pritožbi tako ugodi, da se izpodbijani sklep spremeni na način, da se ugotovi, da sta zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še vedno potrebna, podredno pa, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva prvemu sodišču v novo odločitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvo sodišče ob upoštevanju določb člena 496 ZKP in v skladu z določbo tretjega odstavka člena 70.b KZ-1 zaradi preteka šestih mesecev od izreka obveznega psihiatričnega zdravljenja v zavodu preizkušalo, ali je izrečen zavodski ukrep storilcu še vedno potreben, oz., ali ga je mogoče nadomestiti z varstvenim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. V ta namen je pridobilo Poročilo Enote za forenzično psihiatrijo Oddelka za psihiatrijo, Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Maribor z dne 1. 12. 2021, prav tako pa je naložilo doslej angažiranemu izvedencu v tej kazenski zadevi dr. M. K. da poda mnenje o tem, ali pri obdolžencu kot preiskovancu še obstaja možnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj in ali je za odvrnitev nevarnosti ponavljanja hujših kaznivih dejanj zoper preiskovanca še potreben ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v psihiatričnem zavodu. Pridobilo pa je še izjavo storilčeve zagovornice, ki se ves čas zavzema za spremembo zavodskega ukrepa v ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, kar utemeljuje s tem, da storilec ima prebivališče, čeprav na svojem dosedanjem naslovu, ki zanj sicer ni idealno okolje, vendar pa bo storilec stremel k temu, da si najde službo v bližini Celja in se preseli ter uredi dom v drugem okolju, česar pa sedaj, ko se izvršuje bolnišnično zdravljenje objektivno ni sposoben urediti.

5. Izhajajoč iz določbe drugega odstavka člena 70.a KZ-1, ko sodišče lahko ustavi ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, če ugotovi, da zdravljenje in varstvo v takem zavodu nista več potrebna, je prvo sodišče, opirajoč se pri tem le na nekatere zaključke izvedenca dr. K. zaključilo, da bo pri storilcu poslej zadostoval izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, saj storilec ne bo več ponavljal hujših kaznivih dejanj, zato je prvotni izrek zavodskega varnostnega ukrepa nadomestilo z varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki se bo izvrševal v ... .

6. Taki odločitvi utemeljeno nasprotuje okrožni državni tožilec z uveljavljanjem pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb ZKP iz drugega odstavka člena 371 ZKP, kar utemeljuje s tem, da je prvo sodišče kršilo načelo kontradiktornosti v kazenskem postopku, kajti postopek preverjanja ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu je bil opravljen brez udeležbe državnega tožilca.

7. Pregled spisovnega gradiva v nakazani smeri pokaže, da je prvo sodišče z odredbo opr. št. III Ks 55971/2020 z dne 13. 12. 2021 naložilo doslej angažiranemu izvedencu psihiatrične stroke v tej kazenski zadevi dr. M. K., da poda dopolnitev prvotno izdelanega izvedenskega mnenja o tem, ali pri storilcu še obstaja možnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj in ali v primeru, da ta še obstoji, ali je za odvrnitev nevarnosti ponavljanja hujših kaznivih dejanj zoper storilca še naprej potreben ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v psihiatričnem zavodu. Spisovno gradivo izkazuje, da je sodni izvedenec dr. M. K. 13. 1. 2020 izdelal psihiatrično mnenje, v katerem je podal tudi odgovore na zastavljena vprašanja s strani sodišča, ki je nato drugopis tega mnenja z dopisom z dne 17. 1. 2022 poslalo v izjasnitev samo storilčevi zagovornici s pripisom, da v roku treh dni od prejema tega izvedenskega mnenja poda morebitne pripombe, kar je zagovornica tudi storila z vlogo z dne 25. 1. 2020. Izvedenskega mnenja pa, kot pravilno opozarjal pritožnik, ni vročalo v izjasnitev državnemu tožilcu, niti ni pridobilo njegovega mnenja v zvezi z morebitno potrebo po spremembi prvotno izrečenega varnostnega ukrepa, temveč je 27. 1. 2022 izdalo izpodbijani sklep.

8. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je storilcu s sklepom Okrožnega sodišča v Celju opr. št. III K 55971/2020 z dne 9. 2. 2021 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju opr. št. I Kp 55971/2020 z dne 11. 5. 2021 bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu na predlog okrožnega državnega tožilca, ki je tudi upravičeni predlagatelj za izrek o tovrstnih varnostnih ukrepov, kar tudi pomeni, da je državni tožilec stranka v takih postopkih, kateri je potrebno enako, kot tudi storilcu, zagotoviti potrebno kontradiktornost, ta pa se lahko udejani le na način, da se predlagatelja za izrek varnostnega ukrepa seznanja s potekom tovrstnega postopka, med drugim tudi z izvedenskim mnenjem, ki je bilo po odredbi prvega sodišča izdelano 13. 1. 2022 in s katerim je prvo sodišče seznanilo samo storilčevo zagovornico, ne pa državnega tožilca, niti ni od njega terjalo mnenja o tem, ali je sprememba izrečenega zavodskega ukrepa in nadomestitev le-tega z ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti primerna. Zato ima pritožnik prav, da je na ta način prvo sodišče brez, da je razpolagalo z mnenjem državnega tožilca, kršilo načelo kontradiktornosti, kar je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka člena 371 ZKP, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča vplivala na zakonitost sprejete odločitve v izpodbijanem sklepu, ki jo pritožnik posledično utemeljeno problematizira tudi glede zaključkov, da je na mestu sprememba prvotnega zavodskega ukrepa in nadomestitev le-tega z ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti.

9. Iz določbe prvega odstavka člena 496 ZKP namreč izhaja, da sodišče, ki je na prvi stopnji izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ali obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, sprejema vse nadaljnje odločitve glede trajanja in spreminjanja teh ukrepov iz KZ-1 po uradni dolžnosti ali pa na predlog storilca ali zdravstvenega zavoda ali pa na podlagi mnenja zdravnikov, iz določbe drugega odstavka tega istega člena pa, da se o primernosti take spremembe varnostnih ukrepov sodišče lahko prepriča tudi na ta način, da razpiše narok, o katerem obvesti državnega tožilca in zagovornika in zasliši storilca, če je to potrebno in če storilčevo stanje to dopušča. Pritožnik zato utemeljeno opozarja, da iz pribavljenega poročila Enote za forenzično psihiatrijo – Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor z dne 1. 12. 2021 izhaja, da ne glede na to, da je pri storilcu v času zdravljenja prišlo do izboljšanja sicer že znane kronificirane psihotične motnje ob sočasni zlorabi psihoaktivnih snovi, pa pri storilcu še vedno obstojajo razlogi in indikacije za nadaljevanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstveni ustanovi, kar po prepričanju pritožnika ne utemeljuje spremembe izrečenega zavodskega ukrepa, saj se bo storilec vrnil v neurejene življenjske razmere, kar pa je indikacija za nadaljevanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu, neustrezna nastanitev storilca v domačem okolju pa bi lahko bila nevarna, ne le zanj, tudi za druge ljudi. Pritožba se utemeljeno zavzema tudi za to, da bi za utemeljitev presoje o tem, ali je na mestu sprememba prvotno izrečenega zavodskega ukrepa s prostostnim, sodišče moralo pridobiti tudi dopolnitev izvedenskega mnenja doslej angažirane psihologinje dr. S. Š. v zvezi s storilčevimi zmožnostmi glede nastanitve in življenja na prostosti, zaslišati pa bi moralo tudi storilca, ki se je v tem času, kot izhaja iz izvedenskega mnenja dr. K., tudi sposoben zaslišanja udeležiti.

10. Z novelo ZKP-N spremenjena določba drugega odstavka člena 496 ZKP sodišču namreč izrecno nalaga, da v primeru odločitve o tem, ali je v konkretnem primeru primerna sprememba varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu s spremembo obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti oziroma celo ustavitev izvrševanja tega ukrepa, vsestransko razišče vse tiste ključne okoliščine in dejstva, ki so pomembna za pravilno presojo o tem, ali je storilčevo zdravstveno stanje takšno, ki omogoča nadomestitev prvotno izrečenega zavodskega ukrepa in da zdravljenje v zdravstvenem zavodu ni več potrebno. V ta namen ima sodišče na razpolago, da se o storilčevih osebnostnih lastnostih ter potekom in rezultatih zdravljenja prepriča tudi na podlagi izvedenskih mnenj izvedencev psihiatrične in psihološke stroke, prav tako pa o tem povpraša samega storilca na način, da razpiše narok, na katerem pridobi v skladu z načelom kontradiktornosti tudi mnenje obrambe in pa državnega tožilca, kot utemeljeno vztraja pritožba.

11. Pritožba pravilno opozarja, da iz izvedenskega mnenja dr. K., ki ga je prvo sodišče v bistvenem povzelo v izpodbijani sklep namreč izhaja, da je storilec odvisnik, ki sicer v bolnišnici nima dostopa do psihoaktivnih snovi, zato ima predpisan metadon, pri njem so prisotni znaki panaroidne sfizofrenije, vendar pa so simptomi te bolezni pod nadzorom, storilec pa sicer sodeluje v bolnišničnih aktivnostih in je pri pripravljen na depo-terapijo in pri njem dokler bo prejemal ustrezna zdravila, kot jih prejema sedaj, sicer ni podana oz. ne obstaja možnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj, storilec pa je sposoben sodelovati v postopku. Zato ima prav, da je odločitev v izpodbijanem sklepu s tem, ko prvo sodišče kljub tako podanemu izvedenskemu mnenju ni raziskalo možnosti in načrtov za storilčevo življenje na prostosti v primeru nadomestitve prvotno izrečenega ukrepa z ukrepom zdravljenja na prostosti, kar bi lahko storilo že z zaslišanjem storilca in z ustreznimi poizvedbami pri pristojnih ustanovah, preuranjena. Še zlasti, ker tudi storilčeva zagovornica, razen posplošenih navedb o tem, kakšni so nadaljnji nameni storilca v zvezi z njegovim nadaljnjim življenjem in ko v času izvajanja zavodskega ukrepa še sploh ni bil soočen z življenjem na prostosti, ni ponudila nobenih kontrektnih okoliščin, ki bi resno utemeljevale nadomestitev prvotnega zavodskega ukrepa s prostostnim. Zato je takšna odločitev v izpodbijanem sklepu v zvezi z določbo tretjega odstavka člena 402 ZKP terjala ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovno odločanje.

12. V ponovljenem postopku bo moralo prvo sodišče najprej odpraviti procesno kršitev iz drugega odstavka člena 371 ZKP na način, da bo izvedensko mnenje izvedenca dr. K. z dne 13. 1. 2022 in izjasnitev glede tega izvedenskega mnenja s strani storilčeve zagovornice vročalo državnemu tožilcu in terjalo pribavo njegovega mnenja o tem, ali je v bodoče še potrebno izvajati varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ali pa je v tem času že primerna nadomestitev tega ukrepa z varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. V ta namen bo moralo ustrezno kritično, ne pa selektivno, ocenjevati tudi poročilo Enote za forenzično psihiatrijo UKC Maribor z dne 1. 12. 2021, iz katerega izhaja, da še obstajajo razlogi in indikacije za nadaljevanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstveni ustanovi ter slednje ocenjevati tudi v odnosu do pomislekov dr. K. glede urejenosti storilčevega bivališča, kajti le primerno urejeno življenjsko okolje, v katerem bo storilec, ki sicer nima povsem razčiščenih misli glede tega, kakšno je njegovo bolezensko stanje, še naprej prejemal ustrezno zdravilo ter predpisano metadonsko terapijo, je garancija, da bi se ta ukrep lahko izvajal tudi na prostosti. Po potrebi pa bo moralo pribaviti tudi dopolnitev izvedenskega mnenja psihologinje dr. Š., kot predlaga pritožba in v zvezi z izvedenskim mnenjem zaslišati tudi izvedenca dr. K., ki je že v prvotno izdelanem izvedenskem mnenju navedel, da pri storilcu prevladujejo paranoidne osebnostne poteze, ki so verjetno del osebnostne spremenjenosti zaradi osnovne duševne motnje in zaradi posledice dolgotrajnega uživanja psihoaktivnih snovi in ki je v tem mnenju tudi navedel, da obstaja nevarnost, da storilec na prostosti ponovi kakšno hudo kaznivo dejanje, če se ne bo zdravil in prenehal z uživanjem prepovedanih substanc. Le tako vsestransko dopolnjen dokazni postopek z ustrezno preverko o tem, kakšno bi sploh lahko bilo storilčevo delovanje v domačem okolju, kar vsekakor lahko vpliva na potek njegovega zdravljenja, bo lahko ponudil odgovor na vprašanje o tem, ali je v obravnavanem primeru primerna nadomestitev prvotno izrečenega varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu z varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti.