Jedro

Sodišče je pravilno izpostavilo, da je za presojo o upravičenju tožnika do rente relevanten obstoj objektivne verjetnosti, da bi tožnik, če ne bi bile njegove delovne zmožnosti zaradi nesreče uničene, še naprej pridobival dohodek ali se celo zaposlil, pri čemer ima tudi pravico do povračila stroškov, ki jih ima oziroma jih bo imel zaradi povečanih potreb, ki so posledica utrpljene škode.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec po plačilu davščin dolžan tožniku plačevati mesečno denarno rento iz naslova izgubljenega zaslužka od 31. 8. 2000 dalje, in sicer za obdobja in v višini kot to izhaja iz tega dela izreka sodbe (I. točka izreka); da je toženec dolžan tožniku plačevati denarno rento iz naslova stroškov zaradi trajno povečanih potreb v višini 67,14 EUR mesečno od 31. 8. 2012 dalje (II. točka izreka); da je toženec dolžan do pravnomočnosti sodbe zapadle rentne zneske plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec do plačila, v 15-tih dneh od dneva pravnomočnosti sodbe; v bodoče dospevajoče mesečne rentne zneske pa je dolžan plačati do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (III. točka izreka); zavrnilo zahtevek za plačilo rente za obdobje od 1. 5. 2010 do 30. 8. 2012, za obdobje od 31. 8. 2012 pa v presežku (od priznane rente do zahtevanih 350,00 EUR z obrestmi) (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko ni postavilo izvedenca ustrezne stroke v zvezi s psihofizično sposobnostjo tožnika, ki je bil pod vplivom alkohola (toksikologa, izvedenca sodne medicine), saj naj bi na to vprašanje odgovoril že izvedenec travmatolog. Po mnenju pritožnika pa travmatolog nima ustreznih znanj, da bi lahko odgovarjal na taka vprašanja. Sodišče bi moralo zaslišati natakarico, ki bi vedela povedati, kaj je tožnik pil in v kakšnem stanju je bil, ko je odhajal, pomembno je tudi, ali je spil pijačo na hitro ali pa v daljšem časovnem obdobju. Zaslišati bi moralo tudi policista, čeprav tožnik res ni navedel njunih imen, ki pa izhajata iz policijskega zapisnika, poleg tega bi ga sodišče moralo opozoriti, da mora imensko navesti policista, ne pa predlog kar zavrniti. Sodišče bi moralo postaviti tudi izvedenca cestnoprometne stroke, ki bi ugotovil silo trka, njegov mehanizem, način padca tožnika itd. Izvesti bi moralo tudi ostale predlagane dokaze (zaslišanje prič M. G., F. K., M. R. B., postaviti izvedenca finančne stroke), zavrnitev pa je tudi pomanjkljivo obrazložilo, s čimer je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Graja stališče sodišča prve stopnje v zvezi z nastankom sladkorne bolezni pri tožniku, ne drži ugotovitev izvedenca in posledično sodišča, da če bi bil vzrok za nastanek sladkorne bolezni prometna nesreča, bi bolezen nastala takoj po njej. Tožnik je po prometni nesreči utrpel močan stres in je povsem logično, da se je sladkorna bolezen razvila šele štiri leta po škodnem dogodku, saj mora biti posameznik določeno obdobje izpostavljen stresnemu in neaktivnemu življenju, sladkorna bolezen tipa II se namreč razvija postopoma. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj izvedenec interne medicine ni bil zaslišan. Glede prispevka tožnika sodišče ne bi smelo upoštevati dejstva, da so luči delno zakrivali zaščitni panoji. Toženec je kraj dogodka dobro poznal in je vedel, kakšna je osvetljenost na cesti, odločil pa se je tudi, da bo s kolesom peljal po napačni strani ceste, očitno je tudi, da se je med vožnjo pogovarjal. Tožnik pa je pripeljal pravilno po svoji strani ceste in nikakor ni mogel pričakovati, da bo naletel na toženca, ki je peljal po napačni strani ceste. Tožnik je imel nameščene odsevnike, ki so se morali videti tudi pri zelo majhni svetlobi in toženec tudi nikoli ni trdil, da svetlobe ni bilo niti toliko, da ne bi bil odsevniki opazni, to dejstvo je ugotovilo sodišče samo, mimo trditvene podlage in brez dokazov, s čimer je prekoračilo tožbeni zahtevek, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Toženec sam je v kazenski zadevi navajal, da je bila polna luna, potem so se videli tudi odsevniki, in še kaj drugega. Soprispevka s strani tožnika sploh ne bi smelo biti prisojenega. Tožnik je bil vsekakor sposoben varne vožnje in ni kršil cestnoprometnih predpisov. Toženec tožniku očita, da ob trku, zaradi alkoholiziranosti, ni znal pravilno reagirati. Kako bo kdo v enaki situaciji reagiral, ni mogoče predvideti, tožnik za kakršnokoli reagiranje sploh ni imel časa, saj ni pričakoval, da mu bo kdo pripeljal nasproti. Silovitost trka ga je takoj vrgla po tleh. Mnenje izvedenca P., da bi se ob premetu tožnik lahko ujel na roki, ni smiselno in ni dokazano, tudi ni smiselna primerjava toženčevega padca s tožnikovim, toženec pri padcu ni naredil premeta in je padel čisto drugače od toženca. Ni jasno v katerem trenutku, bi se tožnik lahko ujel na roke. Tožnik je padel na hrbet, toženec pa očitno postrani. Izvedenec travmatolog je na tožnikove pripombe dodatno povedal le, da so reakcije vinjenega človeka zapoznele, vendar pa tožnik v dani situaciji ni storil ničesar takega, česar ne bi storil tudi povsem trezen in razsoden človek. Povzeti torej je, da za trditev, da bi tožnik, če ne bi bil alkoholiziran, lahko bistveno zmanjšal moč trka in padca, v postopku ni bilo nobenega dokaza. Sodišče je rento za izgubo na dohodku priznalo šele od 31. 8. 2012 (od vložitve tožbe dalje), čeprav jo je zahteval že z dnem 1. 5. 2010, torej od datuma, ko je bil odpuščen iz rehabilitacijskega centra, kar je v pritožbi izrecno navedel in so drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje napačne. Moteč je tudi izrek, saj bi moralo sodišče na koncu posameznih obdobjih za katere je odmerilo posamezne zneske rente, zapisati še besedico "mesečna". Iz izreka tako ne izhaja jasno, da se zneski nanašajo na mesečno plačilo (kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče tudi ni ugodilo predlogu, da do konca izdaje sodbe zapadle zneske določi v enkratnem znesku in je v posledici izrek sodbe v I. točki izreka nepregleden in nejasen. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožniku nastajali isti obratovalni stroški in stroški prehrane tudi brez nesreče. Logično je, da mu nastajajo višji stroški iz naslova prehrane, pa tudi višji obratovalni stroški, saj je privezan na voziček, stanovanje je moral prilagoditi, za gretje mesečno porabi bistveno več, povečala se mu je najemnina (zunajzakonska partnerica ga je zapustila). Jasno pa je tudi, koliko povprečen človek mesečno porabi za prehrano (gre vsaj za 100,00 EUR dražjo hrano). Zahtevek iz naslova stroškov prevoza je bil dovolj specificiran. Življenjsko logično je, da je invalida potrebno vsaj enkrat na mesec peljati v zdravstveni dom. Tudi ne drži stališče sodišča, da je prevozne stroške šteti v rento iz naslova tuje pomoči, saj ta ne krije stroškov, ki jih imajo bližnji s stroški bencina in obrabo avtomobila, kar je zajeto v zahtevanih 100,00 EUR na mesec. Jasno je tudi, da tožnik potrebuje prilagojene počitnice in bi mu sodišče moralo priznati strošek za enkratni obisk morja v višini 40,00 EUR na dan (za 14 dni skupaj 560,00 EUR). Da se takšnih počitnic udeležuje, izkazuje plačana članarina za članstvo v invalidskem društvu. Sicer pa toženec navedenih stroškov ni argumentirano prerekal. Priznani bi mu morali biti tudi stroški iz naslova fizioterapij. Da bo tožnik lahko vsaj vzdrževal svoje trenutno zdravstveno stanje, potrebuje fizioterapevtske obravnave, te pa nedvomno stanejo od 30,00-50,00 EUR, kot je trdil in kar je splošno znano. Tudi teh stroškov toženec pravzaprav ni prerekal. Tožnik potrebuje vsaj tri ure pomoči dnevno, sodišče se je pri odločitvi oprlo na ugotovitve izvedenca travmatologa, ki je navedel, da potrebuje pomoč v obsegu vsaj uro do dve na dan, kar pa ni pravično. Ne strinja se s ceno ure tuje nege in pomoči v višini 4,00 EUR. Tudi če gre za nekvalificirano delo, mu pripada višja cena za uro prejete pomoči, sodišča pa priznavajo urno postavko v višini 6,00 EUR tudi v primerih, ko ni bila potrebna kakšna posebna zahtevna pomoč (sodbe VSRS II Ips 251/2014, VSL II Cp 2261/2016, VDSS Pdp 1372/2014). To izhaja tudi iz cenikov podjetij, ki so ukvarjajo z nudenjem tuje pomoči. Tožnik je v pravdi uspel po temelju s 60 %, po višini z več kot 50 %, zato je vsekakor upravičen do povračila pravdnih stroškov, s postopkom pa je imel tudi več stroškov kot toženec.

4. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 5. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je za trčenje odgovoren tožnik, ki se je nahajal v temnem delu in zaradi neosvetljenosti kolesa ni bil viden, zaradi hude alkoholiziranosti tudi ni videl toženca, ki se je peljal nasproti po osvetljenem delu cestišča, tako da toženec trčenja ni mogel preprečiti. Če tožnik ne bi bil alkoholiziran, bi ga moral videti. Tudi za končno posledico ni odgovoren, saj je tožnik imel degenerativne spremembe in do tako hude poškodbe ne bi prišlo, če teh sprememb ne bi imel. Edini vzrok za nastanek trčenja je tako iskati v protipredpisni vožnji tožnika oziroma gre v konkretnem primeru za nesrečno naključje. Toženec je peljal po osvetljenem delu cestišča, zato bi ga tožnik moral opaziti. Skupni tožnikov prispevek bi moral biti vsaj 90 %, saj ni dvoma, da je kršil več cestnoprometnih pravil kot toženec, alkohol pa je bistveno vplival na tožnikovo sposobnost zaznavanja okolice oziroma je povzročil vsaj to, da je tožnik padel s kolesa povsem nekontrolirano. Dokazni postopek je pokazal, da tožnik z delom ni pridobival rednega mesečnega dohodka, pa tudi ni splošno znano, da obstaja potreba po določenem fizičnem delu (katero je to delo in kakšna potreba obstaja sodišče ne obrazloži). Bolj splošno znano je, da v tem času ni na voljo fizičnih del. 6. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Strankam je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, razumljiv je tudi izrek sodbe, o odločilnih dejstvih pa tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tudi ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Razloge sodišča prve stopnje za odločitev pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

9. Dne 8. 8. 2009 je ob 23.50 uri prišlo do trka med kolesarjema – pravdnima strankama. V posledici poškodb, ki jih je utrpel v nesreči, je tožnik ostal paraplegik. S tožbo od toženca zahteva plačilo rente zaradi nezmožnosti pridobivati dohodek za preživljanje in zaradi trajno povečanih potreb (drugi odstavek 174. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

10. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno odgovornost za nezgodo porazdelilo med oba udeleženca. Po prvem odstavku 171. člena OZ ima namreč oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Pri odločitvi je bilo vezano na pravnomočno kazensko sodbo, na podlagi katere je bil toženec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, ker je s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa povzročil hudo telesno poškodbo oškodovanca. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pravdno sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno kazensko sodbo (14. člen ZPP). Toženec zato ne more uspeti z ugovorom, da je alkoholiziranost oškodovanca prekinila vzročno zvezo med njegovim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo.

11. Pravilno je upoštevalo tudi nedvomno večjo težo toženčeve kršitve prometnih pravil. Toženec je vozil po napačni strani ceste, kar je odločilno prispevalo k trčenju z oškodovancem, poleg tega je vozil tudi brez prižgane luči na kolesu. Na drugi strani pa je utemeljeno upoštevalo tudi tožnikovo alkoholiziranost (in vožnjo brez prižgane luči), ki je nedvomno prispevala k njegovemu nenadzorovanemu padcu s kolesa, glede na to, da je imel v času nezgode 0,58 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar več kot dvakrat presega še dopustno količino po drugem odstavku 130. člena tedaj veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa. V posledici nenadzovarovanega padca je bila njegova telesna poškodba hujša kot bi bila sicer. To je povsem prepričljivo (in življenjsko logično) potrdil tudi izvedenec travmatolog, ki je v izvedenskem mnenju pojasnil, da je bila stopnja alkoholiziranosti tožnika že taka, da človek ni sposoben varne vožnje, reakcijska sposobnost pa je v taki meri zmanjšana, da nima običajnih obrambnih refleksov. Menil je, da je bil padec zaradi alkoholiziranosti tožnika verjetno tak kot je bil (tožnika je vrglo preko krmila kolesa na hrbet) in je njegova vinjenost v veliki meri prispevala k teži poškodbe, glede na to, da je padec vinjenega človeka vedno nekontroliran, tako, da ne more z raznimi manevri zmanjšati teže padca. Pritožbene trditve s tem v zvezi, takšnih zaključkov ne omajejo. Tudi ne pritožbeno zatrjevanje tožnika v zvezi z odsevniki. Sodišče prve stopnje je logično sklepalo, da odsevniki (ne glede na morebitno lunino svetlobo in oddaljenost reklamnih panojev od roba cestišča) niso bili vidni, saj sta bila oba udeleženca nezgode brez luči, kar vse je izrecno zatrjeval tudi toženec (tretji odstavek str. 2 pripravljalne vloge z dne 4. 12. 2014, list. št. 75) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Do nesreče je prišlo v temi in v postopku ni bilo izkazano, da se je toženec peljal po osvetljenem delu cestišča in bil s strani tožnika dobro viden, kar potrjuje tudi dejstvo, da tudi (trezen) toženec oškodovanca do trčenja ni opazil1. Toženec se neutemeljeno sklicuje tudi na hude degenerativne spremembe vratne hrbtenice pri tožniku, ki so odločilno prispevale k usodnosti njegove poškodbe. Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku zanesljivo prepričalo, da tožnik zaradi teh sprememb pred obravnavano nezgodo ni imel izraženih težav, zato skladno z novejšo sodno prakso2 tožnikovega zdravstvenega stanja ni štelo v njegovo breme, ampak tožencu kot povzročitelju nezgode. Posledice degenerativnih sprememb bi bilo mogoče pripisati oškodovancu le, če bi že pred nezgodo vedel za svoje zdravstveno stanje in temu svoje dejavnosti ne bi ustrezno prilagodil3. 12. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo višino tožnikovega prispevka k nastanku škode (zaradi alkoholiziranosti in vožnje brez prižgane luči) v višini 40% in toženčevega v višini 60% (zaradi vožnje po napačni strani ceste in vožnje brez prižgane luči).

13. Na pravilnost takšne odločitve tudi ostale pritožbene navedbe ne vplivajo. Pri vprašanju o vplivu alkohola na tožnikove psihofizične sposobnosti gre za medicinsko vprašanje in izvedenec travmatolog z odgovorom nanj ni presegel svojih pristojnosti. Tudi sicer je življenjsko logično, da je bila zaradi stopnje alkoholiziranosti, tožnikova reakcijska sposobnost v veliki meri zmanjšana. Izvedenec interne medicine je v mnenju in v njegovi dopolnitvi dovolj prepričljivo zaključil, da sladkorna bolezen ni nastala kot posledica poškodb, zadobljenih v nesreči. Tožnik je v vlogi z dne 23. 10. 2017 (list. št. 218) izrecno izjavil, da nima (več) pripomb na njegovo mnenje, zato so pritožbena izvajanja s tem v zvezi neupoštevna.

14. Zavrnitev nekaterih dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje dovolj obrazloženo zavrnilo in zato ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnikova pravica do obravnavanja zato ni bila okrnjena, zavrnjeni dokazi pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi mogli pomembno prispevati k razjasnitvi dejanskega stanja. Dokaz z zaslišanjem natakarice je predlagal toženec, zato se na neizvedbo toga dokaza tožnik ne more sklicevati, poleg tega je bistveno, koliko alkohola je imel tožnik v krvi v času trčenja, ne pa, kaj je o tožnikovem pitju in alkoholiziranosti lahko zaznala natakarica. O čem naj bi izpovedala policista, tožnik ni navedel in so konkretne pritožbene navedbe s tem v zvezi prepozne, poleg tega tožnik ni navedel niti njunih imen. Dokaza z zaslišanjem izvedenca cestnoprometne stroke tožnik ni predlagal. Priče M. G. sodišče ni moglo zaslišati zaradi njegovega težkega bolezenskega stanja, iz zdravstvenih razlogov tudi ni moglo dodatno zaslišati priče F. K. Potrebno tudi ni bilo zaslišanje M. R. B., saj se je o okoliščinah zdravstvenega stanja tožnika in obsegu pomoči, ki jo potrebuje, sodišče prve stopnje prepričalo že na podlagi ostalih izvedenih dokazov. Zakaj bi bila pri odločitvi potrebna pomoč izvedenca finančne stroke, pritožba ne pove, pa tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je razpolagalo z dovolj podatki, na podlagi katerih je lahko odločilo o rentnem zahtevku.

15. Pri določitvi rente sodišče prve stopnje ni "zakamufliralo odškodnino v rento", kot to trdi toženec v pritožbi. Rento je prisodilo na podlagi izkazanih pogojev iz drugega odstavka 174. člena OZ, na kar odločitev v zvezi s plačilom odškodnine na podlagi 179. člena OZ nima vpliva. Pravilno je izpostavilo, da je za presojo o upravičenju tožnika do rente relevanten obstoj objektivne verjetnosti, da bi tožnik, če ne bi bile njegove delovne zmožnosti zaradi nesreče uničene, še naprej pridobival dohodek ali se celo zaposlil, pri čemer ima tudi pravico do povračila stroškov, ki jih ima oziroma jih bo imel zaradi povečanih potreb, ki so posledica utrpljene škode. Vse to pa je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo (25. do 30. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče sprejema tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da po opravljanju fizičnih del obstaja stalna potreba in zaključek, da je tožnik z dovolj visoko stopnjo verjetnosti izkazal, da bi zaslužek tudi pridobival. 16. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da renta predstavlja odškodnino za bodočo škodo in se kot taka plačuje le vnaprej. Skladno z usklajeno sodno prakso se renta dosoja od postavitve zahtevka, torej od vložitve tožbe dalje, v konkretnem primeru od dne 31. 8. 2012 dalje, in je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito tožbeni zahtevek iz tega naslova od 1. 5. 2010 do 30. 8. 2012 zavrnilo. Iz I. točke izreka je jasno razvidno, da je toženec dolžan tožniku plačevati mesečno denarno rento in tako tudi, da se v nadaljevanju navedeni zneski nanašajo na mesečno plačilo.

17. Tožnik ni zatrjeval, da mu zaradi utrpelih poškodb nastajajo višji obratovalni stroški in stroški prehrane, in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnikov zahtevek iz naslova stroškov prevozov in iz naslova potrebe po fizioterapiji, ni bil dovolj specificifran,4 tožbeni zahtevek iz naslova stroškov v zvezi z odhodom na morje, pa tudi povsem neizkazan. Dejstvo plačevanja članarine Društvu paraplegikov ..., zatrjevanega stroška letovanja nedvomno ne izkazuje. Toženec je vtoževanim stroškom tudi ves čas oporekal (na primer pripravljalna vloga l. št. 261). Da tožnik potrebuje pomoč pri oskrbi povprečno dve uri dnevno, je sam zatrjeval (dopolnitev tožbe list. št. 257, pripravljalna vloga list. št. 275) in na tej osnovi tudi izračunal višino tožbenega zahtevka v tem obsegu, zato so pritožbene navedbe o vsaj triurni potrebnosti pomoči, pravno neupoštevne. Sodna praksa je zavzela stališče, da se v primerih, ko osebe, ki so oškodovancu nudile pomoč in nego, niso bile posebej strokovno usposobljene, niti takšna oblika pomoči in nege ni bila potrebna, (kot je to v konkretnem primeru), upošteva urna postavka za nekvalificirano malo delo5. V okoliščinah konkretnega primera, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča primerna cena ure tuje nege in pomoči 4,00 EUR, in ne 6,00 EUR, kot je to zahteval tožnik, saj se višina urne postavke nanaša na nekvalificirano delo (pomoč sina in soseda). Sklicevanje pritožbe na sodbo VS RS II Ips 251/2014 ni relevantno. V tej zadevi je oškodovanec potreboval tudi stalen nadzor, za kar v konkretnem primeru ne gre. Poleg tega se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem primernosti višine urne postavke, temveč le z vprašanjem števila potrebnih ur pomoči. V zadevi VSL II Cp 2261/2016 je bila obračunana urna postavka v višini 6,00 EUR, pri čemer pa je sodišče s tem v zvezi izpostavilo, da ni moč pričakovati, da bi bila urna postavka enotna za vse primere, saj je bistvena tudi od okoliščin, kakšna vsebina tuje pomoči je bila v določenem primeru potrebna in izvajana. V okoliščinah obravnavanega primera, pa kot rečeno, pritožbeno sodišče višino urne postavke ocenjuje kot povsem primerno. Povedano velja tudi v zvezi s sodbo VDSS Pdp 1372/2014. 18. Pritožbeno sodišče tudi ni poseglo v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Tožnik je v pravdi uspel s slabo polovico tožbenega zahtevka, v tej zadevi, v kateri so se obravnavali rentni zahtevek, pa s postopkom tudi ni imel več stroškov kot toženec. Utemeljeno je tako sodišče prve stopnje odločilo, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške postopka.

19. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20. Odločitev, da tudi pritožbene pravdne stroške pravdni stranki nosita sami, temelji na določbah prvega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena ZPP.

1 Toženec se sicer v pritožbi neprepričljivo sklicuje na dejstvo začasne zaslepitve oči ob prehodu iz svetlega dela v temno območje. 2 Odločbe Vrhovnega sodišča RS: II Ips 170/2005, II Ips 636/2005, II Ips 948/2006, II Ips 934/2007, II Ips 625/2008, II Ips 1198/2008, II Ips 253/2013 in druge. 3 Primerjaj VSL sodba I Cp 895/2017. 4 Pri čemer je sodišče tožnika s sklepom pozvalo na dopolnitev tožbenega zahtevka in tridtvene podlage glede rentnega zahtevka. 5 Primerjaj VSRS II Ips 129/2012, VSL II Cp 2809/2015.