Jedro

Upravna odločba je izdana v upravnem postopku, morebitne nepravilnosti te odločbe oziroma nepravilnosti postopka, v katerem je bila izdana, pa je mogoče uveljavljati le z ustreznimi rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih ta postopek predvideva. Če upravna odločba v takem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, pravdno sodišče ne more preizkušati ne njene pravilnosti, ne pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana (13. člen ZPP). Navedeno je izraz načela prirejenosti postopkov, v skladu s katerim so sodišča in drugi državni organi, kadar odločajo o pravicah ali pravnih razmerjih, med seboj v položaju prirejenosti in vsak odloča v mejah svojih pristojnosti.

Stališče sodišč druge in prve stopnje glede vezanosti sodišča na pravnomočno upravno odločbo je tako pravilno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik zatrjuje, da je njegov oče (A. T.) postal lastnik zemljišč parc. št. 51/3, 53, 54, 55 in 56, vse k.o. ..., na podlagi darilne pogodbe in dejanske izročitve zemljišč ter neprestane posesti. Pokojnemu očetu naj bi leta 1951 ali 1952 sporne nepremičnine podarila A. Z. (do 2/3) in M. I.(do 1/3). Sedaj naj bi bil kot edini dedič svojega očeta sam lastnik teh nepremičnin. Meni, da je te nepremičnine na podlagi določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ) tudi priposestvoval, saj je imel zemljo od leta 1991, ko je našel sporno darilno pogodbo, v posesti kot svojo.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na ugotovitev lastninske pravic na spornih nepremičninah in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Presodilo je, da tožnik na podlagi darilne pogodbe na spornih nepremičninah ni pridobil lastninske pravice. Če bi pogodba izpolnjevala pogoje obličnosti, bi lahko predstavljala le pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Ker se tožnik ni vpisal v zemljiško knjigo, tudi ni pridobil lastninske pravice na podlagi te darilne pogodbe. Prav tako tožnik, niti njegov pravni prednik, spornih nepremičnin nista priposestvovala, saj kljub zatrjevani darilni pogodbi, nista bila v dobri veri. Sodišče prve stopnje je podredno (za primer, če bi bil tožnik v dobri veri) še dodalo, da so bile sporne nepremičnine v letu 1957 odvzete A. Z. (do 2/3) in M. I. (do 1/3) na podlagi pravnomočne odločbe Komisije za agrarno reformo ter na podlagi odločbe Okrajnega ljudskega odbora ... – tajništvo za gospodarstvo, na katero je sodišče vezano. Do nacionalizacije pa 20-letna priposestvovalna doba še ni potekla, po nacionalizaciji pa priposestvovanje na družbeni lastnini niti ni bilo mogoče. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da ne tožnik ne njegov pravni prednik nista bila v dobri veri in zato spornih nepremičnin nista mogla priposestvovati. Pritožbene očitke, da sporne nepremičnine niso prešle v družbeno last, je sodišče zavrnilo zaradi vezanosti sodišča na pravnomočno upravno odločbo.

4. Revizijo vlaga tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se zahtevku ugodi, podrejeno pa, da se sodbi razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodišče je ugotovilo, da sta bila kot lastnika vtoževanih zemljišč na podlagi Odloka krajevne agrarne komisije v P. z dne 3. 2. 1947 vknjižena A. Z. do 2/3 in M. I. do 1/3. V letu 1957 so bile A. Z. in M. I. sporne nepremičnine s pravnomočno odločbo Komisije za agrarno reformo in odločbo Okrajnega ljudskega odbora ... – tajništvo za gospodarstvo odvzete in so postale splošno ljudsko premoženje v upravi Občine ... Na spornih nepremičninah je danes kot lastnica vknjižena Občina ...

8. Revizijsko sodišče najprej pojasnjuje, da je pravdno sodišče vezano na pravnomočno upravno odločbo, s katero je ugotovljeno, da so nepremičnine prešle v družbeno lastnino. Upravna odločba je izdana v upravnem postopku, morebitne nepravilnosti te odločbe oziroma nepravilnosti postopka, v katerem je bila izdana, pa je mogoče uveljavljati le z ustreznimi rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih ta postopek predvideva. Če upravna odločba v takem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, pravdno sodišče ne more preizkušati ne njene pravilnosti, ne pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana (13. člen ZPP). Navedeno je izraz načela prirejenosti postopkov, v skladu s katerim so sodišča in drugi državni organi, kadar odločajo o pravicah ali pravnih razmerjih, med seboj v položaju prirejenosti in vsak odloča v mejah svojih pristojnosti.(1) Stališče sodišč druge in prve stopnje glede vezanosti sodišča na pravnomočno upravno odločbo je tako pravilno.

9. Sodišče torej v pravdnem postopku ne more presojati, ali so bili pogoji za nacionalizacijo pravilno ugotovljeni in ali je bilo (materialno) pravo pri izdaji upravne odločbe pravilno uporabljeno.(2) Tožnik pa z ugovorom, da sporna zemljišča ne bi smela biti nacionalizirana oziroma da niso prešla v družbeno lastnino, ker se nahajajo na zavarovanem območju, načenja ravno pravilnost upravne odločbe o nacionalizaciji, s katero so sporne nepremičnine v letu 1957 prešle v družbeno lastnino (splošno ljudsko premoženje v upravi Občine P.).(3) Ugovor, da sporna zemljišča ne bi smela biti nacionalizirana, bi moral tožnik oziroma njegov pravni prednik tako uveljavljati že v upravnem postopku.

10. Neutemeljena je tudi zatrjevana procesna kršitev, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z mednarodno pogodbo (Londonskim memorandumom), ki se je neposredno uporabljala in je prepovedovala brezplačno odvzemanje lastnine na tem območju. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem pojasnilo, da je sodišče vezano na pravnomočno upravno odločbo, s katero so bila sporna zemljišča nacionalizirana in da so zato pritožbeni očitki v tej smeri zgrešeni.

11. Ob dejstvu, da so sporna zemljišča prešla v družbeno lastnino v letu 1957, tožnik lastninske pravice pravnega prednika na teh zemljiščih ne more utemeljiti s sklicevanjem na darilno pogodbo iz leta 1951 oziroma 1952. V zvezi s tem revizijsko sodišče še dodaja, da v primeru, če bi tožnikov pravni prednik na spornih zemljiščih pred nacionalizacijo na podlagi predpisov o agrarni reformi dejansko imel lastninsko pravico, bi moral tožnik vrnitev teh zemljišč uveljavljati v denacionalizacijskem postopku (1. člen Zakona o denacionalizaciji). S sklicevanjem na darilno pogodbo tožnik tudi ne more utemeljiti dobre vere pravnega prednika, saj bi s tem dejansko negirali takratno zakonodajo, ki je določala, da sporna zemljišča preidejo v družbeno lastnino, in pravnomočno upravno odločbo. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi sicer ugotovili okoliščine, ki kažejo na to, da pravni prednik tožnika ni bil v dobri veri, da ima na teh nepremičninah lastninsko pravico. Z Občino ... je imel namreč v zvezi z zemljišči ves čas težave, prav tako sta sodišči ugotovili, da je tožnikov oče odkupoval „svoje“ parcele in sklepal tudi najemne pogodbe.

Občina ... je ta zemljišča že v letu 1960 prodajala bližnjemu počitniškemu domu oziroma družbi S. Ker torej že tožnikov oče na teh nepremičninah ni imel lastninske pravice, tudi tožnik na njih ni mogel pridobiti lastninske pravice na podlagi dedovanja.

12. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika, da je sporne nepremičnine pridobil na podlagi priposestvovanja, in sicer naj bi bil v dobri veri od leta 1991 dalje, ko je našel darilno pogodbo. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da je imela tožnikova žena celotno obdobje, v katerem naj bi tožnik sporna zemljišča priposestvoval, v zakupu. Pogodba o zakupu je obstajala še v letu 2004. Tožnik in njegova žena sta v letu 2004 želela tudi odplačno pridobiti cca 100 m2 funkcionalnega zemljišča na eni od spornih parcel (parc. št. 55, k.o. ...). Tožnik je prav tako vedel za težave, ki jih je imel njegov oče glede vtoževanih parcel. Navedene okoliščine tudi po presoji revizijskega sodišča omogočajo zaključek, da tožnik ni bil v dobri veri, da ima na spornih zemljiščih lastninsko pravico.

13. Glede na obrazloženo je odločitev sodišč pravilna in je zato revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbo VS RS II Ips 360/2008 z dne 20. 11. 2008. O vezanosti pravdnega sodišča na upravno odločbo prim. tudi odločbo US RS Up 457/09 z dne 28. 9. 2011. Op. št. (2): Prim. npr. odločbi VS RS II Ips 139/2006 z dne 22. 5. 2008, II Ips 315/2005 z dne 11. 5. 2006 in številne druge.

Op. št. (3): Do prehoda nacionaliziranih stvari v družbeno lastnino je sicer prišlo na podlagi zakona, vendar je bilo treba v vsakem posameznem primeru v posebnem upravnem postopku ugotoviti, ali gre za premoženje, ki je po tem zakonu prešlo v družbeno lastnino.